Na lepi modri Donavi - družinsko

Letošnje leto je kot kaže bolj kolesarsko potovalne narave, kratke kolesarske vožnje sploh ne uspem več speljati. Mogoče bo pa jesen bolj primerna za krajše podvige. Pa saj so mi daljši bolj všeč. 

Torej: Donava.

V Avstriji.

Ja, ta pot od kraja Passau do Dunaja je fantastična za vse starosti in vse stopnje kolesarske pripravljenosti. Zame in za ženo je bila to že tretja ponovitev, vsakič je drugače in vedno super. Tokratna sprememba sta bila otroka. Mulca sta že dovolj stara in velika tako, da sem lahko že med Barcano načrtoval koliko kilometrov lahko naredimo na dan. Tokratna izvedba ni bila taborniška po kampih, ampak kar lepo turistična po hotelih. Za vse skupaj je to bolj udobno, zame, za garača, ki je vlekel kimpež, pa je je bilo enako lahko. Seveda pa vse skupaj ni bilo opravljeno čez noč.

Priprave

Pravzaprav smo se že pozimi pogovarjali o tem, da bi šli letos vsi štirje s kolesi na to potovanje. Nobenega odpora, niti najstniškega, niti kar takega brez razloga, nisem bil deležen, zato je bilo načrtovanje precej lažje. Seveda je bil najmlajši najprej vesel novega kolesa, najmlajša pa je celo imela na izbiro kar dve kolesi. V spomladanskem in zgodnjem poletnem času smo naredili nekaj krajših in nekaj daljših voženj, ostale priprave pa so bile podobne poležavanju na Jadranu. Med tem poležavanjem sem naredil tudi okvirne trase in rezerviral hotele. Po Barcani je sledilo še malce lenarjenja, potem pa smo šli v nakup majic, hlač in čokoladk. Sposodil sem si še prikolico in sobota je bila tu.

Prvi dan

Odhod ob štirih zjutraj. Pa še res smo zamudili samo petnajst minut. Pozabil sem že kaj smo pozabili, verjetno je bilo zelo pomembno, ker smo šli nazaj iskat. Bila je še trdna tema, ko smo dooooolgo kolono na avtocesti obvozili in se preko Italije priključili na avtocesto mimo Beljaka. Vožnja do Passau-a je kar dolga, mislim, da se nabere okrog štiristo kilometrov. Tokrat smo se peljali do Salzburga po avtocesti, potem pa po lepih razglednih lokalnih cestah do kraja Riedau in nato nadaljevali po avtocesti do cilja. V Nemčiji so nas za mejo presenetili s kontrolo na cesti, vendar smo jim bili preveč nezanimivi in so nas spustili naprej brez pregleda. Nekaj kratkih postankov in zastojev nas je okrog desete ure pripeljalo v Passau. Parkirna hiša ima vhod visok samo dvesto pet centimetrov, zato smo se pred parkirno hišo pripravili na kolesarjenje. To pomeni, da je potrebno vsa kolesa spraviti dol s strehe in opremiti z bidoni in števci, na mojega priklopiti še prikolico - kimpež, vsi štirje pa smo se morali povsem preobleči, seveda v kolesarske drese. Potem sledi še mazanje s sončno kremo, pa malce vrtenja okrog svoje osi, parkiranje avtomobila in štart. Ob enajst uri smo se že peljali proti centru mesta.

V mestu je na vrsti najprej WC, nato pa smo začeli uživati v vožnji. Peljali smo se tudi skozi stari del mesta in ugotovili, da so kocke na tleh preveč nevarne, pa tudi vožnja do špice - sotočja, s kolesom ni dovoljena. Prvič sem si ogledal sotočje Donave in reke Inn, reka Ilz pa se pridruži malce kasneje. V špici mesta - polotoka je urejen park, s simboli iz astronomije, kaj imajo Merkur, Venera in ostali z mestom Passau oz. to lokacijo, ne vem. Si bom naslednjič bolj natanko prebral.

Načrt je bil tak, da nadaljujemo pot po desni strani, kjer se še nisem vozil, a je bilo kock res preveč in smo se lepo odpravili po levi strani Donave. Posledic poplave iz leta 2013 nisem več opazil, so kar lepo obnovili večino hiš, vsaj tiste ob poti.

Skoraj pravilo je že, da se ustaviš v kraju Jochenstein, kjer sta otroka lahko videla prvo elektrarno in kanal po katerem plujejo ladje gor in dol po Donavi. Sledila je kratka pavza z domačim štrudlom, jabolki in slivami. Hvala babi Barbara, tole je res odlično! Po pavzi smo se okrepčali še s kavo, si dolili polno vode v bidone in nadaljevali. Tu smo zapustili Nemčijo in prišli v Avstrijo. Pot je tu kombinacija kolesarske steze in vožnje po cesti. Prometa pa tako ali tako sploh ni. V kraju Niederranna smo prečkali Donavo in nadaljevali po desni strani. Po nekaj kilometrih smo naleteli celo na manjši vzpon, temu pa je sledil kar super spust. Kimpež me je po klancu dol porival tako, da je letelo okrog triinštirideset kilometrov na uro. Sledila je pavza v super turističnem kraju Schlögen.

