Kopana - zaključek

Ne, tokrat ne bom napisal, da je najtežje napisati zaključek. Najtežje je napisati opis zadnjega dne, ampak to je že zdavnaj mimo. Štirinajst dni je že minilo odkar sva z Alešem prišla nazaj v Slovenijo. Še vedno sem pod vplivom te avanture, še vedno vidim tiste ravnine, neskončna polja, tlakovce in kocke sem že malce pozabil, tista jutranja rutina je pa že pozabljena. V službo grem bolj avtomatsko, brez priprav.

Tudi letos me kar cel teden ni vleklo na kolo, med potovalno evforijo niti ne opaziš morebitne utrujenosti, ki potem kar nekaj dni zapušča telo. K sreči je bilo peklensko vroče in bi bilo kolesarjenje v taki vročini nesmiselno. Prav počasi sem očistil kolo in ostalo opremo. Zamenjal sem prednji plašč, stari bi bil še dober, vendar je malce presekan, pa tudi 25 mm je za moje kolo spredaj predebelo. V dežju se mi kamenčki zatikajo pod zavore, hecno. No, sedaj na 23 mm tega ni.

Zakaj to delaš?

Eh, to vprašanje je že malce zlajnano, pravzaprav je nekomu, ki ti postavlja taka vprašanja, težko odgovoriti. Meni je tak način dopustovanja super. Tuje kraje in običaje vsaj malo doživiš na drugačen način kot iz avta, še bolj drugače kot iz interneta ali s televizije. Telefon ugasneš, računalnika nimaš in zelo hitro opaziš, da se da odlično živeti brez te novodobne električne navidezne navlake. Tokrat še vremena nisem spremljal. Zabavno je, ko hočeš recimo natakarici na Češkem v anglonemščini dopovedati, da naj ti govori kar v češčini. Ali pa, ko ti Bolgar na Danskem reče: "Brat!".

Izredno zanimiva je tudi razlika med tistim cestnim pogledom na spletu in resnično pokrajino. Ceste so drugačne, klanci bolj pravi, gozdovi in nasploh rastlinje je drugo.

Kaj je tisto najboljše na poti?

Ne vem kako drugi dojemajo taka potovanja, meni je recimo posebno doživetje občutek, ki ga dobiš, ko si recimo v torek, ob pol enajstih dopoldan na cesti, ki ravno zapušča majhno vasico, pelješ se mimo polja, nikjer nikogar, pa še recimo tisoč kilometrov si od doma. Odklop, bi rekel Borči.

Priprave, oprema, spanje?

Letos posebnih priprav nisem imel, ker imam že nekaj malega izkušenj, čeprav te vedno lahko kaj preseneti. Tista slabost je že bila tako presenečenje. Pozimi sem vozil običajen program na trenažerju, spomladi začel z vožnjo zunaj, letos sem šel kar nekajkrat s kolesom v službo. Pri šest urnem sedenju na kolesu trpi zadnja plat, ko telo ne zmore več tako ali tako podzavestno zmanjšaš hitrost. Klancev nisem pričakoval, tudi zato je bilo lažje letos.

Opreme nisem nič spreminjal, tokrat je imel števec s potjo tudi Aleš tako, da sem še manj gledal na zemljevid. Na taki razdalji je vseeno, če nekje malce zgrešiš, važno, da ne zapelješ na avtocesto.

Spanje je bilo predhodno rezervirano. Povem pa, da vsi sobodajalci niso na internetu, to pomeni, da je veliko možnosti tudi na terenu, sproti.

Aha, pa še to. Silikonski čepki za ušesa so bolj za silo, naslednjič bom s seboj vzel delavske zaščitne slušalke.

Statistike

Finančno je vse skupaj zneslo okrog osemsto evrov na osebo. Od tega je dobrih sto za avtobusni prevoz na Dansko, pa potem spet trajekt nazaj v Nemčijo. Na dan bi ocenil nekje na šestdeset evrov, za spanje in hrano. 

Vozila sva dvanajst dni, vendar ne celih tako, da se je kilometrov nabralo dobrih tisoč štiristo in malo manj kot deset tisoč višincev. Nekje okrog triindvajset kilometrov na uro je bila povprečna hitrost, torej zelo potovalno zadržana, sploh glede na ravnino. Je pa svoje naredila vročina.

