Gardsko jezero in okolica

Toskanska serenada je bila davnega leta 2o15 super izkušnja, ki je za tokratno ekipo že takrat predstavila nov način večdnevnega premagovanja kolesarskih kilometrov po neznanih krajih. Vsi smo imeli že ogromno izkušenj iz enodnevnih etap, večdnevne pa so povsem drugačne in vsi na kaj takega še niso bili navajeni. Mene je že Donava naučila in pokazala kako je s tem, ostali iz ekipe pa so nekaj takih etap tudi že preživeli. Po Toskanski serenadi je priletela prva pošta z idejami za leto 2o16. Tretja točka v predlogih je bila Garda. Leto 2o16 je za ekipo, ki se je izven osrednjega dela malce spreminjala in dopolnjevala, minilo bolj na Češkem in na Madžarskem, letos pa je prvi del leta postregel predvsem z Nemčijo, malce Švico in Avstrijo. Meni se je kolo kar samo vozilo okoli Slovenije, kasneje pa še po Prekmurju, septembra pa je pošta po dveh letih znova priletela. Seveda potrjujem prijavo, gremo na Gardo, datuma skoraj nisem pogledal, zapomnil sem si le, da gre za mesec oktober 2o17, torej dve leti po prvotni ideji.

Izkušnje so naredile svoje, smo že tako utečeni, da si delo enostavno kar porazdelimo, eden uredi prevoz, eden namestitev, eden poskrbi za prehrano, eden za štose tako, da sem jaz ostal brez dela in sem samo kolesaril. Pravzaprav mi je bilo to všeč, zarisal sem sicer eno nezanimivo traso, vse ostalo so naredili drugi. Počutil sem se kot vrhunski kolesar, vsi delajo vse zame. Aha, tako se počuti recimo izbrani kolesar v ekipi. Edino zobe sem si moral sam umivati in zaspati sem moral tudi sam. Zbudil pa me je petelin. Domač petelin. Iz sosednje sobe. Gornjegraški. Ja, smo ga imeli s seboj.

Plan in priprave

Čeprav smo polni znanja in vedenja in imamo pod ritjo že tisoče kilometrov, se je še vedno potrebno pred odhodom dogovoriti kako in kaj. Zdi se, da je to odveč, vendar, ko si enkrat na terenu, v vlaku pri štirideset na uro, se je težko odločati ali zaviti levo ali desno. Rezervirali smo si štiri dneve, prvi dan je vključeval še službo in odhod do Gardskega jezera šele po službi, drugi in tretji dan sta bila povsem namenjena kolesarjenju, zadnji dan pa je bil namenjen kratki sproščujoči etapi in vožnji domov. Oktobra je dan že krajši, še bolj ker so jutra hladnejša tako, da je najbolj udoben domet tam nekje do stopetdeset kilometrov. Seveda je to odvisno od klancev in kvalitete ceste. 

Ker sem bolj previdne sorte sem štirinajst dni pred odhodom zbolel in skoraj en teden preležal in že razmišljal o odpovedi. Ehhh, zdaj vem, da bi to bila strašanska škoda. Sem pa spremljal vreme in napovedi so bile bolj pozno jesenske oziroma skoraj zimske, zato sem si kupil dodatne dolge hlače in tako napol zimsko jakno. Oboje je ostalo v torbi, hlače sem pa en teden pred odhodom vsaj preizkusil na Krvavcu. V sredo, dan pred odhodom sem bil že v tistem posebnem deliriju. Pregledovanje seznama in kljukanje kaj imam in kaj ne. Zdaj, ko to pišem razmišljam, da bi naredil kar en tak potovalni paket, z vsemi oblekami, kremami in podobno in ko bi kam odhajal bi to vzel s seboj. Vedno je isto, razlika je le v majici ali dveh. 

Prevoz

Kombi se je izkazal kot najboljša rešitev. Pet koles in kolesarjev z opremo lahko zelo udobno pelješ kamorkoli. Kolesa smo lepo zložili, med vožnjo se ni slišalo kovinskih zvokov in krušenja laka, edino kar je malce šklepetalo sta bila dva dodatna obroča, ki smo ju vzeli s seboj za rezervo. Ob odhodu je sledilo kratko spoznavanje in debata ob 'takratkem' v najbližjem lokalu, potem pa v kombi in odhod. Do Gardskega jezera je avtocesta, vožnja vsem že povsem znana, po tem delu Italije celo dolgočasna. Obvezni postanek na poti nam je postregel z malico in opazovanjem dogajanja okrog dveh črnih kombijev, slovenskih registracij, potniki pa so bili daleč od Slovanov. Kaj se je dogajalo tem 'kravatarjem' in kam so šli, nismo uspeli ugotoviti. Meni so se zdeli kot potujoči prodajalci megle, lahko pa, da je šlo za kaj bolj resnega, recimo seminarski turizem na temo kolesarjenja po Italiji. Kaj je pomembno? To, da je bil wc zastonj! Ha!

Pred jezerom smo zavili proti severu in se po še vedno široki avtocesti odpeljali do cilja, ki se imenuje Riva del Garda. Bili smo malce pozni, ampak v hotelu Albergo Mirage so nam izročili ključe od apartmaja, ki je bil v drugi stavbi, pa še ključ od bunkerja za kombi. Bili smo izredno pošteni in tistih platojev piva v bunkerju nismo načeli. V apartmaju smo si postlali in se dobesedno razmetali po prostorih in odšli po mestu, našli večerjo in perfekten sladoled. Njoki so bili tudi dobri, pica pa baje prav tako. Riva del Garda je prava turistična meka in raj za kolesarje. Tako se mi zdi zaradi številnih kolesarskih trgovin. Na eni je pisalo The F**King Discount, torej kralj popustov z dvema zvezdicama; verjetno.

Prvi dan - Okoli Gardskega jezera

Vsi smo vedeli že vnaprej, da se okoli ob obali ne da peljati s kolesom. Nekateri odseki peljejo skozi tunele in vožnja tam ni prav prijetna in tudi ne povsod dovoljena. Zato se pelješ res naokoli. Gardsko jezero je največje jezero v Italiji, ledeniškega izvora, ki naj bi nastalo ob koncu ledene dobe. Glavni pritok je reka Sarca, reko pa smo spremljali le nekaj metrov. Zjutraj smo najprej obilno zajtrkovali, tokrat kar burek, potem pa je sledilo 'apliciranje jajčne kreme'. Postopek javno ni preveč zanimiv, privatno pa moraš biti kar zbran, da vse skupaj pravilno izpelješ. Jutranji rituali in umivanje so v apartmaju nabitemu s petimi desci in kolesi še posebej spontano izpeljani. 

Ura je bila že devet, ko smo se končno odpravili proti jezeru. Predhodnja bojazen, da bo mrzlo in pusto, se je prelevila v osemnajst stopinj lepega sončnega jasnega jutra. Pogled na jezero in okoliške gore je bil fantastičen. V skalah je bila lepo vidna kapela, ki so jo zgradili delavci, ki so gradili tamkajšnjo hidroelektrarno. Žal časa za ogled kapele ni bilo. Zbrali smo se in zbirali pogum za dokončen štart. Prav takrat pa je mimo 'pridrvela' mnogoštevilčna skupina upokojencev in sklenili smo, da se jim pridružimo. To je bil naš prvi vlak, vožnja je bila tehnično zelo zahtevna, kajti super urejena kolesarska pot je zavito speljana po parku ob jezeru, tempo pa je bil za naša kolesa nedosegljiv. Ob prihodu na cestu smo raje zavili na svojo traso in že po treh kilometrih ohlajanja na kolesu pričeli z vzponom.

Prvi ovinki v kraju Deva so takoj postregli z razgledom na Rivo, tukaj takoj vidiš kako širok je bil ledenik, ko si je iskal pot proti jugu. Mi smo seveda brcali navzgor proti severu. V vasi Pranzo malice ni bilo, bila pa je zelo lična avtobusna postaja. Spomnil sem se na našo, groza. Na kratko smo si ogledali Lago di Tenno, majhno jezerce tam nekje na 550-ih nadmorskih metrih in si obenem potešili željo po vožnji po makadamu. Res super. Klanec ni popustil in zlagoma smo prišli na prelaz Ballino na 750 metrov nad morjem. Oblekli smo si vetrovke in švist navzdol. Hitrosti so bile zelo visoke, cesta je to namreč dopuščala. V vasi Fiave je bilo zabave konec zavili smo levo in napadli drug prelaz, prelaz Duron. To je bil najtežji klanec na etapi, prelaz je pa na tisoč metrih. Ker je tako visoko vse dovoljeno, sem ostale fante kar prehitel. Tako na rezervo za naprej. Potem pa je spet sledil super spust, obvezno z vetrovko, pridrveli smo v kraj Tione di Trento, kjer smo se za hip približali reki Sarci. Vmes smo naredili samo kratek postanek za slikanje v centru majhne vasice Zuclo, ob ličnem vodnjaku in vaški gostilni. Pot nas je vodila naprej po dolinici mimo jezera Lago di Roncone in mimo kraja z zanimivim imenom - Strada, kot kaže jim je zmanjkalo idej, nato pa mimo Cologne proti Anfu. Tu me je malce navrlo na minus in ko sem zadevo opravil se je vlak seveda ža odpeljal. Mimo jezera Lago d'Idro sem se odpeljal sam, pogled na jezero je bil znova enkraten, edini tunel na poti pa kratek. V naslednjem križišču so me fantje že čakali, iskali so namreč gostilno. Zavili smo proti jezeru, si na kratko ogledali malo vasico Crone, se peljali mimo tamkajšnje šole in vrtca in nato v sosednji vasici Lemprato našli obcestno oštarijo. Na prvi pogled bolj borno, nato pa smo se kar dobro najedli, napolnili bidone in se na soncu malo pogreli.

Ob reki Fiume Chiese smo se odpeljali naprej proti Gardskemu jezeru. V kraju Vestone se je na enem izmed koles, plašč prednjega kolesa odločil, da se takih podvigov ne gre več in se od silne naveličanosti in stalnega vrtenja, kar razpočil. Idealno, ravno pred delavnico lokalnega mojstra, ki nam je ponudil navadno tlačilko, ki pa zraka v zračnico ni natlačila. Potem nam je ponudil še kompresor, ki pa je bil prav tako neuporaben. K sreči smo imeli s seboj bombice tako, da smo rešili menjavo plašča in nadaljevali. Aja, seveda nenavadno je bilo tudi to, da smo imeli s seboj tudi rezervni plašč. Tako kot včasih kolesarji na Touru.