Tu se začnejo šlinge oziroma rečni zavoji, ki jih je Donava naredila v svojih mladih živahnih letih. Po reki se ves čas vozijo ogromni, predvsem izredno dolgi tovorni trajekti in kar velike potniške ladje. V teh zavojih zaradi širine reke sploh nimajo težav. Kolesarska pot je speljana povsem ob vodi, v gozdu tako, da je kolesarjenje resnično prijetno. Mimo je zbežalo nekaj kampov in majhnih vasic in kmalu smo se znova okrepčali s štrudlom in zaključili prvi dan v kraju Aschach an der Donau. Hotel je bil kar prijeten, imeli so sobo za kolesa, kopalnica in postelje so bile tudi v redu, aja, glavna stvar, wifi, je pa tudi deloval. Odlično. Receptor pa se je kasneje z nami pogovarjal kar 'po naše'. Po pohajkovanju po mestu smo za večerjo izbrali kar picerijo Santa Lucia. Super picerija, tudi hrana je bila v redu. Sledilo je zasluženo spanje.

Slike s poti

Drugi dan

Zjutraj smo se pozno zbudili in malce sem se bal, da se bodo sedaj pokazale kakšne skrite težave. Po zvitih in navzkrižnih vprašanjih sem ugotovil, da ni nobenih problemov, torej, gremo dalje. Jutranja procedura se je počasi vzpostavljala in drugi dan je bil predviden za kopanje med potjo. Kasneje, ko smo se poslovili od receptorja in se pripravili na odhod, je enako pomislilo tudi nebo in se kar malce pooblačilo in ohladilo ozračje. Sledilo je oblačenje v bolj topla oblačila, kimpež je bil tako malo lažji. Kmalu po deseti uri smo bili nared in nadaljevali po desni strani Donave. Ta del je bil za vse štiri nov, nismo se peljali skozi Naarn(ijo). Tudi na tej strani je kolesarska pot speljana ob Donavi, zelo lepa panorama te kar dolgo spremlja. Počasi te pot pripelje do naslednje elektrarne, kjer pa smo se odločili, da prečkamo reko in nadaljujemo na drugi strani. Preko elektrarne je speljana cesta, za kolesarje normalno odprta, na sredini 'mosta' smo naredili kratko pavzo. Ko stojiš na tem 'mostu' kar čutiš kako se pod nogami vse trese od turbin oziroma elektromotorjev, ki jih poganja ogromna masa vode. Res impresivno. Mihu se je nasmejalo, ker se mu je 'pokvaril' števec na kolesu. Kazal je namreč same osmice. Seveda se ni nič pokvarilo, le kilometri so se nabrali.

Ob elektrarni je v tem kraju veslaški vadbeni center, ki se kar precej potegne tako, da se ob njem voziš kar nekaj časa. Na koncu centra je manjši polotoček, za njim pa skrita mivkasta plaža. No, danes je bila žal bolj blatna, vreme pa prehladno, da bi se kopali. Škoda, pa res sem imel namen tu zaplavati. Naslednjič?!? Po nadaljevanju poti pa se pripelješ v predmestje Linz-a oziroma v vasi pred mestom. Kar naenkrat se ob poti pojavijo nekakšne umetnine, skulpture vseh oblik in velikosti. Zelo zanimivo, če pa te umetnost podrobneje zanima pa se lahko ustaviš in ob vsaki umetnini prebereš kdo je avtor in kaj je bil njegov navdih. Mi se nismo ustavljali ampak samo nadaljevali, majhno pršenje z neba nas je tu potihem strašilo. Na nekem stebru pod cesto smo videli vodne oznake, ki kažejo do kam je prišla Donava na določen dan poplav. Neverjetno in nepredstavljivo.

Pred Linzom smo se malce okrepčali na bencinski črpalki in se ob tem čudili kaj na bencinski črpalki počne avtomobil Tesla. Navada?

Linz je lepo mesto, kombinacija starih zgradb in novih modernih umetniško navdihnjenih zgradb novodobnih arhitektov. Ne veš sploh kaj bi gledal, vse je zanimivo. Prečkali smo Donavo in nadaljevali pot skozi park ob Muzeju moderne umetnosti. Pot nas je pripeljala do mosta, ki ga ni, je namreč v fazi obnove in bo narejen mislim, da do leta 2019. Skočili smo do naslednjega mostu, prečkali Donavo in prišli do Plesching-a. Tu je tisti mali kamp, kjer sva že dvakrat spala, tokrat pa smo se ustavili samo na sladoledu, kavici in štiriperesnih deteljicah. V kampu je stal mali šotor obdan z visoko travo, na stranišču pa je bila zanimiva nalepka. Kar poišči v slikah:). Aha, tudi tu naj bi se kopali, pa je bilo žal še vedno prehladno za tak podvig.

Po levi strani smo nadaljevali potovanje ob Donavi in preko reke opazovali ta industrijski del, ki je lepo odmaknjen od mesta. Pot te kmalu pripelje do kraja Mauthausen, kjer ima zgodovina marsikaj za povedati. Čeprav sem bil odločen, da grem to pot do spominskega parka, me je odgnal poseben znak. Na znaku je bil napis, ki je kolesarje opozarjal, da je do parka štirinajst odstotni klanec. Ne, ne bom rinil tja gor s kimpežem. Drugič. 