Vozne podlage
Ne, ne maram makadama. Cestno kolo je za na asfaltirano cesto, to ni neko off-road traktor stil vožnje. Ampak, žal to ne gre. Ja, ob Donavi v Avstriji sem makadam iskal in celo našel nekaj metrov peska, na tej poti pa je bilo povsem drugače. Tlakovci v takšni in drugačni obliki. Kvadrasti, trikotni, oglasti, zbrušeni, skale, pesek, kombinacije skal in kock, potem pa vse oblike gozdnih poti, od peščenih, utrjenih in peščenih, ilovnatih, mivke, pa še kaj bi se našlo. V tej, če lahko rečem vzhodni Evropi, so tlakovci na križiščih in ovinkih, ter v mestnih in vaških središčih statusni simbol. Meni bi bilo ljubše, če bi vse skupaj lepo asfaltirali. V Kranju predstavlja taka kockasta cesta pravi spomenik neki nostalgiji, še bolj ironično pa je, da na tem ležijo še policaji. Zame je to trapasto. Amapak, kolo je preživelo, nobenih težav, malce sem bil le pretresen, povprečna hitrost se meni na takih poteh močno zmanjša. En kratek 20 metrski odsek pa sem prepešačil. Za lažjo predstavo sem zbral nekaj slik.

Pa še kaj
Aha, letos sva imela medijsko podporo. #IfeelSlovenia - Slovenska turistična organizacija, so bili z nama. Nekaj malega sva počivkala, ja, to se še učim, nekaj malega poslikala, vse skupaj so prevedli v angleščino tako, da si na tem naslovu lahko preberete celotno zgodbo iz malce drugačne perspektive. Pripravil sem tudi kratek filmček s celotno potjo. Upam, da bomo še kdaj sodelovali, bilo je prav zabavno in poučno, pa še lepo majico sem dobil, z veseljem jo bom nosil na kolesu!

Kam naprej?

Zadnja etapa - Bad Gastein - Slovenija (kopana 12)

Danes je bila na vrsti zadnja etapa v sklopu dvanajstih etap Kopane - kolesarjenja od Københavna do Ljubljane. Končno? Ne vem, večerna in jutranja procedura sta že tako rutinski, da ta najtežji del dneva hitro mine. Tudi danes je hitro minil, sploh ker je bilo ponoči precej hladneje, spala sva na tisoč metrih nadmorske višine, v smučarskem kraju Bad Gastein. Ker je bilo to zadnje jutro, sem spakiral zelo na hitro. Vse skupaj v nahrbtnik, nič organiziranja, samo, da je za zadrgo.

Po zajtrku sva se odpeljala najprej nekaj kilometrov naprej do železniške postaje in se potem z avtovlakom dvignila na tisoč dvesto metrov v kraj Mallnitz, ki leži v osrčju Visokih Tur.

Gore so tu tiste prave Alpske, skoraj v bližini je tudi Veliki Klek. Lepo število kolesarjev je izstopilo na vrhu in se odpravilo s kolesi še višje, midva pa sva štartala navzdol. Po nekaj ovinkih sva prišla do vhoda v sotesko, pot je bila travnata in povsem ozka, seveda to ni za cestno kolo, zato sva se vrnila na glavno cesto in sledil je spust v dolino.

Krepko preko šestdeset na uro sem drvel po široki, lepo speljani cesti, zdržal bi še kakšno uro. No, na koncu se veselje konča v Zgornji Beli (Obervellach), kjer se klanec zaključi in sledi bolj ravninska vožnja proti kraju Spittal an der Drau (ne vem, če se slovensko res ta kraj imenuje Špital). Peljala sva se ob rečici Mel (Möll), ki se vije proti Spittalu. Na tej poti sva znova srečala Darka, možakar je vozil malce z nama, malce ne, midva sva se držala stranskih cest, on pa glavnih. Pred Spittalom je začelo rositi, pa nehalo pa spet začelo, zato sva se ustavila na kavi v nekem lokalu. Pregledala sva vreme in ugotovila, da se je nad Beljakom razbohotila nevihta in naju čaka krepko deževje. Debelo uro sva sedela in čakala na izboljšanje, nakar se je pokazalo, da je Beljak v redu, prav tako Trbiž, do Beljaka pa še kar nevihta. Brez zadržkov sva se z vlakom zapeljala do Beljaka, nima smisla cel dan čakati na lepo vreme, v nevihto in veter pa naju ni vleklo.

V Beljaku so imeli svoj praznik Kirchtag. Tedensko rajanje, oblečeni so v svoja tradicionalna oblačila, mesto je zaprto, povsod so stojnice, kostumi, ogromno ljudi in dva kolesarja na kolesih v svojih prešvicanih kostumih. Počasi sva se prebijala skozi množico in le našla izhod, ter se po stari cesti odpeljala proti Italiji. 

V Podkloštru (Arnoldstein) sva končno zapeljala na kolesarsko stezo, ki se kasneje priključi tisti Ciclovia Alpe Adria iz Salzburga. Vendar se je po nekaj kilometrih pojavila cestna zapora in sledila je vožnja po poljih, gozdovih vse naokrog nazaj do ceste. Tu se mi je zdelo že malce trapasto, to vztrajanje na kolesarskih stezah, greš pač po cesti in paziš. 