Malo pred jezerom smo zamudili dež, kar je bila velika sreča in se skozi Barbarano pripeljali v Maderno do trajekta. Variant je bilo več, ta se je izkazala za najbolj udobno, torej, da se odpeljemo s trajektom iz Maderna v Torri del Bernaco. Osem evrov za pol ure vožnje, ne vem, naj vsak sam oceni ekonomičnost tega prevažanja. Meni je bilo prav.

Na drugi strani nas je čakalo šestintrideset kilometrov ravninske vožnje, ki smo jih preleteli s hitrostjo preko sedemintrideset kilometrov na uro, ob tem pa uživali v zahajajočem soncu, ki je še malce svetilo skozi nedavne dežne oblake in meglice. Ta del bil prav tako izredno lep, cesta nova široka, turistov skoraj da ni bilo. Ker se je stemnilo sem na kolo namestil zadnjo in prednjo luč. Test je uspel, sprednja luč sveti kar močno tako, da bo sedaj vožnja ob večerih ali ponoči bolj aktualna. Seveda, če bom luč vzel s seboj.

Prvi dan se je tako kolesarsko zaključil, sledilo je slikanje ob jezeru, večerna kopalniška procedura, potem pa iskanje dobre oštarije. Iskanje je bilo kratko, gostiln je ogromno, izbrali smo si eno na podlagi osebja seveda. Bilo je zanimivo opazovati kako se punce obrnejo in obvladajo lačne goste, brez negodovanja, pravzaprav kar z veseljem. Ena je bila še posebej zanimiva, ker je v kotu prav žalostno brisala nove in nove kupe jedilnega pribora, ko pa je zaključila in prišla med mize pa je bila spet nasmejana in zadovoljna. Tudi mi smo se zabavali pozno v noč. No ja, sladoled smo preskočili in zaspali med analizo trase in današnje večerje.

Drugi dan - do Trenta in nazaj

Zjutraj so nas zbudili drugačni zvoki, kaj je bilo s petelinom ne vem. Logistika je bila v soboto bolj zahtevna saj smo najprej odšli še v trgovino. Lačne oči so kupile vse in zajtrk je bil skoraj tak kot v kakšni podeželski nemški gostilnici. Odličen. Potem pa ob pol enajstih končno na kolo. Jasno vreme in kar prijetnih šestnajst stopinj brez vetra, je vabilo v klance. Ob jezeru smo se po kolesarski stezi peljali skozi manjši kamp in mimo marine, potem pa še mimo enkratnega zaliva s peščeno plažo in množico surfarjev. Ti kraji so res odlični za učenje in pravo surfanje. Kolesarska pot pa je speljana tik ob vodi tako, da sem se malo spomnil na Donavo. V Linfanu je bila želja po klancih tako velika, da smo zavili kar v prvega. Po stotih metrih pa naleteli na znak, ki kolesarjem prepoveduje nadaljevanje. Dva sva obrnila in se odpeljala dvesto metrov naprej v Torbole in tam zavila v klanec. Bilo je kar strmo, vendar po starih ulicah se v klanec vedno peljem prav z veseljem. Na vrhu se je odprl prekrasen razgled nad Rivo, jezerom in okoliškimi gorami. Fantazija.

Na vrhu klanca pa smo prišli na kolesarsko pot Nago-Torbole-Trento. Lepa nova steza speljana po vinorodni pokrajini med trtami, sadovnjaki pa tudi po gozdu in ob glavnih cestah. Dokaj neopazno smo se peljali mimo jezera Lago di Loppio, skozi vas Loppio pa nas je popeljal razgled na okoliške gore. Taka pot mi je najbolj všeč, gorata, vodnata, ti pa se voziš po dolini po kolesarski poti, brez prometa in turistov. Nekajkrat smo prečkali reko Adižo, mostovi so tu kar lokalni spomeniki. Prvi je lepši kot drugi. V Roveretu se kolesarska še izboljša in vse skupaj postane zelo idilično, idealno za družine. Tu so se pojavili tudi prvi elektro kolesarji, veliko je bilo tudi tistih debelih gumenjakov. V vasi Casette smo naredili kratek postanek in nadaljevali pot mimo neskončnih trt. Na tem odseku smo imeli lokalno zabavo, ujel nas je gospod na doma narejenem elektro kolesu. Videti je bil kot iz drugega stoletja tako po kolesu, kot po opravi, ampak letelo mu pa je. Prvi v vlaku ga je opazil in še bolj pritisnil, ne vem, če je vedel, da ga lovi električar. Jaz sem raje popustil, toliko se mi ni mudilo, ostali pa so se podali v boj z električarjem. K sreči je prišlo na vrsto razpotje tako, da smo šli mi desno, možakar pa levo. Bojim se, da mu je kasneje zmanjkalo elektrike in je močno pritiskal nazaj domov. Seveda, lahko pa, da je bil doma zelo blizu. Verjetno ves ponosen, da je prehitel pet ultra profesionalno rekreativnih kolesarjev iz Slovenije. Predvidevam, da niti ne ve kje je Slovenija, niti kaj to sploh je.

Konec ravnine in v kraju Mattarello desno v klanec. Pred nami je bil vzpon na Vigolo Vattaro, ki je postregel s povprečnim naklom okrog šest odstotkov, en del pa se je povzdignil kar na sedemnajst odstotkov. Na eni strani ceste razgled na dolino in mesto Trento, na drugi pa spet trta, trta in vinogradi. Peljali smo se skozi vas Brusafer, ja res je bil skoraj 'safer', nismo pa opazili, da tam stoji nekdanja topovska utrdba iz Avstro-ogrskih časov, ki je branila Trento. Skozi Valsordo smo pribrcali na vrh do Vigola Vatarra. Spomnil sem se na Zataro iz filma Grof Montekristo, ampak tisti možakar je priplaval, mi smo pa pribrcali. Takoj po prehodu na drugo stran se je odprl razged na jezero Lago di Caldonazzo. To jezero in vsi bližnji kraji okrog, se hvalijo z modrimi zastavami, kot znak čiste vode. Res je bila voda videti čista, plaža peščena, bilo je toplo in je kar vabilo na kopanje. Skoraj. Če verjamemo Wikipediji je to jezero skupaj s sosednjim Lago di Levico eno najbolj toplih v tem delu Evrope. Zanimivo je tudi to, da se do jezera skozi vinograde vije reka Brenta. Dolenjska! Vzpon na Tenno je bil kratek, tako, da smo kar hitro pridrveli v Civezzano. Vmes je uspelo skoraj skrito rabutanje jabčkov. No, enega v eni osebi.

Po spustu smo pripeljali v Trento. Meni povsem neznano mesto, čeprav je po številu prebivalcev večje kot naš Maribor. Po številnih obeležjih se vidi, da je bilo mesto nekoč del Avstro-ogrske, samo mesto pa deluje zelo premožno. Predvidevam, da je v mestu veliko fakultet, ker smo videli kar precej študentskih skupinic. Osrednji trg s katedralo in fontano je kot filmska kulisa, po vsem mestu in okolici pa je videti ogromno cerkva in če se ne motim celo grad. Časa ni bilo preveč, lakote pa, zato smo se v ozki uličici okrepčali in nadaljevali pot naprej proti Rivi.

Tu pa je zapel Vili Pesnik tisto, da sta na koncu vedno dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni. Malce sem se oddaljil od skupine in v prvem večjem križišču zaradi prometne signalizacije zavil stran od načrtovane poti. Fantje so šli naravnost. Žal so naleteli na tunel in prepoved kolesarjenja, vendar se jim je uspelo prebiti skozi tunel naprej na legalno pot. Baje so doživeli kar nekaj 'pozdravov' avtomobilistov. Moja pot je bila bolj samotna. Cesta se je takoj dvignila in sledilo je šest kilometrov, povprečno osem odstotnega ovinkarjenja po serpentinah sem ter tja. Cesta je bila tako super speljana, da sem užival v vožnji in razgledih nazaj dol na Trento. Cesta nadaljuje naprej do vrha Monte Bondone, kjer je tudi smučišče in cilj vsakoletne lokalne dirke. Jaz sem nekje na polovici našel na novo asfaltirano bližnjico in se nekje na osemsto metrih spustil nazaj v drugo dolino. Klanec je bil tu označen z 2. Spust navzdol je bil fantastičen, hitrosti pa tako velike, da nisem nič okoli zijal.

Fantov seveda nisem ujel, zato sem kar sam nadaljeval v solo vlaku mimo jezera Lago di Toblino in po regionalni cesti še mimo jezera Lago di Cavedine. Cesta se pelje mimo reke Sarca in počasi se ji približa tudi kolesarska pot. V kraju Arco mi je števec spročil, da se bo ugasnil, čeprav se je ugasnil šele potem v sobi. Ustavil sem se, na kolo namestil še luči in vzel v roke telefon. V hipu se je zmračilo in tako sem imel zadnjih pet kilometrov nočnih. Mraza ni bilo, kolesarska pot je od Arca do Rive super pripravljena tako, da sem res užival.

Ob prihodu na cilj sem poslikal kolo in jezero, potem na klopi ob meni zagledal ostala dva sotrpina, nekaj minut zatem sta prišla še druga dva. Zanimivo, kljub mojemu vzponu smo nekako istočasno prišli do cilja. Jaz s solo vlakom in malce bližnjicami, oni pa verjetno s kakšno pavzo. Večer je minil v smehu in analizi poti moje in njihove, ter njihove, na koncu srečne, dogodoviščine v tunelu. Sladoled je tokrat bil, indijska hrana pa je poskrbela za zdravo ozračje v apartmaju.