Spet, peljali smo se mimo bazena, tudi tu je bilo kopanje žal nemogoče. Joj. V tem kraju se Donavi iz desne priključi reka Steyer, oziroma Enns, ne vem pravzaprav katera ohrani ime in se združi z Donavo. Stari del mesta predstavljajo stare zanimive stavbe, pestra, skoraj zlata pročelja. Ob izhodu iz mesta smo na travniku videli rdečo kravo.

V še vedno oblačnem vremenu smo kmalu prispeli v kraj Au an der Donau, kjer smo prespali v kampu in sicer v sodih. Ja, res po dva in dva smo bili v dveh sodih. Zanimiva dogodivščina, ponoči je deževalo, prav tako pa je tudi internet prihajal po kapljicah. Večerjali smo v bližnji gostilni, dunajca in tako domačo hrano, jaz pa nekakšne knedle oziroma nekaj takega, z mesom. Super. Na poti nazaj do kampa smo videli znova precej umetniških skulptur in celo sončno uro, oziroma koledar. Spanje je bilo tudi odlično.

Slike s poti

Tretji dan

Tretji dan je prinesel suho, vendar še vedno oblačno jutro. Po že utečeni jutranji proceduri, smo vse skupaj zapakirali in ob pol enajsti uri odpravili. Povsem ravna in zelo lepa vožnja po nasipu na levi strani Donave je bila kot naročena za klepet. Sin z mamo, hčer z očetom. Predebatirali smo vse kar nam je prišlo na misel in ugotovili, da je tako kolesarjenje koristno tudi za reševanje morebitnih domačih težav. Tako smo mimogrede prišli do kraja Hütting, kjer stoji prijetna kolesarska postojanka s pitno vodo, straniščem in manjšim lokalom. Postojanka stoji ob elektrarni, ki je na tablah dobro predstavljena, prikazano pa je tudi njeno delovanje. Tako sedaj vemo, da imajo elektrarne tudi do osem turbin.

Tu smo zavili levo in se malce odmaknili od Donave, ter se peljali skozi številna polja. Kar nekaj je bilo posajenega fižola, koruze in drugih poljščin. Ozračje se je počasi ogrevalo, lakota pa je kar naraščala. Malce nam je že zmanjkovalo moči in skoraj kot naročena se je prikazala tabla za Hofer. Pa ne tak navadni Hofer, ampak tak s pekarno. Zaviti pa je bilo potrebno močno levo s poti in v klanec. Nakupili smo polno vrečo dobrot, potem pa v mestu Grein, na klopcah uživali ob malici in pavzi. Nekaj malega je dobila tudi ogromna jata račk, še celo labodi so se tepli za drobtinice.

Otroka sta tu poskusila kako je voziti moje kolo s kimpežem, obema se je smejalo, meni pa tudi. Vsaj za kratek čas. Grein je markantno lepo mesto, ki pa ima ob kolesarski poti spet postavljene skulpture, tu so v obliki stolov na vse sorte načinov in oblik.

Tukaj smo se nekaj kilometrov vozili po navadni cesti, brez kolesarske steze, vendar se je le-ta kmalu pojavila, pa tudi vozniki so vozili zelo strpno.

Kolesarska steza se v kraju Hirschenau imenuje Romantikstrasse. Izredno lepa okolica, grmički, še dišalo je prav lepo. Ne, Laura, imaš prav, tu ne gremo v grmovje na malo potrebo. Laurinemu števcu se je malce mešalo, v teh krajih je kazal sto kilometrov, čeprav jih je bilo že več. Končno smo se tudi preoblekli, oziroma slekli in nadaljevali v kratkih rokavih. Ustavili smo se ob kapelici, prejšnjo rundo sem tu menjal zračnico na kimpežu, tokrat to ni bilo potrebno. Del kolesarske poti je bil narejen tako, da smo se vozili resnično po Donavi, oziroma nad Donavo. Na cesti ni bilo prostora za kolesarsko stezo, zato so nad vodo naredili hodnik iz mreže tako, da si pod kolesom videl vodo. Super rešitev, sploh, če voda zalije stezo, potem pač odteče in je spet nared.

V Persenbeugu smo se odpravili čez most na drugo stran v kraj Ybbs an der Donau. Hecna imena, kaj pa vem kaj pomenijo. V Ybbsu je sredi mesta postavljen spomenik cesarju Jožefu, ki je ta kraj obiskal leta 1789, na sosednji stavbi pa je v zid zabito kolo. Eh, Avstrijci. V naslednjem kraju smo se peljali mimo gostilne, kjer sva ponavadi kosila, dunajca seveda, tokrat nismo bili lačni in smo kar nadaljevali. Po številnih ovinkih okoli njiv in travnikov (ne vem zakaj je tu tako), smo prišli v kraj Pöchlarn, rojstni kraj slikarja Oskarja Kokoschke. To se vidi skoraj na vsakem koraku, spet je v mestu polno umetnin, slik, ter koles kot okras. Poiskali smo naš hotel ob železniški postaji, hotel pa je imel pravo štalo in to za kolesa. Radstall. Hotel je bil prijeten, vlakov ponoči sploh nismo slišali, internet pa tak pravi. Večerjali smo v nekakšni italijansko-grški menzi, pivo je bilo dobro, lazanja, njoki, pica in testenine prav tako. Po večerji smo si ogledali še mesto, ki je nekakšna mešanica starih stavb in novih modernih, pa še nekatere stare stavbe so živo rumeno in oranžno pobarvane. Do kolesarske poti je iz mesta speljan kar tunel, v katerem pa so po stenah mozaiki iz keramičnih ploščic. Na eni je bila telefonska številka z zanimivo ponudbo. Zavili smo še na sladoled in pivo v starinski lokal v mestu, ki pa je imel zunaj napis 'Refugees welcome'. Ne vem, če je kdo res zavil tako daleč. Nočno pohajkovanje do hotela se je zaključilo s trdnim spancem do jutra.