Do meje z Italijo pa je bil pred nama samo še vzpon dolg tri kilometre in pol, potem pa je sledil še skoraj spust v Trbiž, oziroma pred Trbižom sva iz glavne ceste preskočila na Ciclovio. Ta te potem pripelje do križišča, kjer zaviješ desno proti Sloveniji, končno.

Od tu do meje je slabih deset kilometrov vzpona po kolesarski stezi. Malo sva predebatirala, načrte za naprej zavila v meglo in se dokončno odločila, da je tu cilj. Na meji so naju pričakali prijatelji in skupaj smo šli na super kosilo, hvala #ifeelslovenia.

 Slike s poti

Relive 'Jutranja do vlaka'

       

Relive 'Kopana last stage Malnitz - Rateče'

       

Salzburg in okolica (kopana 11)

Danes je bil spet normalen dan za vandranje na kolesu okoli Salzburga. Prijetno toplo, lahen vetrič, prazne ceste, skoraj je dišalo po snegu.

Ja, seveda, tako razmišlja verjetno samo Bergdoktor Martin.

Zjutraj sem se previdno zbudil, če se to sploh da. Me trebuh boli ali ne? Ne, uff, od veselja sem skoraj Aleša prebudil. Malo slabosti je še ostalo, ampak to bo šlo. Jutranja procedura sedaj mine že povsem rutinsko, še zajtrk pri mami in odhod!

Najprej naju je pričakal klanec, potem pa takoj dolg spust. Peljala sva se od Frankenmarkta proti Salzburgu preko številnih vasic, gor in dol. Ne morem si pomagat, ampak avstrijsko podeželje je res fantastično. Ceste so urejene, polja pospravljena, kmetije zlikane, nikjer nikogar, nobenih dirkaških norcev za volani, tu res lahko uživaš. Nekaj kilometrov sva naredila po nekakšni avtomobilski cesti, dovoljeno, označeno, dovolj prostora za kolesarja. Fantazija.

Pred Salzburgom sva med vasicami naletela na del Mozartove kolesarske poti. Aleš je komentiral, da je pa to res poezija, mislim pa, da je mislil na simfonijo. Res, orkester narave, super kolesarske poti, miru in tako sva nevede prišla na severni del mesta. Ob potočku do izliva v Salzach je kar pravljično.

Ob reki sva se peljala skozi Salzburg in si ogledovala mesto. Na mostu za pešce je bila nepregledna množica turistov, še več pa ključavnic na ograji. Pričakoval sem lično srednjeveško staro mestno središče, videl pa lično staro mestno središče z vsemi možnimi trgovinami. Še celo Spar ima trgovino v Mozartovi rojstni hiši, napisi trgovine so v zlatih črkah. Mimo vozijo avtomobili, gužva je neznosna, skoraj podobno kot v Kranju, le, da je naš Prešeren zame precej večja faca kot pa Mozart. Tudi spomenik ima mogočnejši. No, je pa Salzburg zanimivo mesto, cerkev in pa grad nad mestom sta veličastna.

Po kratki pavzi na Mozartovem trgu sva nadaljevala po mednarodni Ciclovia Alpe Adria kolesarski stezi, ki vodi od Salzburga do Udin. Italijanski del poznam in je fantastičen, tu pa je lepo urejeno, le, da je pot peščena, vodi pa ob reki Salzach. Nekaj časa po levi, nekaj po desni. Pot je peščena, ampak pod peskom se skriva betonska podlaga, se da lepo peljati.

Vleklo se je, ampak samo zaradi vročine. Peljala sva se tudi skozi Bischofshofen, skakalnic nisem videl. Končala sva v Bad Gastain-u. Končno je bilo hladno, ne pa peklensko vroče. Pica za 19 in zrezek za slabih 20 evrov sta naju prepričala, da sva raje izbrala špagete. Predzadnja etapa je tako končana, jutri greva samo še proti domu.

Ostalo dodam kasneje, mogoče zgodbo o Darku Pahorju.
No, toliko vprašanj pa nisem pričakoval. Torej Darko je faca. Kolesar, hrvaško slovenskih korenin, ki živi v Nemčiji. En mesec ima dopusta in v tem času se odpravi do Pule s kolesom čez hribe. Na poti smo srečali in podebatirali. Možakar je zbiralec starih koles in dober poznavalec opreme. Nekaj idej je že postavil za naprej, nekaj najinih je tudi povzel. Pozna ga celo najin sodelavec. Kako majhen je svet. Prijetna popestritev, čeprav v mešanici slovenskega in hrvaškega jezika, je bilo prijetno govoriti v razumljivem jeziku. Skupaj smo se z vlakom dvignili do Bad Gastein-a. Darko, če to bereš, lep pozdrav!