Odhod domov in še en krog

Žal smo rezervirali kakšen dan premalo zato je bila nedelja bolj natrpana. Zjutraj smo pospravili aprtma in pojedli kar je še bilo. Sledilo je zgoščevanje opreme v kombi in vožnja proti en dan prej določenemu cilju Bastiji. Ne Španski, ampak kraju Bastia v parku Euganea. Park je lep, lepši del Padske nižine, vse skupaj je bilo podobno našemu Goričkemu. Na vsakem gričku cerkvica, ogromno kolesarjev, tudi izredno hitrih in spet razgledi. Tokrat je bilo drugače le to, da gora ni bilo, ampak samo ravna pokrajina. Ja, zemlja je ploščata krogla. Peljali smo se tudi mimo kraja Monselice, kjer sva s sotrpinom spala lani na poti iz Barcelone. V kraju Este smo si ogledali težko bi rekli ostanke gradu, ampak kar grajsko dvorišče in obzidje. Sledil je še zadnji lep vzpon na Calaone, potem pa smo samo še uživali v razgledih in iskanju oštarij za kosilo. Po kosilu in sladoledu v kraju Carbonara smo si vzeli še nekaj ur za prevoz domov.

Povzetek

Zelo kratek dopust, samo dva kolesarska dneva in še en na pol je bilo dovolj, da se mi še zdaj ob pisanju tega zapisa zdi, da sem bil na dopustu cel teden. Pet ljudi, ogromno zgodb, zabave in štosov se je zgodilo. Poleti bi v teh krajih švicali, jesenski dnevi pa so bili idealni za kolesarjenje. Naredili smo skupaj preko tristopetdeset kilometrov, pa še sedem in pol s trajektom. Višincev naj bi bilo preko štiritisoč petsto. Finančno pa blizu dvesto petdeset evrov. Narava je v teh krajih fantastična, ljudje tudi, kolesarske steze pa zakon.

Fantje hvala za družbo, še kdaj!

Slike s poti

Zaključek

Najtežje je napisati zaključek. Povzeti celoten teden oziroma kar osem dni v neko smiselno besedičenje ni tako enostavno. Je pa jutranje vstajanje precej lažje in jutranja folklora je skrajšana na pet minut. Teh stvari na sliki levo ne potrebujem. Ta del mi je najbolj zoprn in iščem načine kako bi se temu izognil. Parvzaprav lahko vse skupaj opustim in se samo vsedem na kolo in grem. Ampak bo drugače.

Vse objave sem pregledal, popravil manjše nepravilnosti, dodal sem povezave na slike in na sled poti, ki jo kot vedno naredim s Stravo. Tokratni dodatki so še povezave na Relive, kjer je za vsako posamezno etapo dodatna povezava na sled poti v nekakšni trodimenzionalni ortofoto obliki. Vse objave so seveda na blogu, do posamezne najlažje prideš preko zgornjega menija pod rubriko OKSLO.

Priprave so bile povsem enake kot lani, doma v sobi na trenažerju, lani sem se prebijal skozi zimo z Zwiftom letos pa s Trainerroad-om. Tudi število kilometrov pred odhodom je bilo enako. Ni pa bilo dvotedenskega ležanja na morju, ampak je bilo dvotedensko pohajkovanje čez lužo. Shujšal nisem, zračnice nisem menjal, razen žulja na nogi, ki sem ga pridelal z japankami, se k sreči ni zgodilo nič.

Seveda bi tudi letos moral biti na poti skupaj z menoj Aleš, ki pa je žal naletel na zdravstvene ovire, upam, da jih bo čimprej odpravil, da bova lahko napadla kakšno drugo etapo. Je, pa variant še neskončno mnogo in to samo v Evropi.

Cenovno ta letošnji podvig ni bil pretirano drag, ko sem seštel vsa bivanja in hrano, je naneslo tristo petdeset evrov. Letos nisem nič ekstra kupoval, razen galoše za trideset evrov. Ampak to ostane.

Statistično iz kolesarskega vidika je pa takole: kilometrov se je nabralo 1207, kar je samo petnajst več od načrtovanih. To je skoraj točno 150 kilometrov na dan. Zgrešil nisem nikjer, le v Istri sem moral narediti kar konkreten obvoz, pa pivo v Radgoni je tudi prineslo nekaj kilometrov. Višinskih metrov je bilo malo manj kot 11 tisoč, kar je manj kot je kazalo po planu, in malo manj kot lani na Barcani. Povprečna hitrost malce nižja od 23 km/h, povprečna maksimalna pa 59 km/h. Povprečni srčni utrip je bil 125 udarcev na minuto, pri čemer povprečni maksimalni ni presegel 160 udarcev na minuto. Torej sem se ves čas vozil v spodnjem drugem območju, torej kar potovalno zadržano.

Sled celotne poti narejena z GPX Animatorjem.

Hvala vsem za spodbudne besede, vabim vse na tako kolesarjenje!

PS

Kaj pa naslednje leto? Tina?

OKSLO 08

Danes pa končno domov. Zadnja etapa, zadnji kilometri. Da pa ne bom prezgodaj doma, je zajtrk šele po pol osmi uri. Pred osmo torej nisem štartal. Spanje je bilo najboljše do sedaj, končno trša postelja. Razgled skozi okno je bil direktno na koruzno morje, na drugi strani pa se je videl grad nad mostom čez Dravo, ki ga vidiš vsakič, ko se pelješ v Celovec. Zame mogoče kar domači kraji. Po obilnem zajtrku končno sledi odhod domov.

Skozi prve vasi sem preveril kako in kaj je s potjo naprej. V kraju Sankt Oswald sem po glavni cesti prišel do kolesarske poti ob Dravi. Takoj sem videl, da je ta tudi tu makedamska in sem se takoj odločil, da se danes ne bom vozil po makedamu. Zato sem nadaljeval po cesti skozi Podgorje, Šentjakob v Rožu vse do Winkla. Kraji so tu dvojezično poimenovani, res me zanima koliko Slovencev živi tukaj.

Sledil je kratek spust do Baškega jezera - Faaker See. Tipično avstrijsko, ko se po cesti pelješ mimo ne vidiš nič. Ograje, stavbe ali pa gosto grmovje, komaj mi je uspelo skozi nekakšno čolnarno priti do jezera. Videti je, da jezero in okolica živita za vsakoletni moto zbor. Sedaj pa počasi proti Italiji, skozi Brnca - Fürnitz in Ločilo - Hart mimo odcepa za mejni prehod Korensko sedlo. Tu sem enkrat že zavil, tokrat pa sem se peljal naravnost in kmalu dosegel že znano kolesarsko pot Ciclovio Alpe Adria. Že takoj asfaltirano, široko, označeno in iz prvega dne meni že znano pot. Super.

Končno sem sem skozi Vrata-Megvarje - Thörl-Maglern pripeljal do mejnega prehoda in naprej v Italijo. Tu se kolesarska pot še izboljša, število kolesarjev pa se prav tako precej poveča. Od družin, popotnikov in tudi bolj dirkalcev, res veliko ljudi kolesari.

V Kokovi - Coccau pred Trbižem pa nastopi ultra veselje. Krog je sklenjen, prišel sem do kolesarskega križišča, kjer sem prejšnjo soboto zavil levo, tokrat sem prišel iz desne. Osem dni, preko tisoč kilometrov in Slovenija je obkrožena. Gremo domov, torej levo.

Sledila je vožnja po kolesarski nazaj proti Sloveniji, sem pričakoval večji vzpon pa ga sploh ni bilo. Sedem kilometrov do Rateč je minilo kot bi mignil. V Ratečah na meji pa moj sotrpin prvega dne. Jaz sem pokril vožnjo okoli Slovenije, on pa notranj del na relaciji Ljubljana - Rateče in deloma nazaj. Boštjan hvala za spremstvo in naj ti bo to vzpodbuda za kakšno večdnevno popotovanje. Pa recimo naslednjič obrneva.

Do kosila blizu Begunj je minilo prav hitro, v Sloveniji je kolesarjenje precej bolj zanimivo kot drugje, seveda gore poznam, cesto tudi, pa tudi šoferji se potrudijo, da jih bolj opaziš. Tu sem dobil še družinsko spremstvo do doma, žena in sin sta naredila svoj krog in se mi nazaj grede pridružila pri vožnji domov. To so tudi lahko priprave na kaj podobnega. Ob prihodu domov niti nisem dojel, da je konec, najraje bi pričel z običajno folkloro. Tuš, pranje majice in hlač, mazanje, počitek, večerja, spat. Bilo je podobno, v drugačnem vrstnem redu in drugačnem ritmu. Vesel, da sem doma se bom počasi lotil še pisanja povzetka.

Slike s poti

Relive

OKSLO 07

Sedmi dan na poti. Praviloma bi moral počivati sedmi dan. Ampak ne, zakaj ne bi bila sedma etapa epska? Pozimi, ko sem risal tole sedmo etapo sem naletel na klanec v Avstriji. Takrat je lahko, na zemljevidu je povsem preprosto. V resnici pa je bolj zabavno.

Spal sem odlično, pokrit, do šestih. Zajtrk kraljevski, zunaj je rosilo, ampak med zajtrkom ponehalo. Gospodarica mi je zaželela srečno pot in potem mi je ostal le še ... gas!

Iz Murecka je šlo hitro in takoj sem bil na kolesarski poti ob Muri. Super, lepo speljana tako, da sem se med koruzo, sončnicami in se mi zdi, da rdečo peso, če ne repo, počasi ogrel za današnjo etapo. Po destih kilometrih sem pred seboj zagledal makedam in v zadnjem hipu odvil desno na cesto. Po makedamu se pa res ne bom vozil. K sreči je ob cesti kolesarska ves čas tako, da se voziš res brezskrbno.