Slike s poti

Četrti dan

No, končno smo se zbudili v prelepo sončno jutro in odšli na zajtrk. Pojedli smo vse kar so imeli pa še kaj dodatnega bi verjetno zmazali. Po obveznem vsakodnevnem slikanju, smo se točno ob desetih odpravili na pot. Ko zapustiš Pöchlarn se pelješ ob dolgem zidu, ki obdaja neko tovarno. Na zidu pa je narisana celotna Donava od Passau-a do meje z Madžarsko, vsi večji kraji so poudarjeni z imenom, grbom in še kakšno lokalno znamenitostjo. Res so lepo izkoristili dolg dolgočasen zid, pa še grafitarje ne prime, da bi to porisali.

V sončnem dopoldnevu smo se po malce trdi poti ob desni strani Donave peljali proti Melku. Samostan se vidi že od daleč in to pot sem se odločil, da ga gremo vsaj malo pogledati. Pred tem smo se ustavili v kampu kjer sva ponavadi spala in na stavbi oziroma restavraciji zraven smo se znova čudili oznakam, ki so prikazovale Donavo ob različnih poplavnih dnevih.

Melk je izredno staro mesto, ki zahteva celoten dan, ne pa nekaj minut pozornosti. Skozi staro mestno jedro smo se peljali v enosmerno ulico, kar je domačinko zelo zmotilo. Eh, kaj pa naj naredim? V mestu sem ob prodajalni volne videl kolo oblečeno v štrikarijo, kar precej časa imajo v teh krajih. No, na vrhu mesta, po konkretnem klancu prideš pa do samostana. Samostan je star, vendar lepo obnovljen in ogromen, postavljen v osemnajstem stoletju in označen kot baročna stavba. Kolikor smo lahko ugotovili je v samostanu še vedno delujoča gimnazija Melk, ki naj bi bila najstarejša avstrijska šola. Na parkirišču je precej stojal za kolesa in omarice kamor lahko odložiš svojo kramo, zelo dobra ideja. Potem, ko smo vse odložili smo se peš odpravili po samostanu, kar precej lahko vidiš brezplačno, razgledna točka nad mestom Melk pa je plačljiva. Dragi moji Melžani, žal vas od zgoraj dol ne bom gledal, naj bo to rezervirano za druge. Park pred samostanom je lično urejen, malce smo se sprehodili potem pa nadaljevali pot. Od samostana do Donave naj bi bil samo spust, je pa najprej šla pot po drevoredu najprej navzgor, nato pa navzdol. Ob mostu, ki vodi čez Donavo, smo se peljali po osemnajst odstotni klančini, moje zavore so glasno protestirale.

Vozili smo se po senčnati poti najprej skozi področje žab, nato skozi področje kač in nato še skozi področje kuščarjev. Tako nekako je pisalo na tablah ob poti. Ne, tu se nismo ustavili. Smo se pa v kraju Aggsbach, kjer je postavljeno lično kolesarsko počivališče, malce smo pojedli in pogreli na soncu. Pred nami je bila znova 'šlingasta' pot, tokrat nas je peljala skozi vinorodno pokrajino, polno trt, nasadov marelic in nektarin, sadovnjakov in nobene trgovine.

Pokrajina je tu zelo idilična, na drugi strani reke je Dürnstein, nekakšen center te vinorodne pokrajine Wachau. Tu smo se tudi malce odmaknili od Donave in znova premagali manjši vzpon, ter se nato spustili v kraj Mautern an der Donau, kjer te kolesarska pot pelje mimo supermarketa. Pa še prav označeno je, da je tudi trgovina za kolesarje. Hecno, je pa prav prišlo za kratko okrepčilo in pavzo.

Pot nas je nato vodila mimo kraja Krems, ki pa smo ga kar malce zanemarili, čakali smo namreč na gostilno. Z Lauro sva na dolgi ravni poti malce tekmovala kdo se lahko hitreje pelje in pri petintridesetih kilometrih na uro me je pustila zadaj. Le čakaj, da odpnem ta kimpež. Bravo!

No, pa se je le pokazala ta gostilna, tu vem, da je hrana odlična, kar tri leta sem čakal na te lisičke z medaljoni. Mmmm, otroci dunajca in ribje palčke, žena pa 'balkanische fleisch'. Super je bilo. Po kosilu smo se odpeljali v bližnje mesto Traismauer, kjer smo spali v najboljšem Gostišču pri labodu. Gasthof zum Schwann deluje kot manjši grad, z obokanimi sobanami, vse malenkosti so do potankosti izpolnjene, soba super razdeljena na dva dela, televizija je imela tudi prvi in drugi slovenski RTV program v HD ločljivosti in super internet. In seveda, klet za kolesa. Res perfektno gostišče in tudi zajtrk je bil temu primeren. Samo mesto je malce manjše, kar hitro smo ga obhodili in se kmalu vrnili na zaslužen počitek.