Slike s poti

Relive 'Frankenmarkt - Salzburg - Schwarzach'

       

Deseta etapa Češka - Avstrija (kopana 10)

Začelo se je ponoči. Značilno zvijanje v trebuhu, ker sem še spal, spotoma nisem bil preveč pozoren. Zjutraj pa seveda selitev na stranišče. Obup, ne vem, nekaj sem pojedel kar ni bilo preveč prijazno do mojega želodca in težave so bile tu. Do devete ure sem se nekako pripravil, da štartava. Naporno.

Majica in hlače niso bile suhe, kaj šele nogavice, pač oblečeš in greš. Štart je bil v klanec niti ne strm, vodil je pa do meje in še naprej.

Ob cesti je bilo polno salonov za manikuro, frizerje in podobno. Zakaj? Dosegla sva osemsto metrov višine potem pa je sledil super spust v Bad Leonfelden. Prometa ni bilo in je kar letelo. Po kratki pavzi pa sva spet naletela na dolg klanec, ki naju je spet dvignil nazaj na malo manj kot osemsto metrov. Na vrhu klanca nič posebnega, spust do Linza pa je bil enkraten.

Skozi Linz sem šel ob Donavi že trikrat, tokrat prvič v drugo smer. Pred tistim glavnim mostom sva zavila levo in se skozi mesto vozila proti izhodu iz mesta. Vročina je naraščala, prav tako moje slabo počutje, zato sem se odločil, da je dovolj. Aleš se ni upiral. Prežarčila sva se na cilj, udobno sva se peljala z vlakom Linz - Frankenmarkt. Slaba dva kilometra od železniške postaje do gostišča je bilo dovolj ubijalskih, po tej vročini seveda. Spustila sva Traunradweg, mogoče, naslednjič.

Upam, da bo zdravje jutri v redu in bom lahko napisal kaj več.

Grem spat!

Slike s poti

Relive 'Kopana stage 10'

       

Milevsko - Vyšší Brod (kopana 09)

Danes sva imela zelo obilen zajtrk. Najraje bi se ulegel nazaj v posteljo, ne pa vsedel na kolo. Dopoldan je bilo še delno oblačno tako, da sva dolgo časa vozila v sprejemljivih temperaturah.

Pokrajina se ni spremenila niti za odtenek, še vedno gričevnato in ogromna polja, polna bal. Na enem je bil tako velik kup sena, da bi vanj skril tovornjak. Kraji so znova imeli skoraj slovenska imena, peljala sva se tudi skozi kraj Malá Strana, ki pa ni enako imenovani del Prage. Večja, največja zgradba ob poti je bila Temelinska jedrska elektrarna. Ogromni štirje hladilniki so vidni daleč naokrog. Gradnja elektrarne se je začela že leta 1970, zares pa je začela obratovati šele po letu 2003. Po prvotnih načrtih sta narejena le dva od štirih reaktorjev, okrog elektrarne pa se je dogajalo ogromno protestov, predvsem sosednje Avstrije. Pred elektrarno je urejen turistični urad, pa še manjši park.

Okrog elektrarne so ceste najlepše. Danes sem opazil ogromno pašnikov na katerih so se pasle krave. Ogromno krav.

Kar nekaj kilometrov sva prevozila preden sva končno prišla nazaj do Vltave. V kraju Češke Vrbne se je znova začel turizem. Čehi so nori na prevažanje po vodi. Kajak, kanu, rafting, supanje, vsi to počnejo.

Ob Vltavi je tako lepo urejena kolesarska steza, da sva Češke Budejovice kar preskočila. Potem je sledilo nekaj mučenja po klancih gor in odbit spust po gozdu globoko nazaj do reke, kjer je bil seveda kamp in polno turistov v vodi.

Najlepše mesto na celotni poti do sedaj je Český Krumlov. Težko sploh z besedami opišem kako vse skupaj zgleda. Že vstop v center skozi portal je impresiven, potem pa prideš v kar nekakšno pravljično deželo. Malce naju je preganjal morebitni dež zato sva kar drvela naprej. Cesta je bila premokra, zato sva se prvič med vožnjo ustavila na okrepčilu - pivu. Piva skoraj ne pijeva, enega morebiti dva na dan.

Ob Vltavi navzgor sva se peljala mimo gradu v Rožmberku ob Vltavi. Ves čas od Krumlova naprej so se po reki vozili rafti, kajaki in ostala plovila. Noro.

Vyšší Brod je bil za ovinkom in za danes je bilo dovolj. Hotel je kar prijeten, medaljoni z lisičkami pa vrhunski. Zapuščava Češko, še nekaj kilometrov je ostalo za jutri, potem pa je na vrsti Avstrija.

Slike s poti

Relive 'Deveta etapa Milevsko - Vyšší Brod'