Kmalu je pisalo Spielfeld - Šentilj in tokrat nisem zavil levo v Slovenijo ampak naprej ob Muri. Nekakšno čudno idejo sem dobil, da bi kar ob Muri nadaljeval do cilja. Ja v Kreischbergu, v Borovljah je pa Drava. Ah, ne bo šlo. Prečkam Muro in čakam na Klanec. Ja, danes sem imel v planu naskok na Soboto in to do vrha, še od jezera naprej. Že prej sem se skozi vasi po dolini dvigoval in spuščal tako, da so se noge navadile na klance. V kraju Eibiswald je postalo vroče in lakotno. V senci trgovine sem pojedel, tokrat celo banane in napadel. Analiziral bom doma, ampak mislim, da je klanca tridest kilometrov vseh oblik, pet, šest, sedem, deset tudi dvanajst procentov. Pa večkrat se tudi spusti tako, da imaš še več vzpona. Vrh je na 1347 metrih, začneš pa na manj kot tristo. Noro. Prehitevajo te Rossiji in to s koleni po tleh, en vojaški džip pa me ni in ni prehitel, samo smrdelo in ropotalo je. Rešitev - počakaš. Na 1100 metrih je ogromno jezero - Stausee Soboth, prijetno za pavzo. No, potem pa še nekaj izredno strmih kilometrov do vrha. Na vrhu je tromeja treh dežel, uradno pa samo dveh Štajerske in Koroške. Najvišji vrh se imenuje Koglereck in leži v zaključku gorovja Koralpe. Zgoraj nisem počakal, nekako so se mi smilili vsi ti izmučeni motoristi. Na pogled so bili do konca ubiti. Verjamem, čeprav ne vem zakaj. Jaz sem se kar prepustil spustu. Kilometrsko je precej krajši in zelo zelo strm, najprej kar sedemnajst. Nisem gledal na števec vem, da je šlo preko sedemdeset na uro, ampak samo na cesto in ovinke. Črni Kal krat deset, nore brzine, prehitevaš avtomobile, celo enega motorista sem lovil. Malo me skrbijo zavore zato sem kar počakal. Potem pa spet. Nora, nora brzina, široka lepa cesta, adijo pamet. No, tudi to se je nehalo in kmalu sem že brcal mimo Fare - Pharrdorf, prečkal Dravo in nadaljeval. Tu se je pa vleklo, vročina preko trideset, Klopinjskega jezera pa od nikoder. Ena vas, druga vas, sonce, topla voda, prazne noge, pa kdaj bo konec? V kotičku očesa sem zagledal trgovino. Pavza!

No, potem pa je bilo Klopinjsko jezero za vrati. Pa to je morje. Plaža, kopalci, hoteli, kampi, žar, promenada, vse kar je tudi 'pri nas'. Super. 

Sedaj pa samo še ob Dravi do Borovelj in je. Figole! Takoj makedam. Arrgh, pa še obrnil nisem. Naslednjih deset kilometrov sem se mučil po dokaj lepem makedamu ob Dravi v senci. Po svoje lepo, ampak makedam. Ko sem končno odvozil sem zavil na drugo stran in spet. No, tokrat sem imel na voljo tri poti, vse makedamske. Pa to ni res.

Nekaj kilometrov pred Borovljami zavijem na asfalt in v super vročini v klanec bežim pred dežjem. Mukoma zapustim Borovlje in že drvim proti Goričam v penzion.

Današnja etapa je bila ubijalska, posledično je bila taka tudi večerja.

Še jutri!

Slike s poti

Relive

OKSLO 06

Šesta etapa me končno vrača proti domu. No, ja teoretično, v praksi pa je pred menoj morje kilometrov. Spal sem super, klima je bila perfektna. Programi na televiziji pa absolutno nerazumljivi. Najboljše so reklame za zdravila, oziroma tisto brbljanje na koncu, ki govori o neželnih učinkih. V madžarščini je to za crknit smešno. 

Zajtrk je bil super, mladenkam za šankom sem rekel kosonem in adijo. Smeh. Eh. Za danes sem preveril vremensko napoved. Za Letenye brez oblačka. Super. Oblačka ni bilo, ker je celotno področje prekril oblak. Ja, deževalo je. Ampak tako kot en slab tuš, nisi umit, si pa moker. Torej, vetrovka, ruzak v zaščitni prevleki, na noge pa galoše. To je vrhunska reč, zebe te ne, moker nisi, super.

Vožnja je bila kljub dežju zanimiva. Pokrajina povsem ploščata, tri, štiri in pet kilometrski povsem ravni odseki, polja levo, desno, nič hribov, nič prometa, nič hiš. Samo dež. Nekaj takih razponov je šlo skozi gost gozd. V enem ultra super nov asfalt, v drugem bleda senca asfalta. V nekem kraju je bila trgovinica. Khm, bolj se mi je zdelo, da podirajo neko staro podrtijo. Tu so v nekih drugih časih in ko te prehiti Fiat 1500 si oplel. Dihati ne moreš, prehiteti pa tudi ne, gre ravno malce hitreje od mene. Rešitev? Pavza.

Skoz Lenti je šlo hitro, to mestece je bolj majhno, kakšen nakupovalen turizem neki? Skozi Csesztreg sem prišel spet na povsem raven dolg odsek povsem na novo asfaltirane ceste, ki je v kraju Kerkafalva zavila v gozd. Vožnja skozi gost gozd je bila v tej vlagi in dežju malce temačna, cesta pa je bila povsem nova. Srečal nisem nikogar. Nato sem prišel do kraja Őriszentpéter - Šentpeter, kraj je pa sestavljen iz devetih starodavnih področij - szer. Pa bom napisal kar po moje Varošer in Baksašer, Alšer, Kovačšer, Šiškašer, Templomšer, Keserušer in Galambšer. Potem sem skozi Szentgotthárd - Monošter potovanje po Madžarski zaključil.

Težko kaj več dodam, dež.

Po polovici poti pridem v Avstrijo. Meja je kar en izvoz na mini krožišču. Vreme ostane enako, le kolesarska steza se močno razširi. Vozim se ob reki Rabi in čakam na znane kraje. Jennersdorf, Neumarkt in podobno, še vedno v rosenju berem table. Tabla za Slowenien in Kalch me zbudi. Čakaj, tu mora biti Ančka. In res se cesta prične dvigovati, najprej počasi nato na poskok. Lezem v osemke in devetke in pogledam na zemljevid. Še začel nisem. In res izza ovinka še naprej močno strmo. In še malo in spet. No, končno tabla St. Anna. Čez dva kilometra. Ufff. No, na koncu sem prišel na meni že znano cesto, zadnje metre pod vrhom klanca. Danes je temperatura prijetna, dve leti nazaj pa ni bilo tako.

Tu dol do Radgone kar leti. So spusti, nekaj ravnin, okoli zijati ne moreš, ker moraš biti zbran. Preklopil sem na avtopilota in ko mu je zmanjkalo, sem sam potegnil do pivovarne. Tam sem si naročil pivo in se začudil glasbi. Najprej je šlo pa takole, bom kar prosto napisal.

Ejga, a so tole milenkolin, real mccoy? Ja a poznaš? Ja, mal že, poznam tud fekse, pa wegne, renside, neki sem jih tud že vidu. A res, ker komad od feksov? Pozešn never ment eniting tu mi am nat krejzi....

Skratka, bom kar napisal, v Bevogu sedim, poslušam Linoleum od Nofx-ov do konca na glas, pijem Bajo in s kelnarjem debatiram o starih in novih punkrock časih. Bi kar tam ostal. Neverjetno, ta dogodek zmaga! Pa tip je bil mlajši od mene. Moral sem spakirati, ob odhodu sem moral degustirati še dve novi sorti. Priznam naslednjih deset kilometrov nimam. Še dobro, da so tu kolesarske steze.

Ko sem se končno prebudil sem bil že blizu Murecka, mojega cilja. Ličen hotelček, gospa kar v tradicionalni narodni noši, na vratih sprejema goste. Super, danes pica.

Slike s poti

Relive

OKSLO 05

Ponoči je znova deževalo. In grmelo. Napoved je bila sicer super za zjutraj, vendar sem vseeno malce z zadržkom pogledal ven. Razgled je bil fantastičen. Neba se ni videlo, potem vmes zeleni pas gozda in po dolini gosta megla. Super samo, da ne pada.

Prejšnji večer sem odpovedal zajtrk, ker ga servirajo šele ob osmih. Dekleta so bila strašno razočarana. Ob šestih jim je krepko prezgodaj. Pojedel sem dve tablici, do prve trgovine bo v redu. Jutranjo koreografijo sem opravil in malo čez šest sem bil pripravljen. Za šankom čistilka, na mizi dva sendviča in kava. Dekleta so vse organizirala. Odlično, pojedel sem pripravljeno in malo podebatiral. Zanimivo recimo je to, da sem zvedel, da je penzion bolj prazen, gostijo le velike družbe. Ko sem rezerviral, je pisalo, da je to zadnja prosta soba. Kdo tu koga? Ne vem, dovolj debate, gremo.

Za nagrado najprej spust po izredno strmem klancu, v nekakšno meglo. Po prvem kilometru sem bil prevlečen z roso, kaj roso, oblečen sem bil v oblak vode. Videl nisem nič, od mene in kolesa je teklo, na nogah našpricanih s sončno kremo so bile kapljice na vsaki kocini. Samo, da ne bo dežja. V taki mantri sem nadaljeval, gor in dol dobesedno skozi oblake, nikjer nikogar.

Prvi večji kraj po destih kilometrih, je bil Poznanovec. Nikogar nisem poznal, tu so čisto drugačni kraji. Nobenih Lidlov, Plodin, Konzumov, nobenih večjih stavb. Samo kakšna tovarnica sem ter tja, ter neometane hiše.

V Zlatar Bistrici sem naletel na delo na cesti, skoraj pet kilometrov mešanice peska, zemlje in nečesa kar naj bi bilo asfaltu podobno. Še znotraj oblaka sem nadaljeval. Vmesni cilj je bil Novi Marof. Krajev na zemljevidih ni, Velika in Mala Batina, no je pa Konjšica, Budinjšćina in podobno.

Iz Marofa je super raven spust potem pa križišče za Varaždin, moj plan pa je desno proti Varaždinskim toplicam. Meglice so se že zdavnaj dvignile, nebo pa je ostalo pretežno jasno s pihanjem v glavo. Tu se pokrajina znova spremeni. Hribčki izginejo, nastane popolna ravnina z neskončnimi polji koruze. V glavnem koruze. Mogoče vmes kakšne sončnice. Ludbreg je kar večja vas, potem pa spet nič, kakšen zaselek sem ter tja.