Slike s poti

Peti dan

Peti, zadnji resnejši kolesarski dan, se kar nismo hoteli posloviti od hotela. Po slikanju ostalih hodnikov in soban, smo se ob desetih še skupaj slikali ob gostišču in se nato le poslovili. Pa smo vseeno naredili krog skozi mesto in se še enkrat peljali mimo tega hotelčka, res je bil lep. 

Nismo se vrnili do Donave, ampak smo naredili nekaj kilometrski trekking po vasicah in lokalnih cestah. Naše vodilo v daljavi je bila elektrarna Zwetendorf, kasneje se je izkazalo, da to ni bilo to, ampak, da je elektrarna druga stavba v daljavi. Do tja smo vseeno prišli, je pa to edina avstrijska jedrska elektrarna, pa še te niso nikoli zagnali, tako, da je danes predelana v fotovoltaično elektrarno. Lepa gesta, je pa hecno, da ob sami gradnji niso pomislili na kaj takega. Pred elektrarno so nas obletavali roji komarjev in mušic, zato smo vse skupaj kar hitro zapustili in se odpravili naprej. Čakal nas je manjši raztežaj do naslednjega mesta.

Tu se kolesarska steza znova odmakne od Donave in vodi skozi številna polja in manjše lične vasi. Lauro je tu nekaj pičilo in jo je odneslo krepko naprej tako, da sem se že malce bal, da je zašla. Sem pa v zanevesti vedel kaj nas čaka. In tudi Laura je to nekako iz znakov že razbrala. Pred krajem Tulln ima svoje mesto znana restavracija s prehitro prehrano. Ob znaku se je dete le ustavilo in potem smo skupaj krenili po krožiščih v to žalost. Kava in krompirček, ter sladoled je bil v redu, ostalega pa nismo jedli.

V Tullnu smo se peljali mimo indijančkov, oziroma skulptur v obliki vodne fontane in našli tudi pitno vodo, potem pa smo se čez zadnji most pred Dunajem odpeljali na drugo stran reke. Proti Dunaju smo se sedaj peljali po levi strani. To je bila verjetno ne preveč dobra odločitev, dopoldansko sonce je kar krepko sijalo in sence ni bilo. Na desni strani pa je, pa še pot je lepša. No, vemo za drugič. Tu se nam je pa že malce vleklo, bilo je vroče, kar precej mušic, malce bolj naporen grob asfalt in neskončna ravnina. Kar nekaj kilometrov se je tako vleklo in vleklo, dokler nismo prišli do obvoza, ki nas je vsaj malce speljal v gozd, v senco. 

Po super kratki pavzi smo se vrnili nazaj do Donave, ji pomahali v pozdrav in se v kraju Korneuburg povsem odmaknili. Zavili smo levo in se odpeljali preko polj in klancev do zadnjega prenočišča. To je bilo nad restavracijo s hitro prehrano. Čudna zgodba, garaža polita z oljem, vseeno pa smo dobro jedli in nekako tudi spali. Glavni del kolesarjenja je za nami, naslednji dan nas čaka samo še Dunaj in pot domov. Še vedno brez težav in dobre volje. Super.

Slike s poti

Šesti dan

No, pa smo se naspali tudi zadnjo noč. Čeprav ta zadnja namestitev ni bila preveč posrečeno izbrana, smo vseeno prespali. Današnja pot je bila načrtovana zelo na kratko. Dobrih deset kilometrov do Dunaja je minilo hitro, kot, da bi se vozili po predmestju, smo imeli že občutek, da smo na Dunaju. Po kratki pavzi smo se peljali mimo table 'Donauinsel'. Preposto smo sledili naslednjim oznakam in prišli do mosta, ki nas je pripeljal čez kanal na otok. Pa to ni nekakšen otoček, to je enaidvajset kilometrov dolg ozek otok, kjer lahko najdeš svojo plažo. V senci. Po otoku so posejane točke s pitno vodo, veliko je tudi stranišč, pa lokalov, urejenih in neurejenih plaž, še za nudiste lahko najdeš prostor. To pomeni, da je na obeh straneh otoka preko štirideset kilometrov plaže. Noro, pri nas v Kranju pa na otok postavimo trgovine. Iskreno povedano, butasto!
Zavzeli smo plažo, potem pa v vodo. Samo do kolen, je bila kar malce mrzla, pa malce predsodkov je tudi še vplivalo na resno kopanje, čeprav so se blizu nas kopali in čofotali. Opravili smo obvezno slikanje in podelili priznanja. To je bilo kar manjše presenečenje, ker nisem nič govoril o tem, da sem karkoli pripravil. Potem pa je sledila malica in še večje presenečenje. Na otoku je namreč wifi. Zastonj. Otroka v telefon, midva z ženo pa v lokal na pivo in kavo. Vsakemu svoje.
Nekaj ur otočenja je bilo dovolj in odločili smo se, da se odpeljemo do železniške postaje. Dunaj me vedno malce zjezi, kolesarske poti so dobro označene, ampak moraš jim slediti. Če jim pa ne, tako kot mi, potem pa zaideš v enosmerne ulice, ulice brez kolesarskih stez in podobno. Kljub temu smo hitro našli Prater, otroka sta odšla celo na en vlakec, potem pa smo se odpeljali naprej. Uspelo se nam je peljati mimo Hundertwasserhaus muzeja in tiste prave zgradbe. Zanimiva zgradba, bi bilo pa dobro videti notranjost hiše. Potem pa smo morali že kar pohiteti, železniške postaje nismo kar tako našli, pa še, ko smo jo, nisem vedel ali je prava ali ne. Pa je bila in tudi peron smo hitro našli in skoraj takoj je prišel pravi vlak. Še sprevodnik je pohvalil naš podvig in nam razložil vse o tem kateri vlak in kateri vagon je naš.
Do Linza smo se odpeljali v kupeju s še dvema Kitajcema. Skoraj pred zadnjo postajo sem ugotovil, da je sosednji vagon povsem prazen. Eh. V Linzu smo prestopili na drug vlak in imeli kar srečo s kolesi. Prosto za kolesa je sicer velik, bili smo med prvimi in lepo zložili kolesa. Čez deset minut pa se je na vlak usulo ljudi in na koncu je bil prostor za kolesa tako nabit, da se ni dalo več priti na drugo stran. Kolesarjenje, tako potovalno, je na tem koncu Avstrije res prvi šport.
Po prihodu v Passau je sledila obratna procedura, kot prejšnjo soboto. Kolesa na avto, preoblačenje in vožnja domov. Ker smo štartali zelo pozno zvečer, smo domov prišli ob treh ponoči. Še danes sem zaspan.
Slike s poti

