Deseta etapa Češka - Avstrija (kopana 10)

Začelo se je ponoči. Značilno zvijanje v trebuhu, ker sem še spal, spotoma nisem bil preveč pozoren. Zjutraj pa seveda selitev na stranišče. Obup, ne vem, nekaj sem pojedel kar ni bilo preveč prijazno do mojega želodca in težave so bile tu. Do devete ure sem se nekako pripravil, da štartava. Naporno.

Majica in hlače niso bile suhe, kaj šele nogavice, pač oblečeš in greš. Štart je bil v klanec niti ne strm, vodil je pa do meje in še naprej.

Ob cesti je bilo polno salonov za manikuro, frizerje in podobno. Zakaj? Dosegla sva osemsto metrov višine potem pa je sledil super spust v Bad Leonfelden. Prometa ni bilo in je kar letelo. Po kratki pavzi pa sva spet naletela na dolg klanec, ki naju je spet dvignil nazaj na malo manj kot osemsto metrov. Na vrhu klanca nič posebnega, spust do Linza pa je bil enkraten.

Skozi Linz sem šel ob Donavi že trikrat, tokrat prvič v drugo smer. Pred tistim glavnim mostom sva zavila levo in se skozi mesto vozila proti izhodu iz mesta. Vročina je naraščala, prav tako moje slabo počutje, zato sem se odločil, da je dovolj. Aleš se ni upiral. Prežarčila sva se na cilj, udobno sva se peljala z vlakom Linz - Frankenmarkt. Slaba dva kilometra od železniške postaje do gostišča je bilo dovolj ubijalskih, po tej vročini seveda. Spustila sva Traunradweg, mogoče, naslednjič.

Upam, da bo zdravje jutri v redu in bom lahko napisal kaj več.

Grem spat!

Slike s poti

Relive 'Kopana stage 10'

       

Milevsko - Vyšší Brod (kopana 09)

Danes sva imela zelo obilen zajtrk. Najraje bi se ulegel nazaj v posteljo, ne pa vsedel na kolo. Dopoldan je bilo še delno oblačno tako, da sva dolgo časa vozila v sprejemljivih temperaturah.

Pokrajina se ni spremenila niti za odtenek, še vedno gričevnato in ogromna polja, polna bal. Na enem je bil tako velik kup sena, da bi vanj skril tovornjak. Kraji so znova imeli skoraj slovenska imena, peljala sva se tudi skozi kraj Malá Strana, ki pa ni enako imenovani del Prage. Večja, največja zgradba ob poti je bila Temelinska jedrska elektrarna. Ogromni štirje hladilniki so vidni daleč naokrog. Gradnja elektrarne se je začela že leta 1970, zares pa je začela obratovati šele po letu 2003. Po prvotnih načrtih sta narejena le dva od štirih reaktorjev, okrog elektrarne pa se je dogajalo ogromno protestov, predvsem sosednje Avstrije. Pred elektrarno je urejen turistični urad, pa še manjši park.

Okrog elektrarne so ceste najlepše. Danes sem opazil ogromno pašnikov na katerih so se pasle krave. Ogromno krav.

Kar nekaj kilometrov sva prevozila preden sva končno prišla nazaj do Vltave. V kraju Češke Vrbne se je znova začel turizem. Čehi so nori na prevažanje po vodi. Kajak, kanu, rafting, supanje, vsi to počnejo.

Ob Vltavi je tako lepo urejena kolesarska steza, da sva Češke Budejovice kar preskočila. Potem je sledilo nekaj mučenja po klancih gor in odbit spust po gozdu globoko nazaj do reke, kjer je bil seveda kamp in polno turistov v vodi.

Najlepše mesto na celotni poti do sedaj je Český Krumlov. Težko sploh z besedami opišem kako vse skupaj zgleda. Že vstop v center skozi portal je impresiven, potem pa prideš v kar nekakšno pravljično deželo. Malce naju je preganjal morebitni dež zato sva kar drvela naprej. Cesta je bila premokra, zato sva se prvič med vožnjo ustavila na okrepčilu - pivu. Piva skoraj ne pijeva, enega morebiti dva na dan.

Ob Vltavi navzgor sva se peljala mimo gradu v Rožmberku ob Vltavi. Ves čas od Krumlova naprej so se po reki vozili rafti, kajaki in ostala plovila. Noro.

Vyšší Brod je bil za ovinkom in za danes je bilo dovolj. Hotel je kar prijeten, medaljoni z lisičkami pa vrhunski. Zapuščava Češko, še nekaj kilometrov je ostalo za jutri, potem pa je na vrsti Avstrija.

Slike s poti

Relive 'Deveta etapa Milevsko - Vyšší Brod'

       

Osmi dan - Melnik - Praga - Milevsko (kopana 08)

Osmi dan se ustvarja rock, midva sva ustvarila osmo etapo na Kopani. Danes sva dosegla znamko 1000, toliko kilometrov je za nama, torej sva prišla čez polovico.