Peljal sem se do Legrada, želel sem si ogledati sotočje Drave in Mure. Vse je lepo označeno, tudi kolesarske poti so lično označene, kakšen kilometer pred ciljem pa za nagrado še makedam. Tisti prodnati, mokri, mehki. Ne maram tega. No, pa sem vseeno zdržal. Sotočje je malce turobno, mlakužnato, obe reki sta tu zelo počasni. Pogledam, poslikam in grem. Še gostilne ni. Nazaj grede za Legradom zavijem desno in se po zgornji strugi Drave odpravim nazaj do Preloga. Tu so naredili umeten jez in nekakšno poplavno polje tako, da sem imel pred seboj mučnih povsem ravnih dvajset kilometrov. Z vetrom. V glavo. Čeprav je cesta ravna in ni klanca, so mi take ravnine vedno zelo mučne. Ko te nekdo z avtom prehiti, ga potem še pet minut gledaš kako izginja v daljavi. To je res moreče.

Končno Prelog. Zavijem desno proti Madžarski. Čakal sem na mejni prehod pa ga ni in ni bilo. Le vlak se je pripeljal. Potem pa Hodošan, meja in končno Madžarska. Še nikoli nisem bil v tej državi. Joj, kakšen svet. Ne znam prebrati nič, piše ertelemen gvedoran šetrekelemen. Vsi samoglasniki imajo še pikice in črtice. Res zanimivo kako povsem drugačna je ta država. V penzionu kjer spim se gredo kar turizem na nivoju. Nemško nič, hrvaško, slovensko nič, angleško nekaj malega, italijansko nič. Pa sem vseeno jedel, dobil sobo in pivce, plačal pa prav tako. Kosonem - köszönöm. To pomeni hvala.

Peta etapa je tako končana, jutri pa skozi Lenti in okoli kurje glave v Avstrijo.

Slike s poti

Relive

OKSLO 04

Ponoči je deževalo, možakar v baru je rekel, da se bo shladilo in da bom dobro spal. No, pa ni bilo tako, spet sem spal v bazenu. Sem pa ugotovil, da če se pokrijem z brisačo je precej bolje. Stene so bile tako tanke, da sem slišal, kako soseda nadira svojega možakarja. V belgijskem jeziku, ampak mislim, da sem razumel. Zjutraj sta imela eno urno cepetanje in pakiranje, tokrat z moje strani. Hehe.

Uspelo mi je oditi pred sedmo uro, ja zunaj pa je bilo malček bolj hladno. Za nagrado najprej vzpon, takoj desetka, da se noge zbudijo. Na vrhu hribčka sem pogledal proti hribom naprej. Oblaki se še niso dvignili, kar močno oblačno je bilo. Nič, grem kar se da daleč upam, da čim dalj. Cesta je bila suha in končno je prišla nagrada. Seveda spal sem na osemsto, spust je bil super do vasi Vrbovsko, kjer sem se ustavil v trgovini. Potem pa spet navzgor. Eh. Potem pa spet spust in gor. Vendar je bilo gor vedno manj, dol pa vedno več. Peljal sem se mimo Vinice, ampak po hrvaški strani seveda. Bosiljevo, Bosanci, ne ne grem na avtocesto proti Splitu, ampak naprej dol in dol. Super je letelo, vozil sem se mimo vinogradov in zidanc, skozi vasice, ki jih na zemljevidu sploh ni. Sploh je čudno, kako malo trgovin je na zemljevidih, v resnici pa je skoraj v vsaki vasi ena tista mala. Gavranović, ali pa pazi to, Strahinjčica.

Pred eno sem se spet ustavil in opazoval zamenjane vloge v enem športnem Audiju. Blondinka je šla v trgovino, bila je večja od mene in tanka kot moja dva bidona. Desc je lepo v avtu počakal, potem pa sta šla naprej. Aja, ona je vozila. Le kako, v tistih čevljih na zobotrebce? Pismo, nisem pogledal kje sta imela volan. Moja ženka bi to vse pregledala, eh naslednjič.

Jastrebarsko sem si vzel za nekakšen mejnik, končno malce večje mesto, končno semafor. Lahko vsaj malo počijem. Jaska je na robu Zagreba in tako sem se zahodno od Zagreba res za hip znašel znotraj mesta. Popil kavo in radler in zapustil mesto po nekakšni obvoznici, kot je v Ljubljani. Dva kilometra adrenalina, policaji nič, torej je vse ok. Cesta na avtocesto, jaz pa dol, po cesti okoli Sljemena. Tu se prične Krapinska občina in takoj za tablo kratka dvanajstka. Me je imelo, da bi sestopil. Seveda nisem.

Pot se je zaključevala, Stubičke toplice so me sicer vabile, ampak bolj me je razveselila zaključna strmina. Po mojem kar šestnajst, prvo kolo mi je kar dvigovalo. Na cilju pa tuš, hrana in spanje. Pol poti je za menoj, jutri pa naprej proti Madžarski.

Slike s poti

Relive

OKSLO 03

Tretji dan na poti. Danes me je čakala super gorska etapa. Zdaj, ko sem povečerjal in sem že zaključil, se mi sploh ne zdi strupena. Čez dan, v hribih, je bilo pa ekstra zabavno. Bo že noč ven potegnila to zabavo.

Zjutraj sem vstal bolj zgodaj. Klance moram napasti v ranem jutru. V resnici to pomeni, da sem vstal samo pol urej prej in odšel malce po šesti. Že zjutraj je bilo toplo. Buzet je v nekakšni lokalni kotlini, razen starega dela mesta seveda. To pomeni, da sem štartal gor. Takoj me je razveselil Sveti Ivan. Prva prestava in 'guraj'! To se je vleklo kar precej kilometrov, vse do kraja Selca, kjer je malce popustilo, v daljavi pa se prvič prikaže Učka. Te kraje poznam, ena etapa nekoč me je že vozila tukaj. Že takrat sem prešteval klance gor in dol, tokrat sem že vedel, da so. Skozi Roč in čez Ročko polje se cesta še kar naprej vztrajno dviguje. Točka preloma je Lupoglav, kjer se najprej spustiš pod hitro cesto, nato pa se cesta prične vzpenjati. Nikogar nisem srečal, le cestarje, ki so čistili hitro cesto. Kar z vodo in močnim pritiskom. Na začetku vzpona, pri cestninski postaji, sem naredil kratko pavzo.

Zdaj pa zares. Hud klanec in povsem ravna cesta. Takoj v cik cak in gremo. K sreči je bilo bolj oblačno, vročine ni bilo. Levo, desno, levo, desno. Malo serpentin in spet. Nazadnje sem tu malo pešačil, tokrat ne. Niti milimetra. Levo, desno, mimo oznak TOC, Pantani, pa še mimo nekakšnih nazornih slik, levo, desno, manj kot dest odstotkov vzpona ni. Kar nankrat tablica, ki pravi, da sta minila dva kilometra. Super. Gonim naprej in se spomnim na spomladanski Goni Pony. Isti občutki. V takem tempu sem nadaljeval in kar naenkrat sem bil pri fontani. Ne. Fatamorgana? Res. A to je to, še utrujen nisem zares. Sveža voda, pa samo še dva kilometra. Konec. Za vzpon sem potreboval oseminpetdeset minut, rekord je osemnajst, predlanskem sem potreboval skoraj eno uro več. Gostilna je bila zaprta, kazalo je na dež zato sem se kar spustil.

Noro, navzdol nisem dirkal, prejšnjič sem bil hitrejši, je vseeno drugače s polno bojno opremo. Je pa ta spust res fantastičen, cesta je lepo speljana in se lahko kar hitro spustiš. V Matuljih tokrat nisem zavil proti Reki, ampak proti kraju Viškovo. Tu se vzpon nadaljuje, sicer ne desetke, ampak pet do osem odstotno pa je. Ves čas, gor in gor.

Pričakoval sem Grobnik, ampak ta je bil še svetlobno leto daleč. Saršoni, Trnovica, Doljne Jelenje, vse to je visoko in višje. Potem pa sem se spustil na Grobniško polje. Povsem svoj svet, prostrana ravan, ki se skriva za reškimi hribi. Ja, če je prostrano in ravno, potem piha in res je pihalo. Veter me ponavadi malce zjezi in na koncu polja sem komaj čakal na vzpon mimo Velikega Kamenjaka.

Sledil je eno uro dolg vzpon na Gornje Jelenje, vleklo pa se je prav do nadmorske višine 880 metrov. Potem je sledil spust in spet vzpon na 888 metrov. No vsaj razgled na Lokvarsko jezero je bil navzdol. Jezero je umetno, globoko največ štirideset metrov in če je verjeti ribiškim podatkom, so v tem jezeru ujeli največjo ribiško postrv, ki je tehtala kar štirindvajset kilogramov.

Do Delnic ni šlo navzdol, spust je bil prav sramežljiv. Peljal sem se mimo odcepa, kjer sva s kolegom iz prve objave zavila levo proti Krku. Danes ne. V Delnicah sem naredil kratko pavzo in iz najvišjega kraja na Hrvaškem nadaljeval proti cilju. Še vedno gor in dol, Ravna gora z ravnino nima nič skupnega. Še penzion je na klancu.

Ob obilni večerji premlevam tole etapo. Dobra, gorata, zanimiva, višincev preko 2400, povprečna hitrost 17.7. Se mi sploh ne zdi slabo z vso to robo. Na poti sem imel tudi zanimiv pogovor z motoristom in njegovo ženo. Bila sta kako leto ali dve starejša od mene in ugotovili smo, da smo ljudje čisto v redu in  da se lahko dobro razumemo in da imamo enake poglede na sosedske odnose. Vse ostalo je samo dobesedno politično sranje, kjer se na obeh straneh borijo za politične točke. Čisto nepomembno je ali gre meja skozi ta ali oni kraj, skupaj bi morali sodelovati in poskrbeti, da bi na obeh straneh ljudje dobro živeli. Vesel sem, da sem tako spoznal dva  Zagrebčana in da smo res dobro poklepetali. Srečno obema na motorističnih poteh!