Povzetek
Šest dni in tristošestdeset kilometrov kasneje lahko z veseljem ugotovim, da smo imeli vrhunski dopust. Ni bilo naporno, cele dneve smo se pogovarjali, prepirov ni bilo, nobenih težav z opremo, s kondicijo, pa tudi ne z vremenom. Vsi smo si bili enotni, da tako potovanje še kdaj ponovimo, nekaj pa bo potrebno vseeno narediti s kimpežem. Bo že. Precej vprašanj sem že dobil o stroških potovanja. Težko ocenim vse skupaj, spanje nas stane povprečno sto eurov na noč, vlak osemdeset, vožnja z avtom, parkirnina, vinjeta in tuneli okrog stodvajset, večerja za štiri v povprečju slabih petdeset eurov vsak dan, potem pa še trgovine in sprotne malice, Prater, pivo, kave, sladoledi. Pa pred tem smo si kupili še nekaj majic, hlač, pa kozmetike, ne vem, tisoč je premalo, do kam pa gre pa težko ocenim. Lahko bi bilo ceneje in bi bili lačni, ali pa dražje in bi bili spočiti.

Tina, Laura in Miha hvala za super družbo, ostalim družinam pa priporočam tako potovanje.
Je res d'best!

Barcana zaključek

Zaključek je najtežje napisati. Sploh zaključek take dolge poti. Nekaj dni je že minilo odkar sem prišel domov, vtisi pa se mi še vedno bliskajo po glavi. Noge me niti ne bolijo, nekaj mišic imam še malo trdih, koža na zadnji plati se je že skoraj obnovila, dresi so oprani, nahrbtnik in vreča prav tako, večino stvari sem že pospravil, le kolo še čaka na temeljito čiščenje in ponoven zagon. Ja, pavze bo dovolj, Barcana se je odvijala konec meseca julija, sedaj je tu že avgust. Uredil sem vse zapise vseh dni, dodal vse slike, ki se mi zdijo sprejemljive za ogled. Slik sem naredil preko tisoč petsto. Koliko bi jih šele bilo, če bi se namenoma ustavljal in slikal.
Do vseh objav lahko prideš preko menija v zgornji vrstici, pod rubriko Barcana.

Dodal bi še nekaj zaključnih misli, izkušenj in nekaj malega statistike.

Priprave

Za tako dolgo in za povprečnega kolesarja kar intenzivno kolesarsko potovanje se je potrebno kar dobro pripraviti in sicer na več področjih. Seveda je najbolj pomembna fizična pripravljenost. Jaz nisem ekstremen kolesar, naredim nekje blizu pet tisoč kilometrov na leto, pa še to samo v zadnjih letih. Bolj prav bi bilo, če bi rekel, da sem naredil v zadnjih letih povprečno po dva tisoč kilometrov na leto. Na Barcano sem pomislil že lani, zato sem zadnjo zimo malce več časa preživel na trenažerju. Ti kilometri niso primerljivi, ampak, če narediš tisoč kilometrov v dnevni sobi, potem po vsej verjetnosti preneseš nekaj kondicije v novo leto. Mislim, da mi je to kar dobro uspelo. Poleg kolesarjenja, se vsaj enkrat tedensko dobro spotim na odbojki, če pa se le da obiščem kakšen večji hrib. Ko sem letos vse to seštel, sem imel občutek, da z osnovno kondicijo ne bi smelo biti težav. Je pa res, da se mi je včasih zdela sto petdeset kilometrska pot do Kopra povsem fantazijska, tokrat sva jih z Alešem naredila v enajstih dneh zapored povprečno sto šestdeset na dan. Recimo vsak dan ena lažja Franja. Ko tako primerjaš šele vidiš, da povsem enostavno vseeno ni. O tem sva razmišljala že prej in se odločila, da bo kolesarski tempo nižji kot običajno vozimo. Povprečna hitrost nekje okrog dvaindvajset kilometrov na uro se je izkazala za zelo primerno, saj sva imela pri tem najmanj telesnega napora, resno shujšal ni nobeden, jaz sem celo ohranil povsem enako telesno težo. Nahrbtnike tudi nisva imela težke, le vreča pod sedežem je vsebovala težje stvari, dirkalno kolo pa je tako ali tako zelo lahko, tako, da večje teže nisva vozila naokoli. Zadnje tri dni se mi je zdelo, da se mi mogoče malce nabira antimoč v nogah, pa še to se mi zdi, da bolj zaradi klanca čez Apenine, kot pa kaj drugega. Zelo je pomembna regeneracija in če imaš dovolj spanca, je tudi regeneracija boljša. Če verjamem mojemu števcu, mi je vsak dan po nekaj minutah vožnje sporočil kakšno je stanje moje regeneracije. Vsak dan je bilo dobro, skoraj do konca sem se naspal. Je pa to potrebno vzeti malce z rezervo in poslušati telo.

