Sillian - Kransterdam - DamDam 12

Ha, kako enostavno je sedeti doma in tale zapis pisati s tipkovnico, ne pa tisto otipavanje ekrana na telefonu. Vsak stavek tako napišem samo enkrat, ne pa trikrat. Tole pišem dan potem, včeraj zvečer je bil sprejem pozno v noč.

Vroč dan se je začel že zjutraj ob pol šestih, ko mi je sonce izza hribov posvetilo naravnost v glavo. Tokrat bi lahko bila jutranja procedura ekspresna, zadnji dan, nabašem vse skupaj v nahrbtnik in vrečo in grem. No, samo, ko takole natlačiš ne spraviš vsega noter, zato sem lepo ven stresel in tako kot vedno vse lepo zložil. Še vedno na hitro, a urejeno in je šlo. Zajtrk ob sedmih in gas!

Sillian je smučarsko mestece na Tirolskem, tam nekje na tisoč metrih nad morjem, pričakoval sem hladno jutranjo sapico, dobil pa dvajset stopinj. Super. Skozi mesto teče Drava (taka še drobna) in kolesarska pot je speljana ob reki. Najprej asfaltirana, potem pa je kot kaže voda vse skupaj odnesla in sledilo je vsaj petnajst kilometrov peščene poti. Ampak to je nekakšen zbit trd droben pesek, po katerem se super voziš. Pa še spust je bil ves čas.

Lienz. To mesto poznam zaradi Dolomitenmann-a, to je ekstremna ekipna špotna preizkušnja, ki sem jo že večkrat doživel. Kot gledalec seveda in je res zanimivo. Vedno se mi je zdelo do mesta daleč, no, danes se bom pa od tu do doma s kolesom zapeljal. Fajn. Nadaljujem ob Dravi, sprva na napačni strani po kolovozu. Malo me je to ujezilo, v redu sprejmem pesek, ampak gozdni kolovoz je pa obup. Nekaj kilometrov sem se tako pretresal po gozdu, nakar sem se pripeljal do mosta, prečkal, na drugi strani asfaltirana kolesarska steza. Ja, nekje nazaj sem narobe zavil. Ni bilo prvič.

Ob poti sta me ujela dva specialkarja in smo malce podebatirali. Z družino so iz severa Nemčije prišli sem v te kraje dopustovat. Žene in otroci po jezerih, ona dva pa na kolo. In sta kar na pamet malce vozila sem ter tja in potem za menoj. Sem jima dal nekaj idej. Sillian ali pa Malnitz. Hvala in adijo.

Temperatura se je počasi dvigovala, voda iz bidonov izhlapevala, trgovine na kolesarski stezi ni in kar naenkrat sem bil pod klancem, ki sem ga imel v mislih še pred odhodom od doma. Vsega skupaj je recimo šest kilometrov, pravi klanec označen z dvojko, pa je dolg dobre štiri kilometre. Povprečno osem odsotni naklon, drugače pa dvakrat po petnajst. Brez vode, v vročini po vseh teh dneh sem zadevo premagal v dobre pol ure, prvi ima rezultat štirinajst minut. Mislim, da sem kar v redu.

Po tem delu prideš do prelaza Kreuzberg, kjer lahko zaviješ na Weissensee, kar bi bilo verjetno bolj pametno. Ne, jaz sem tiščal do vrha 1240 metrov nad morjem. Nobene hladne sapice, nobene vode. Nič, gas dol. Prvih nekaj ovinkov je letelo do šestdeset na uro, potem zagledam tistega strica iz hloda, ki mu teče voda iz cevi. Zavijem v zadnjem trenutku in se komaj ustavim. Ob stricu tablica, da voda ni pitna. Eh....

K sreči se je spust nadaljeval in sredi klanca je vasica Weißbriach, kjer je bilo vse na dlani. Sledila je dolga pavza.

Potem pa še vedno spust in pri norih šestintrideset stopinj Celzija sem prišel v Šmohor in se peljal mimo Preseškega jezera. Še pred klancem je to že vse Koroška. Tu sem potem prešel v Ziljsko dolino, ki se imenuje tako po rekli Zilji, ki teče skozi. Spet lepa zelena dolina, kot bi jo narisal Muster. Imajo pa tu drugačne predstave o kolesarjenju, kar pomeni, da potrebuješ najmanj traktor za kaj takega, čemur oni pravijo kolesarska steza. Najslabši del poti, pa čeprav je urejena pot. V kraju Vorderberg bi moral zaviti na glavno cesto pa bi bilo precej bolje. Gore pred menoj so postajale znane, celo Mangart je tisto tam spredaj, če se ne motim. To pomeni, da bom kmalu prišel do zelo znane meje Coccau. Zelo znane zato, ker je znana po tem, da je nihče ne pozna.

Od tu naprej sem vklopil avtopilota. Prve ovinke do Trbiža gre samo, potem pa zaviješ na tisto znano kolesarsko pot Salzburg - Gradež in vmes zaviješ proti Ratečam. Ja, tu gre ves čas navzgor, ampak domov. Slikal sem se na Italijansko - Slovenski meji, potem pa v Kranjski Gori naredil pavzo.

Vročina ni popustila zato sem skoraj v transu nadaljeval do Mojstrane, po kolesarski mimo Jesenic, do Begunj, potem spust iz Črnivca do Posavca in potem opravil še z zadnjim klancem do Podbrezij in Nakla. V Strahinju (no, malce naprej) sem dobil spremstvo in skupaj smo se odpravili do Kranja, do tistega zidu na katerem je nekoč kraljeval napis Kransterdam. Ta napis je bil navdih za tole dogodivščino in vesel sem, da sem se ga končno dotaknil.