Slike s poti

Relive

OKSLO 02

Novo jutro, nova etapa. Spal sem v bazenu, premočen, skupaj s posteljo vred. Zjutraj se je končno malce uredilo. Sledila je jutranja rutina z vsemi mazili, torej naprej namažeš morebitne odrgnine na zadnji plati, potem sledi krema za mišice in kolena in ko si že krepko masten se namažeš še s posebno kremo za zadnjo plat. Tako napleskan je verjetno samo še dojenček pri preveč zagnani mamici, no, za povrh vsega sem se pa še našprical s kremo za sončenje. Celotna procedura je kar hitro minila, ob pol sedmih sem že čakal gazdo, da pride in odklene kolo. Angleško ne zna niti besede, pa sva se vseeno zmenila. On ima gorca, pa nima časa. Resno? Poglej svoj 'albergo', če ti nimaš časa potem pa res ne vem kaj počneš cele dneve. Hotel je bolj zapuščen kot ne. Kakorkoli, plačam quaranto in grem.

Drugi dan zjutraj je vedno največja uganka. Se bom lahko vsedel na kolo ali ne. Zanimivo, danes sem se brez težav. Zjutraj je kolesarjenje najbolj super, nikjer ni nikogar, rdeče luči so bolj za okras. Dokaj neopazno sem prišel v Videm - Udine in prečkal le nekaj semaforjev. Skozi drevored sem se pripeljal do Pradamana, obvil krožišče, ker je bil tam priključek na avtocesto, posledino je bilo tudi prometa tu precej več. Kot kaže sem izbral neko stransko pot, ker ob poti ni bilo nič posebnega tako, da nimam kaj dodati. Znova je sledila dooolga ravna cesta, te so mi najbolj mučne,  po dvajsetih kilometrih sem se ustavil v trgovini. Ta pokrajina me že lani ni pritegnila. Ne vem, vse je ravno, deluje kot nek Divji zahod. Na vsakem križišču tabla za Gorico in Palmanovo. Mimo kraja Ronchi del Legionare, sem prišel do Tržiča. Tu je postalo bolj morsko, torej sem že blizu morja. Malce spominja na lansko Ligurijo. V Sesljanu je Portopiccolo. Majhno pristanišče. Joj. Pomanjšan koprski Nokturno. Eh, to pa je hecno naselje. Kolikor vem je vse skupaj zelo mondeno in drago, z garažami pod zemljo in bazeni. Na pogled pa je meni preveč bizarno, čeprav lepo izkoriščen kamnolom.

Spet sem se vozil ob morju, kopalci so tu na vsakem koraku. Čeprav ni videti povsem urejena plaža, o kopalci in njihovi avtomobili, tu povsod. Jaz sem pa mislil, da od Kopra naprej voda ni primerna za kopanje. Ob vodi sem nadaljeval vožnjo vse do gradu Miramar, ki si ga je dal zgraditi brat cesarja Franca Jožefa. Prijetno posestvo za ležerne poletne dni. Včasih so si gradili gradove, danes pa nebotičnike. Trenutno je v gradu urejen muzej.

Spet sem se vozil ob obali in turistov kar ni in ni bilo konec. Vse do Trsta in še naprej. V Trstu sem videl sestro od Coste Concordie ladjo Costa Luminosa. To ni ladja, to je Rožnik, ki potuje po svetu. Noro, od blizu je ladja fenomenalno velika. Kapitan, ki to vozi je res mojster. Ladja je dolga skoraj tristo metrov in sprejeme krepko preko dvatisoč potnikov. Prebral sem, da na svojem tedenskem potovanju v vodo izlije pet milijonov litrov odplak. Ne ga srat!

No, skozi Trst je vročina dokončno pritisnila in komaj sem čakal na Slovenijo. V Trstu so kolesarske poti, kljub temu pa se je kar vleklo in vleklo, dokler nisem prišel do Lazareta. Aja, v San Roccu sem se vozil po promenadi, vse je blago rozne barve, le rampa za avtomobile je rumena. Nisem je videl. Prečka se je upognila, malce je počilo, potem pa sem jo ucvrl. Hitrost ni bila velika, moč pa.

Kje sem že bil? Aha, končno Ankaran in Debeli rtič. Prvič sem tu. Valdoltra, upam, da tu zaradi zdravstvenih razlogov ne bom nikoli. Potem pa sem pod Serminom zavil desno mimo Luke. Pred njo je parkirano, ja, milijon avtomobilov, obenem pa še več kontejnerjev. Tu je torej moja kitajska krama.

Včeraj sem malce kritiziral slovenske kolesarske poti. Koper je tudi izjema. Kako dobro so vse speljali, od Luke do Izole. Nova cesta mimo Žusterne je enakega ranga kot tista v San Remu. Manjka mogoče le kak osvetljen tunel. Odlično. Nadaljeval sem po Porečanki, ki pa še ni nič prenovljena. Prepričan sem, da bo.

Res sem vesel, da sem na kolesu. Kolona pred mejo za izstop je dolga, za vstop pa strašanska. Od Plovanije do mejnega prehoda. Obrazi voznikov so bili videti naveličani in prav vsak bi zamenjal z menoj. Na črpalki na vrhu klanca sem naredil kratko pavzo in pregledal zemljevide.

V Plovaniji za črpalko sem zavil levo, tu se še nikoli nisem peljal. Povsem lokalne, bolj slabe ceste so se vlekle gor in gor vse do Šterne, v naslednji vasi - Santa Lucija sem pa naletel na hrvaško Porečanko, ki pa je povsem enaka kot je bila, ko je še vozil vlak, le tire so umaknili. Tu s kolesom ne grem. Za nagrado sem dobil deset odstotni vzpon na Oprtalj in nagradni spust do Mirne. Do Buzeta in cilja se je potegnilo še petnajst kilometrov.

Super etapa, bil sem v treh državah in podaljšal plan za dvanajst kilometrov. Pica je bila povprečna, pivo pa mrzlo. Jutri pa gorska etapa.

Slike s poti

Relive

OKSLO 01

Lanskoletna Barcana je postavila povsem nove poletne standarde za kolesarska popotovanja. Ideje se kar vrstijo, ko enkrat malo bolj pogledaš čez mejo in vidiš kilometre in kilometre urejenih kolesarskih steza, se ti kar zvrti. Avstrija, Nemčija, Italija, Francija in tudi Španija kar vabijo. Tisoče kilometrov čaka na moje gume.

Pa sem si rekel kaj pa Slovenija. Počasi se dogaja, ampak prav dolgih tur pa ne moreš narediti. Kaj pa okoli? Izven Slovenije? Da bi jo očrtal. Toje to! Okoli Slovenije! Pa še ime takoj pride OKSLO. Super. Idejo sem predstavil Alešu, bil je takoj za. Tam nekje sredi zime sva za test začrtala smer, nabralo se je preko tisoč dvesto kilometrov. Osem dni bo dovolj, greva julija.

Dogajalo se je še marsikaj, odvozili smo zimske priprave, naredili kar nekaj kilometrov, skočili še čez lužo in julij je bil tu. Aleša so premagale zdravstvene težave, mene pa želja po bicikliranju in tako se je v soboto začelo zares. Vsa oprema in kolo, vse je bilo pripravljeno, pa še celo Boštjan me je že čakal. Ha, super imam spremstvo, vsaj do izhoda iz Slovenije. Še slikanje in gas.

Prvi kilometri so bili trdi, kako se že uporablja ta števec? Petindvajset kilometrov zatem se ugotovil, da ga moraš pravilno uporabljati. No, ja. Po klasični poti mimo Posavca, Dobrega polja, Begunj in Žirovnice sva bila hitro na novi kolesarski poti na Jesenicah. Tam so nekakšni divji vzponi, so pa k sreči kratki. Do Mojstrane in prvega počitka sva bila pripelja dovolj zgodaj zjutraj, da sva si lahko privoščilo kratko pavzo. Potem pa sva se mimo številnih kolesarjev peljala po kolesarski poti do Kranjske gore. Za dobro pavzo so poskrbeli v trgovini, kjer jih vsako leto preseneti množica turistov. Vrste tako kot včasih, hecno. Za zabavo so poskrbeli kar družina in prijatelji, skoraj bi obrnil in šel z njimi kam daleč. Na Šobec recimo?

Slovo je bilo kratko, kaj prav dosti ni bilo za dodati. Adijo in naprej! Do Italije je šlo še v duetu , potem pa je Boštjan obrnil, jaz pa v klanec. Dol. Noro, skoraj deset kilometrov spusta po lepi kolesarski stezi. Vem ja, nazaj gor bo treba, ampak to bo šele čez en teden. Res, nazaj gor do Rateč bo potrebno peljati naslednji teden, danes do Trbiža in naprej pa se steza ves čas vzpenja tako, da sem se dvignil nazaj v višave. Tukaj je toliko tabel in oznak, da je že kičasto. Veliko je povsem lokalnih smeri, zame pa je bilo pomembno, da sem se priključil kolesarsko pot Ciclovio Alpe Adria, to je pot, ki pelje od Salzburga do Gradeža. To pot bom enkrat ločeno odpeljal, zna biti zelo zanimiva.

Mimo Višarij se zabava šele prične.  Pot je ves čas asfaltirana in pelje dol in dol in dol. Mimo avtoceste, pa čez in pod, skozi številne vasice. Tunelov je ogromno in so prav prijetna osvežitev v vročem dnevu. Najdaljši tunel je dolg skoraj kilometer in gre tudi pod reko. Mislim, da se imenuje Fella. Vsi tuneli so osvetljeni in naravno klimatizirani. Odbito. V kraju Chiusaforte je v stari postaji narejena okrepčevalnica, ogromno kolesarjev je bilo tu, imeli pa so tudi kompletno orodje in še vse kar razstavljeno ob poti. Pripravno. Kraj se po slovensko imenuje Kluže in leži ob reki Beli. Ta kraj je bil včasih mejno mesto na prehodu med Julijskimi in Karnijskimi alpami. Na wikipedii sem našel zanimivo sliko stare opuščene železniške postaje v kraju. Med mojimi slikami pa lahko vidimo kako je videti danes.

Nadaljeval sem proti Vidmu - Udinam. Ciclovia se nadaljuje jaz pa sem zavil na cesto in malo skrajšal pot. Tako se mi je zdelo, v resnici sem se samo hitreje peljal, kilometrov je bilo enako veliko. V kraju Venzone - Pušja vas sem se peljal mimo katedrale svetega Andreja, po neki legendi naj bi bila Napoleonova želja, da bi bil tu pokopan. Kraj je bil v potresu leta 1976 popolnoma podrt tako, kar pa danes ni videti, ker je lepo obnovljen. Tudi dvojno obzidje je vidno s ceste, ki se pelje mimo. V zgodnje popoldanskem frontalnem vetru sem imel počasi dovolj in se ustavil v Huminu - Gemona Del Friulli in si privoščil povsem domačo prehrano - kebap.