Danes se je začelo bolj zares, pojavili so se klanci, po planu pred Prago.

Mělník je bil zjutraj bolj umirjen, včeraj po dežju so vozniki res divjali, danes je bilo bolj slovensko, kot, da bi se naspali. Stari most čez Labo je še vedno zaprt, zato sva naredila obvoz čez večjega - glavnega. Laba je plovna reka in pod mostom je bilo pristanišče. Taka mala urejena luka, polna pisanih ladijskih kontejnerjev. Malce ven iz mesta naju je želel ustaviti nek možakar ob cesti. Kaj je želel ne vem, šla sva naprej, ni bil videti Čeh. Prvi prehod preko Vltave je vodil kar po plinovodu. Hecno, a pametno izkoriščen most. Potem sem pričakoval prijetno vožnjo v senci pod plinovodom. Res je bilo tako le, da je bil podlaga mešanica ostrih kamnov in asfalta. Obup. No, na koncu sva prišla na asfalt. Ja, danes pa sva zamenjala reko. Mělník je sotočje Vltave in Labe. Ko sem risal pot od tu naprej sem nevede sledil Labi, nakar sem ugotovil, da se ne premikam proti Pragi, ampak proti Kolinu in Pardubicam, kar je krepko vzhodno in severno od Prage. Boljša varianta je seveda kolesarjenje ob Vltavi.

Pokrajina je postajala vedno bolj gričevnata, ob cesti pa vedno več jablan. Kraji imajo tu zelo zanimiva imena: Vrbno, Zatvor, Netreba, Odolena Voda, včasih se ti zdi, da si skoraj nekje doma. V kraju Klecany sva se približala Smetanovi muzi in doživljala presenečenje za presenečenjem. Nova, izredno lepa kolesarska pot se kar vleče in vleče ob reki, ogromno kolesarjev, vseh starosti in stilov, polno deklet na rolerjih, suparji v vodi. Pred Prago je Troja. Tam imajo raj za kajakaše, umetne brzice so res zanimive in res veliko ljudi je čakalo na svoj spust. Ob vodi so igrišča za odbojko, košarko, tenis, plezalne stene, celo kampi so tam. Lično urejeno in zelo obiskano.

Neopazno preko mosta in dveh diagonalnih cest sva prišla v Prago. Tam je veliko mostov, midva  sva prečkala Čehuvega pod Metronomom. Turistov ogromno, potem imajo pa še tramvaj. Hecno, kolesarska je speljana po isti poti. Vozila sva se po njej, najprej malce v strahu kaj bo, ko pride tramvaj. Potem pa je to čudo le prišlo. Pelje se počasi, ves čas zvoni tako, da se mirno lahko tam pelješ. Sledilo je obvezno slikanje na enem izmed mostov. Gneča je bila nepopisna in kar želela sva si čimprej zapustiti center in zato hitro nadaljevala.

Praga je ogromna in tudi na tej strani je bila ob reki super kolesarska steza, pa spet kampi, ljudje so ležali pod drevesi, nekateri celo tako kot Adam in Eva. Dolgo časa sva se tako vozila ven, v kraju Zbraslav pa sva šla na drugo stran reke in potem do Štehovic vozila ob Vltavi po glavni cesti. Ogromno kilometrov, najhujša vročina do sedaj, na koncu pa sledi ovinek v desno, stran od Vltave, v klance. Cesta je bila velikokrat povsem nova, drugače pa v zelo dobrem stanju. Po tej gričevnati pokrajini sva se vozila gor in dol, malo je bilo že utrujajoče. Po taki pokrajini se kilometri ne nabirajo več tako hitro in vožnja se močno zavleče. Zanimivo mi je bilo, da ima vsaka malo večja vas, pred ali za vasjo obvezno manjše jezerce, mlakužo oziroma nekakšen bajer. Voda je povsod delovala zelo neužitno, kopal se ne bi, še nog ne bi namočil, nekakšna čudna zelena barva je kar odbijala pogled. Dvomim, da je to za okras.

Peljala sva se skozi Buš in Čim, pa Mokrsko. Resnično zanimiva imena krajev. Po odbitem gozdnem spustu v Cholin, je sledila ravna cesta skozi nasad ovac v kraju Křepenice. Ja, res je tako zgledalo. Na obeh straneh ceste je bil ogromen pašnik. Ovce pa kot, da bi bile tam posajene. Potem pa so sledili kraji Chlum, Knovicky, Sedlčany, Nechvalice in končno sva se spustila v Milevsko. Lepo majhno mestece. Iskala sva nastanitev, nekaj so imeli pomešano z naslovi.