Sledila je debata v bližnji gostilni in vožnja domov.
Današnja etapa je bila naporna, vroča, prepihana, bogata s klanci, nabralo se je skoraj dvesto dvajset kilometrov.
Sledi pospravljanje, urediti moram blizu tritisoč slik in vse te moje zapise, potem pa bom dodal še zaključek.

Še pred tem pa doma še en sprejem, šampanjec, ciljna črta, pecivo, muzika, Odlično, hvala!
Povezava do slik

Relive 'Morning Ride'

       

Brenner - Bruneck - DamDam 11

Eden tistih dni, ko je vroče in se samo na avtopilotu prevažaš naokoli. Po planu sem gorske prelaze na tisoč tristo metrih dosegel z vlakom. Enkrat REX, drugič Trenitalia. Kaj počnejo v teh krajih z železnicami, tako Avstrijci kot Italijani? Ne razumem kako so SŽ pri nas lahko tako zabredle, kompleten sistem je katastrofa. Tu pa so povsod železniške postaje oblegane s kolesi in urejeno parkiranimi avtomobili. Tu je vlak res javni prevoz.

Ok, ne bom več jamral.

Po namakanju v bazenu in ne tako napornem kolesarjenju včeraj, sem se dobro naspal in že zgodaj vstal. Še dobro, ker je bil zajtrk na voljo tudi že bolj zgodaj tako, da sem bil že ob pol osmih povsem pripravljen pred gostiščem na nov dan. Odpeljal sem se samo nekaj metrov nazaj in levo proti železniški postaji.

Iz Inzinga sem se, skozi Innsbruck, lepo potegnil do Brennerja potem pa žvizd. Na avstrijski strani Brenner na italijanski pa Brennero, leži na dobrih tisoč tristo metrih nadmorske višine. Postaja je nekako skupna, ampak avstrijske in italijanske železnice pa se tu zamenjajo. 

Norija, lep spust, aja v Italiji sem bil, lepa kolesarska, lepo speljana, samo spustiš. Pokrajina fantastična, to je, če prav razumem Južna Tirolska, visoko kot na Kriški, stopinj seveda trideset. Ker je tako dobro letelo, je prijetno pihalo tako, da vročine nisem opazil. Večjih krajev ob poti niti ni, tako, sem samo spustil in po štiridesetih kilometrih le naredil pavzo. 

Kolesarska steza je bila tako nova in mamljiva, da sem se kar peljal po njej in ignoriral znake, zato sem se pripeljal predaleč in potem sem se moral seveda peljati nazaj. Ni bilo hudo, nekaj kilometrov pa sem vseeno dodal. Ta kolesarska pot je del poti Brennero - Bolzano, previ del te poti je v glavnm spust, speljan po trasi bivše železniške proge. Pot je speljana ob reki Isarco/Eisack, ki nudi nekaj hladu in pripomore k še lepšemu pogledu na vasice in manjše kraje ob poti. Tu sem bil skoraj sam.

Tu velja nekakšna dvojezičnost, občutek imam pa, da celo štirijezičnost. Odbito, nekateri kraji imajo španska imena. Pusteria del Rio?!? Kje pa sem? Santa Croce? Prav.

Ti kraji so zelo smučarski in nekako nisem navajen poleti opazovati toliko delujočih žičnic in gondol. Kot kaže je ogromno možnosti za zabavo, tudi poleti. Zavil sem proti Brunecku in nadaljeval po kolesarski. No, na čase so bili pa vzponi kar konkretni, šest, devet, dvanajst, pa celo ena šestnajtka je bila vmes. Hvala!

Vročina mi je po svoje všeč, problem je samo ker nimaš moči, voda pa takoj skoraj zavre. Če imam usta zaprta je bolje. Ha, tudi tu gori rastejo jagode.

Kljub reki ob poti mi je zaradi vročine hitro začelo primanjkovati vode. Spil sem že vse in začel iskati karkoli, trgovino, bife, pokopališče. Trgovinico sem našel, sledila je malica. Pa vendar je znova kar hitro usahnilo vse kar sem imel v bidonih, zato spet začel z iskanjem. Končno sem v kraju San Lorenzo di Sebato našel super hladno okusno vodo.  

V Brunecku sem s kolesom skoraj zapeljal direktno na vlak, samo še karto sem kupil in že je odpeljal. Mimo znanega Kronplatz-a sem se dvignil na Toblach.

Predviden kratek spust se je spremenil v eno uro vožnje do cilja. Počutil pa sem se kot doma, namreč tu gori, malce naprej od Doblacha izvira Drava. Naša reka. Že takoj na začetku hitra, deroča in prijetno hladna osvežitev. Lepo je v teh krajih, popolna ortogonalna razlika (sonce mi spet kuri možgane) prejšnjim dnem. Velika mesta so zamenjale velike, ogromne, visoke gore, široki travniki, lične kmetije, kolesarjenje je tu gori resničen užitek.

No, za danes znova na kratko, med spustom samo uživam, našel sem gostilno, večerja prihaja, dober tek.

Aja, še tole, spim v hiši kjer je počitnikoval Richard Strauss. Saj poznate tisto, ki jo je veliko izvajal tudi Elvis. Also sprach Zarathustra. Mogoče bom ponoči še jaz eno skomponiral, recimo: So schlaf Lavrich.

Povezava do slik