Po kosilu ponavadi bolj malo sledim, vem le, da so bile ceste ravne in da sem se nekajkrat približal in oddaljil Alpe Adria stezi, na koncu pa je ceste le zmanjkalo. Ustavil sem se pred hotelom, ki pa je deloval bolj zapuščen kot ne. Vseeno sem poizkusil in ugotovil, da je pravzaprav čisto v redu. Soba dovolj velika, tuš je bil osvežilen, hrana pa malce dalj stran!

Prva etapa je tako opravljena, predvidenih 161 kilometrov je postalo 164 kilometrov, kar je dobro, torej nisem preveč podaljšal. Kronometer Rogliča sem prespal, sploh ne vem kdaj me je zmanjkalo.

Slike s poti

Relive

OKSLO uvod

Lanskoletna Barcana je pustila kar velik vtis in tudi odziv kolesarjev, prijateljev, družine in ostalih, ki spremljate tole moje pisanje je bil kar velik. Seveda je bilo obilico vprašanj na temo letošnjega podviga. Nikoli nisem imel v mislih ponavljati takih potovanj vsako leto, je pa že žena lani rekla, da ve, da bo sedaj vsako leto tako. Torej se je že lani začelo postavljati veliko idej, Evropa je namreč po dolgem in počez prepredena s kolesarskimi potmi in možnosti je res ogromno. Kaj pa Slovenija? Ja, tudi mi imamo kolesarske poti, nekako pa niso krožno povezane, že narava kaj takega še ne dopušča. Kaj pa okoli? Okoli Slovenije je pa možno peljati. Razen na Primorskem. Ideja se je pozimi razvila in plani so se začeli pripravljati.

Seveda mora biti ime

Pravzaprav niti ne vem zakaj, ampaka na takih vsaj tedenskih etapah je kar fino imeti ime 'podviga'. Nekoč si bom pa še kakšno majico naredil, ta ti ostane za spomin. Tokrat okoli Slovenije. Ideje za ime so bile številne od Krog, SloKrog, Sl(o)koli na koncu je zmagalo ime OKSLO. OKoli SLOvenije. Slovenija je povsem ok, torej to pomeni tudi ok Slovenija.

Planiranje etap

Ta del imam najraje. Zunaj dežuje ali pa sneži, ti pa v miru s prstom po zemljevidu rišeš in planiraš poti. Pogledaš satelitske slike, pa tiste od blizu iz ceste, klanci so videti povsem lahki, razdalje sploh ne velike. Kilometrov je preko tisoč dvesto, kakorkoli sem obračal je bilo tako. Po vseh variantah je naneslo osem dni.

Spanje

Tudi ta del je zelo zabaven. Pogledaš kje je konec etape in tam blizu poiščeš sobo. Ali pa skrajšaš ali podaljšaš etapo. Seveda ob tem ne veš, da je penzion lahko na vrhu hriba ali pa na vrhu odbite strmine. To se potem super pokaže na terenu.

Ostalo je bilo tokrat precej lažje. Štart je planiran od doma in tudi cilj je doma, torej se ni potrebno nikamor peljati, ali pa leteti. Zjutraj bom vstal in šel. Z Alešem sva vsak po svoje tudi to zimo pridno trenirala na trenažerjih, mislim, da sem naredil blizu tisoč kilometrov, med tem, ko je bila zunaj zima in tema. Dopust je splaniran, družina ve vse, denar je pripravljen, čas je za odhod.

Spotoma bom pisal blog, za vsak dan posebej bom dodal prevoženo pot in slike tistega dne, če bo uspelo pa še povezavo na Relive.

Do Kopra 2017

Tokratni spust do Kopra je bil prav posebno doživetje. Zame je to bil deseti spust, res, da v dveh dneh, ampak glede na to, da sem šel tudi v drugo smer mogoče šteje. Kako v drugo smer? No, seveda bom vse lepo opisal.

Šest let je že minilo od prvega spusta do Kopra pa mi je ta tura še vedno zanimiva. Ogromno se spreminja, dodajajo se novi odseki kolesarskih steza, preplastijo se ceste, vedno več je kolesarjev, res še vedno zanimivo. Med tem, ko se jaz takole prevažam po svetu, otroci doma rastejo in kar naenkrat se zgodi, da je celotna družina 'v planu'. Prepričal sem vse tri in načrt je bil narejen. Tura bo dvodnevna, ker je za en dan še vedno malce preveč. Povsem preprosto od doma do Postojne, naslednji dan pa od Postojne do Kopra, potem pa z avtom nazaj. Za Slovenske železnice je prevoz kolesa in potnikov od Kopra do Ljubljane še vedno uganka, če pogledaš vozni red pravzaprav niti ne razumeš kaj želijo povedati. Prvi gre ob petih zjutraj, drugi ob osmih zvečer, vsi ostali vmes pa imajo nadomestni prevoz z avtobusom. Eh. To bomo preizkusili kdaj drugič. Torej, z avtom domov. Kako pa avto pride v Koper. Povsem enostavno 'fotr' ga pelje dol in se s kolesom vrne domov. Preprosto.

Petek

Bomba, enodnevni dopust in bicikel. Noro. Vstal sem tako kot za v službo, pobasal opremo in kolo, ter se odpeljal proti Ljubljani. Nisem zavil ne na Celovško in ne v Koseze, ampak sem se odpeljal naprej proti morju. Paše. V Kopru sem pri sestri parkiral, se preoblekel in hop na kolo. To bo fina elegantna vožnja do doma. Tako je delovalo. Zjutraj je bilo res prijetno sveže, kmalu sem bil že na Porečanki (ne vem, tako poimenujejo zadnje čase Parenzano), ki so jo na najbolj ozkem delu prenovili. Bravo Koper. Skozi Cepke mimo Rižane sem že čutil Črnokalski klanec. Na Stravi je označen z dvojko, pa se mi ne zdi naporen, mogoče malce dolg. Pravzaprav sploh ni težak ta klanec, le dejstvo, da imaš potem še stotrideset kilometrov do doma, te malce upočasni. Tokrat me je upočasnjevala burja. Oziroma karkoli je že pihalo v vse smeri, samo v hrbet ne. Dobro, da tu ni prometa in imaš dovolj prostora, ko te premakne. Sploh na vrhu klanca, kaj takega še nisem doživel. Seveda kadar takole piha, moraš pogledati v nebo. Iz modrega se je lepo prelivalo v sivega, torej me čaka - dež. Grrr.

Do Kozine sem prijadral, potem pa kar hitro nadaljeval proti Postojni. Na Woodstock-u so vpili: "No rain, no rain!" jaz pa sem si želel, da bi me vsaj do Postojne pustili na suhem. Žal je na super spustih mimo Divače pričelo pršeti, na spustu v Senožeče močneje padati, mimo Nanosa pa je že 'scalo'. Super doživetje, res. Močan dež, veter z vseh strani, tovornjaki, ki te zalijejo do ušes, brez pavz, ker se nočeš ustaviti, vsi ti demoni so me želeli ustaviti. Ampak, hej, z veseljem. Ni problema, pač pelješ naprej, tako ali tako grem domov. Postojne skozi naliv nisem videl, Planinsko polje se je že prikazovalo, Grčarevec pa me je pričakal suh. Tako sem se proti Logatcu in na odličnem novem asfaltu skozi Drevored Napoleonovih lip lepo sušil in čakal na Vrhniški klanec, da dodam še močno sušenje. Na tem mestu čestitam Logatčanom, cesto so lepo uredili, lepa je tudi vožnja od Grčarevca do Planine. Pohvalno!

Zadnje čase na Brezovici zavijem levo skozi Dobrovo, tudi tokrat sem se tam peljal, že povsem suh in segret, Medvod skoraj nisem opazil in že sem se peljal skozi Kranj. Malce mučno je bilo, kljub vsemu pa sem popoldan prišel domov in se začel pripravljati na povratek.

Sobota

Skupno odpravo smo morali zaradi zdravstvenih razlogov zmanjšati za eno članico tako, da smo bili v jutranjem deliriju samo trije. Žena, sin in jaz. Kolesa smo hitro pripravili, vse obleke pa sem jaz zložil v svoj nahrbtnik in vrečo na kolesu. Za eno nočitev nismo potrebovali veliko opreme. Skoraj točno ob osmih smo štartali. Na našem domačem klancu je sine ugotovil, da mu ne dela števec, zato sva se dogovorila, da mu na vsakih pet kilometrov povem, da smo dodali novih pet kilometrov na cesto. Do Kranja cesto že poznamo in je šlo hitro, potem pa skozi Kranj malce levo desno, v Čirčah smo v trgovini kupili baterije za števec. Mogoče bo pomagalo. Pa žal ni. Nič, tisti števec bo potrebno popraviti.

Vožnja skozi Hrastje in Prebačevo je bila užitkarska, za Trbojami nas je pričakal lani položeni novi asfalt in kolesarska steza vse do Valburge. Mimo Šmarne in golf igrišča smo kar leteli in obenem prehitevali druge kolesarske družine. Oče v eni od teh skupin kar ni mogel verjeti, da smo ga tako prehiteli. Na vrhu klanca pod Šmarno goro je sine ugotovil, da je tukaj res lepo. Bravo, poba! Sledil je tudi moji družini znan spust skozi Tacen in vožnja skozi Šentvid kjer smo naredili kratko pavzo.

Nadaljevali smo skozi Dramlje in mimo koseškega bajerja, tam smo prestrašili trumo tekačev, ki so se pripravljali na jutranje tekmovanje, mi pa smo naredili že petintrideset kilometrov. Prej bo treba vstati, zjutraj se asfalt išče. Mimo Živalskega vrta in po Tržaški smo kar prileteli do Brezovice. Res se mi zdi, da smo se peljali zelo hitro in zelo tekoče.