Druge vrste pripravljenost je psihična pripravljenost. Na taki poti brez spremljevalnega avtomobila se je potrebno že vnaprej pripraviti na marsikaj. Sobe sva rezervirala vnaprej. To pomeni, da je potrebno vsak dan, brez izjem, nadaljevati pot do dnevnega cilja. Tudi, če dežuje, piha, ali pa poči zračnica. Popuščanja ni, probleme rešuješ sproti in improviziraš. Če na kakšnem križišču zgrešiš, napako popraviš, če poči zračnica jo zamenjaš, če dežuje počakaš, če piha se mučiš kot žival. Ker sva bila dva, sva imela manj potrebe po kompromisih, jedla sva velikokrat v trgovinah, enkrat na dan pa pravo hrano. Gostilniško. Hecala sva se, da jeva navidezne pomirjevalne tablete, takoj zjutraj eno in kot kaže je delovalo. Vedela sva vnaprej, da kakšnih zanimivih stavb ali lokacij ne bova videla, jaz sem vseeno vzel s seboj kopalke, pa se v morju nisem kopal, razen en dan v bazenu. Jutranja in večerna telovadba z oblekami, umivanjem in ostalimi aktivnostmi, pa prav tako lahko načne že tako razgreto glavo. Stres je zelo prisoten, name osebno pa take vrste stres deluje pozitivno. Ves čas sem bil vesel, da sem na taki poti, tudi en meter mi ni bilo žal odločitve. Obvladoval sem vsak dan posebej, kar mislim, da je najbolj prav. Nisem se obremenjeval s klanci prihodnjih etap. Si pa lahko psihično neobremenjen, če je fizično stanje v redu. In je bilo.

Potem pa je tu še primerna oprema. Oba plašča sem kupil nova in ju zamenjal, kar se je izkazalo za dobro odločitev. Verjetno zaradi neznanske sreče, ali pa zaradi novih plaščev, nisem imel nobenega defekta. Pa sem povozil marsikaj. Aleš se tu ne bo strinjal, žal se je med potjo kar precejkrat namučil, je pa ob tem ohranil mirno kri in se zelo izuril v menjavah zračnic. Po vsaki menjavi je bil kakšno uro povsem pomirjen. Kolo mora biti seveda vzdrževano in namazano, nisva imela težav, le dež nama je spral verigo in zobnike, zato sva kupila olje in enkrat namazala verigo. Naslednja pomembna oprema je nahrbtnik, ki mora biti tak, da se prilega hrbtu in te pri kolesarjenju ne moti. Jaz nisem imel težav, s svojim sem zelo zadovoljen. Prevleka proti dežju se je tudi odlično izkazala. V opremo sodi tudi kolesarski števec, moj je imel še zemljevid in preprosto navigacijo. S števcem sem imel nemalo težav, je počasen in včasih se ne odziva. Sem pa spotoma odkril nekaj trikov tako, da sem težave ublažil.
Poleg kolesarskih potrebščin kot so zračnice, bombice s stisnjenim zrakom, orodje in snemalec plašča, sem vseboj vzel še osebno opremo. Recimo kremo za mišice, kremo za sončenje, kremo za zadnjo plat, kremo za zadnjo plat po kolesarjenju, šampon, krtačko, polnilec, baterijo, nekaj usb kablov in še celo goro malenkosti. Ugotovil sem, da je najbolj, če vse lepo lično zapakiraš v vrečke na zadrgo. Vse skupaj ostane lepo organizirano tudi po desetih dneh.

Finance

Veliko sem dobil vprašanj glede finančne ocene potovanja. Sobe so na osebo predstavljale približno tristo petdeset evrov stroška. Potem je tu letalska karta, petdeset za osebo, sedemdeset na kolo. Pa prevoz do letališča v Trevisu trideset, potem pa še približno tristo evrov za hrano. Če seštejem vse skupaj ocenjujem, da sem porabil osemsto evrov. Za dvanajstdnevno avanturo, s hrano, spanjem in letalom skupaj.

Seveda je bil nahrbtnik toliko, pa vreča za pod sedež toliko, pa števec toliko in nov fotoaparat toliko in še nove hlače sem si kupil, pa vetrovko in eno majico. Ta zadnji stavek nanese kar tisoč evrov, ampak to ostane:).