Malce izmučena sva padla v gostilno in posteljo, klanci so naredili svoje. Ta etapa je imela največ višincev, bila je pa tudi najbolj kartografsko ravna.

Slike s poti

Relive 'Melnik - Praga - Milevsko osmi dan'

       

Iz Nemčije na Češko (kopana 07)

Ponoči sem spal v bazenu. Sintetične rjuhe naravnost obožujem, slabe so pozimi, slabe so poleti. Pojma nimam zakaj to uporabljajo. Skratka, spala sva pri odprtem balkonu, teklo mi je iz vseh por, obup. Ampak, take stvari pričakujem, zjutraj se pač stuširaš.

Zajtrk je bil pripravljen pred vrati, količinsko ravno za enega, kako sta gostitelja ocenila količino ne vem. Pojedla sva vse in šla. Bil sva v naselju Haidenau, malce ven iz Dresdna, zato sva se usmerila proti Elbi. Seveda ni nihče resno jemal table za obvoz, zato sva po super začetku obrnila in se vrnila skoraj nazaj na začetek in nadaljevala po glavni cesti. Po nekaj tablah je bil obvoz končan in vrnila sva se k Elbi.

Prvi večji kraj ob poti - Pirna - se je hitro pojavil. Zanimivo v Pirni je to, da imajo na avtomobilskih tablicah napisano PIR. Enega sem videl, ki je imel naprej napisano še NA. Ja, pa daj enega, a ne. Še vedno po urejeni kolesarski sva nadaljevala proti prejšnji dan določenem prvem postanku. Polna predsodkov se namreč bližava meji in nočeva doživeti neprijetnih presenečenj. V kraju Bad Schandau sva šla čez Elbo na drugo stran v trgovino, potem pa nazaj na Elberadweg. Ta pokrajina, oziroma kar narodni park, se imenuje Švicarska Saška. Gore, no nekakšne vzpetine, ogromne skale, so prekrasne in predvidevam tudi vrtoglave. Visoko zgoraj sem opazil tudi mostove in ograje, preveril sem na spletu in videl, da je tu ogromno lepih skoraj planinskih poti, po soteskah, mostovih, žlebovih, skratka super ideja za izlet. Podobno kot na nemški, je tudi na češki strani meje. Midva časa za to nisva rezervirala, nadaljevala sva proti meji.

Peljala sva se ob reki navgor, veter skoraj po pravilu piha v prsa. Malce moreče, ampak sva nekako premagala te kilometre. Pred nama se je pojavila nemško - češka meja. Nobene kontrole, policaja, kogarkoli. Če greš z avtobusom te pregledajo, s kolesom pa potuješ v pravem evropskem duhu. Sledilo je obvezno slikanje in pozdrav prejšnji državi in pozdrav novi državi. Pot sva nadaljevala ob Labi. Ne nisva našla druge reke, ampak Čehi Elbo imenujejo Laba.

Labská Stezka je super kolesarska pot. Pričakoval sem pesek, naletela pa sva na lepo asfaltirano pot, brez kock, če že so bili lepo položeni tlakovci. Čestitam, bravo Češka!

Prvi kraj na poti je bil Děčín, mesto z industrijo in lepimi zgradbami, nad mestom je grad, impresiven pa je most. Ob poti lahko opaziš do kam je segla voda v poplavah leta 2002. Verjetno so te poplave tudi botrovale temu, da so v teh krajih uredili nasipe in brežino. Nadaljevala sva ob Labi do naslednjega mesta Litoměřice, ves čas po lepi stezki, edino v kraju Žalhostice je bilo pa res nekaj metrov peska. Vročina je naraščala in vsak košček sence je bil več kot dobrodošel.

Po kratki pavzi sva nadaljevala proti Mělníku. Danes sva srečala ogromno kolesarjev, vseh starosti, družin, pa tudi specialkarjev, stezka je res lepa, razgledi so fantastični, ob poti je tudi veliko barčkov, prodajajo pa zmrzlino. Hehe, le kaj je to? Eno uro pred ciljem naju je prehitela nevihta, nisva bila mokra, cesta pa, zato je bilo vse zapacano. Prvi dan na Češkem je bil enkraten, edina slaba stvar so odvezani šoferji. Divjajo, pa čeprav je bilo mokro, do konca. Se bo treba kar se da izogibati glavnih cest. V Mělníku je bil festival piva, vina in hrane. Pa sem ga, enega 600 gramskega. Ne me vprašat kam je to šlo, bil je pa super. Vseeno bom napisal, da sva bila v mikropivovarni in burger baru z imenom Nemi Medved. In moj dobre pol kile težak mesni zalogaj se je imenoval Očeta Grizlija burger.

To je bila najdaljša etapa na celotni Kopani, mogoče tudi najbolj pestra in niti ne najbolj vroča.

Slike s poti

Relive 'Dresden Nemčija - Mělník Češka Kopana stage 7'