Od Brezovice naprej je na cesti označen prostor za kolesarje in tako smo se malce bolj zbrano peljali naprej. Sledili smo oznakam, malce po desni, malce po levi in se pogovarjali o tem, da je tisto na levi avtocesta po kateri se peljemo na morje. Ponavadi. Danes ne. Mislim, da je bilo sinu to kar zanimivo. Pred Vrhniko smo se dogovorili za postanek, nekaj pojedli, popili in se pripravili na zloglasni Klanec. Psihološke priprave za ta klanec so bile učinkovite in teh šest kilometrov smo prevozili v zmernem ritmu, brez težav in morebitnih srečanj 'z zidom' ni bilo. Na vrhu smo spet naredili kratko pavzo, potem pa uživali na novi cesti proti Logatcu. Pred Grčarevcem smo malce zadihali, potem pa se odpeljali gor in hitro nazaj dol in naprej proti Planini. Tudi tu je nova cesta in zelo lepo teče, kar nas je hitro pripeljalo do vijugaste ceste navzgor do Postojne. Sin je proti vrhu klanca začel z nekakšnimi štosi o tem, da bo stopil dol in da ima dovolj, ampak je hitro povedal, da se heca in da sploh ni problema. Na vrhu klanca ob tabli Postojna smo že vedeli, da smo na cilju. Super, poiskali smo apartma kjer smo prespali, seveda pred tem smo še obilno večerjali.

Prvi dan je bil tako zaključen in etapa opravljena, se mi pa zdi, da sta oba hitro zaspala.


Nedelja
Zjutraj smo bili povsem sveži in po kratkem improviziranem zajtrku pričeli z novo etapo. Tokrat iz Postojne najprej sledijo skoraj spusti in skoraj klanci, Nanos nekje daleč spredaj se je vedno bolj in bolj približeval. Peljali smo se tudi mimo vetrnic in že pričeli z vzponom v klanec mimo Razdrtega proti Senožečam. Tudi tu je klanec navzgor nagrajen s spustom dol proti Senožečam, potem pa je sledil še zadnji klanec do morja. Ja, seveda. Najprej čez avtocesto, pa spet spust, pa mimo Divače pa spet spust in tako naprej. Sine je bil po vsakem spustu videti izredno zadovoljen, žene pa nisem videl, bila je spredaj kot ubežnik na Tour-u. Kadar sem v družbi se peljemo skozi Kačiče, s tem se izognemo klancu proti Kozini, čeprav tudi tu narediš enako višinsko razliko. V smehu smo se pripeljali na vrh in se spustili proti Kozini.

Lakota je naredila svoje in tam kjer sem ob prvem spustu kupil nekaj sadja, smo sedaj nakupili kar burek in kebap. Jah, če pa nimajo žgancev. No, tu pa smo se znova pogovorili kako bo na spustu, da je potrebno malce paziti, ker so hitrosti kar velike. Na dooolgem spustu mimo avtoceste smo drveli preko petdeset kilometrov na uro. Med vožnjo sem snemal, videl me je policaj na motorju in kmalu sem dobil obisk. Leteči policaj mi je med vožnjo prijazno razložil, da to kar počnem ni varno. Pravzaprav ima kar prav, vožnja z levo roko, pri taki brzini (jaz sem šel celo šestdeset na uro) in burji  je res kar na meji. Je pa cesta res lepa in prometa ni bilo.

Ob tej prigodi smo se pripeljali na vrh Črnega Kala. Nato pa je sledil spust. Vrhunski, razgledni, hitrost hitro naraste, povsem drugače kot je bilo dva dni nazaj, ko sem se peljal gor po tem klancu. Oba preostala dva člana ekipe sta bila tudi zelo navdušena. Na sredini smo naredili kratko pavzo in si od daleč pogledali Trst, veličastni viadukt in pa povsem sproščeno parjenje dveh popotnikov na pokrovu avtomobila, ki je bil parkiran na odstavnem pasu za tovornjake. Hehe, ne vem kaj je bolj divje, to, da se nastavljaš tovornjakom, ali pa naše kolesarjenje. Nadaljevali smo s spustom, sinu je bilo to super uživanje in tako smo se odpeljali kar do Cepkov, kjer se moč klanca končno skrije. Do odcepa za Porečanko se tu vedno še malce potegne in kakšen klanec še malce preseneti, ampak preveč presenečenj pa ne more več biti.

Po Porečanki smo se v sproščeni debati pripeljali do Kopra. Čestitam obema, odlično sta opravila z obema etapama in sladoled na promenadi je bil več kot zaslužen. Bravo oba!


Povezava do slik

Do Maribora 2o17

Tokratno kolesarjenje je bilo namenjeno spominu na sodelavca, ki je preteklo zimo žal prezgodaj zaključil svojo, s kolesarjenjem začinjeno, življenjsko pot.

Težko je pisati ob takih mislih, ob takih dogodkih. Za nazaj ni rešitve, s preteklostjo se nima smisla ukvarjati, pozorni moramo biti na danes in razmišljati o tem kaj bo jutri.

Čisto na kratko, štartal sem doma, užival pod gorami do Kamnika, super sem se imel v Tuhinjski dolini, na Vranskem pa sem se pridružil ostali skupini. Nadaljevali smo do Celja in preko Vojnika, Slovenskih Konjic in še nekaj klancev končali v Mariboru. Ostalo naj povedo slike in pot.

Roberto počivaj v miru!

Slike s poti

Goni Pony

Joj,

Včasih je bolje, da si tiho, ne pa, da blebetaš in potem te čez nekaj časa vse skupaj nazaj udari. Skratka, lansko leto sem na eni družinski zabavi pametoval, da bi šel na Vršič s Ponijem, če bi ga imel. In ker ga nimam, ne grem. No, moja žlahta je nadvse zabavna in tako so mi letos pozimi za rojstni dan pripravili načrte za junij. Kako? Z originalnim Pony-em v dnevni sobi. Super darilo, super ideja, ampak.... Vršič je pa Vršič.

Ni problema! Z veseljem!

Pony je ohranjen, prebarvan, malce se sveti, po manjšem servisu ima tudi novo verigo in obnovljene sprednje in zadnjo zavoro. Treniral nisem nič, naredil sem le nekaj metrov po dvoršiču toliko, da sem nastavil sedež in tisto rogovilo oziroma krmilo. Potem pa sem kolo arhiviral in do junija skoraj pozabil nanj.

Prijavil sem se že aprila in naredil plan, da se bom enkrat vsaj s pravim kolesom odpeljal na Vršič. Za seboj imam šele en vzpon in kar vem kakšen klanec je to. Za gorsko kolo super, za specialko tudi še v redu, za Ponija, pa nisem imel predstave in tudi ne prestave.

Pomembna je bila oprava, nekaj v retro stilu, jaz pojma nimam kaj je to, v današnjih časih je vsak hipster retro, če diši po Jugi je retro, če imaš stare cunje je retro tako, da res nisem imel ideje. Rešila me je asistentka (v izvedbi moje hčere), ki je pripravila unikatni majici in poslikavo telesa. Glavni motiv je bil znak za mir - 'peace'. Tudi zelo lepo se ta znak vstavi v simbol kolesa.

Na startu je bilo preko devetsto maškar, zabavnih, hecnih, žal nekaj tudi pijanih. Videl sem vojake, policaje, bolnike, lovce, irharje, telovadke, princeske, motoriste, poslovneže, pionirke, čebelice, nerazumljive predstave, prave kolesarje, .... Ogromno jugonostalgije, nekaj prav originalnih pojav, skratka maškarijada na kolesih. Po napornem, gnečastem štartu, so se trgale verige in nekaj pedal, kljub vseemu pa je večina lepo prikolesarila do Jasne. Rahlo zadihan sem ob številnem prehitevanju prišel do prve serpentine. Prve? Od štiriindvajsetih? Prve! Noro, prav, pa rinimo. Lepo je šlo do Mihovega doma, potem pa se z vidika Ponija cesta postavi pokonci. Tu sem sestopil in malce prehodil, ko se je klanec umiril, sem nadaljeval z vožnjo.

Hop na kolo in naprej ni bil tako dolg, kmalu mi je pošla sapa, torej sem nadaljeval v stoje. Brcam, vlečem, krivim rogovilo, ko se pred menoj pojavi RedBull stojnica. Super, upam, da imajo tudi kaj vode. Pa so jo imeli. Super, dva kozarčka in naprej. Zabavno mučenje in prehitevanje maškar se je nadaljevalo, potem pa smo prišli do cestne zapore, makedama je bilo zgolj za vzorec, ravno prav za kratek sprehod. Potem pa mučenje naprej in naprej. Serpentine so se počasi seštevale in pri Ruski kapelici sem znova malce odpešačil. Ne zaradi mene, ampak zaradi Ponija, da se je malce odpočil. No, če kdo temu verjame tudi prav.

Pri enaindvajsetki se mi je nasmejalo, od tu do vrha ni več veliko, en doooolg strm klanec levo in še en tak desno, pa doooooolga strma ravnina in že si pri štirindvajsetki. Še petsto metrov, še tristo, še dvesto, hrup, navijanje, vreščanje, sirene, zvončki, giro d' Vršič, še sto metrov in cilj. Bravo kolo, bravo noge. Vse je zdržalo, sapa je spet tu, utrip se je umiril. Voda, jabolko, voda, jabolko, voda, voda, voda. Odlično, manj utrujen kot sem mislil, da bom, pravzaprav me je malce bolel samo hrbet. Naslednjič bom bolj pritiskal.

Na vrhu je pihalo, oblekel sem vetrovko in jo šibnil navzdol. Veselo sem pozdravljal ostale, ki so prišli do vrha za menoj.

Vožnja navzdol je tudi zabavna, zavore so bolj za okras, prižgal sem še dinamo, da je še ta malce pomagal. Priletel sem okoli ovinka potem pa stop! Gašenje! Požara? Ne, gašenje mojih zavor. Neverjetno, ampak res se je kadilo.

Ostale ovinke sem bil bolj previden, potem pa spustil. Drvelo je enainpetdeset kilometrov na uro, mimo Jasne sem kar švignil. Končno sem prišel do cilja tudi nazaj dol in že skoraj pozabil na mučenje navzgor.

Sledila je zabava, mkvizli in elvisi....

Priporočam vsem, odkrito povem, da je gor lažje kot navzdol:)
Slike
Pot navzgor