Kolesarska statistika

Težko napišem točne podatke, Garmin, oziroma Garmin Connect kaže nekaj, Strava kaže nekaj drugega. Naredila sva 1754 kilometrov, torej 160 kilometrov na dan. Vozila sva 77 ur in pol, torej povprečno sedem ur na dan. Višinskih metrov je bilo preko 11 tisoč. Povprečna hitrost 22.6 kilometra na uro, moj povprečen srčni utrip pa le 126 utripov na minuto. Maksimalen utrip je bil 173, povprečje dnevnih maksimalnih utripov pa je naneslo 132 utripov na minuto. Pa še to povprečna kadenca je nanesla 76 obratov na minuto. Iz tega naštetega je razvidno, da dirkala nisva.
Zemljevid celotne poti sem naredil z GPX Animatorjem, za podlago sem izbral zemljevid Strave.

Še zadnje besede
Tu si bom sposodil besede napisane na spominskem obeležju v Dornberku. Napisal jih je polkovnik Srečko Lisjak, je pa že Walt Disney nekoč izjavil nekaj podobnega.

Sanje so uresničljive, če premoreš pogum, da greš za njimi.

Nisem vedel za ta izrek, je pa zanimivo, da je nama je prišel na pot ravno zadnji dan, ko sva natakala vodo zraven tega napisa. Pa mislim, da kar drži. Marsikdo se je nasmehnil, ko sem predstavil idejo. Seveda sem nor, na en tak pozitiven način, ampak vseeno. Taka tura je kar projekt, veliko neznank spoznaš, tokrat je šlo kar gladko, brez sponzorjev, kar je še posebej uspeh. Le A2U iz Šenčurja so nama podarili prazne škatle za kolesa. Hvala! Dobro je tudi, da imam super družino, ki me je pri tem podprla brez zadržkov. Priporočam vsem, ki se čutijo pripravljene odpeljati tak podvig, lahko tudi kaj svetujem, pomagam pri iskanju poti, ali pa nakladam o Barcani še pozno v noč.

Hvala za vse komentarje in frrrrrrrr gremo dalje!

PS

V uvodnem zapisu k Barcani me prvi stavek še vedno preganja:), Aleš?
Zbir nepomembnih slik:)

Barcana 11

Dan, katerega sva oba potihem pričakovala. Samo še do doma se odpeljeva, potem pa pod tuš nekaj pojest in spat. Pa še kratka etapa je planirana tako, da res ne bo težko. No, to je teorija, praksa pa seveda naredi vse skupaj bolj zanimivo.

Zjutraj sva počasi vstala in še zadnjič opravila jutranji ritual: umivanje, izločanje, mazanje z vsemi kremami, ki jih imaš s seboj predvsem zato, da bo lažji nahrbtnik, potem pa pakiranje in oblačenje. Vrstni red je nekako podoben ali pa povsem drugačen. No, to sva uredila potem pa odšla na zajtrk. Tu pa se je najprej gospod šef prikazal zelo pozno tako, da sva kolesa dobila še le ob pol osmih. Potem nama je sicer prijazno skuhal kavo in to je bilo vse. Čakava, čakava in čakava. No, potem sem vprašal, če lahko plačava sobo in večerjo in je kar poskočil in poračunal, potem pa sva spet čakala. Nekje okrog petnajst čez osem sva ugotovila, da zajtrka nimava in potem sva lahko odšla. Škoda, ena ura je šla v franže.

Potem, ko sva našla trgovino in se spodobno najedla, sva naredila eno povsem skoncentrirano etapo do Slovenije. Sploh me mimo leteči kraji niso zanimali, iskal sem samo znak Slovenia, Slovenija ali pa vsaj Gorica. Ko sva se peljala mimo reklame za Palmanovo sem začel preračunavati kje sploh sva. Potem so šle mimo Villesse in tista švedska trgovina, potem pa se so se začeli kraji imenovati nekaj na temo Isonzo. Seveda Soča, kmalu sva jo prečkala in vedel sem, da bo kmalu Slovenija. Ob gozdu, ki je naredil kar malce mrzlo senco sva se pripeljala do kraja Miren. Prvič slišim za ta kraj, ima pa prav lepo lastnost. Mejo. No, pa sva v Sloveniji. Aleš čestitam, sedaj sva dosegljiva z avtomobilom, vlakom in podobno.

Priznam, kar se tiče Slovenije iz geografskega stališča nisem dovolj razgledan, zato mi je bilo izredno zanimivo, da se voziva skozi kraje Volčja Draga, Dornberk, Prvačina. Sem mislil, da so ti kraji povsem drugje. V naslednji Dragi sva izkoristila prijaznost domačinov, ki so ob cesti postavili spomenik in vodo. Super.

Od tu je šlo kakšne pol ure polavtomatsko, čakal sem namreč Ajdovščino. Počasi sva le prišla do centra in osvežila vodne zaloge.

O klancu, ki sva se ga za danes pripravila nisva povsem vedela kje in kdaj se začne. Brez skrbi v centru Ajdovščine zaviješ levo gor. Tako se je začelo počasno lazenje v hrib. Nekaj zabavnih serpentin potem pa samo še naravnost gor. Cesta malce zavije sem ter tja ampak tega skoraj ne opaziš. Brcam nekako eno šolsko uro, pa mi je uspelo priti šele na Col. To pa še ni vrh. Zato sem moral nadaljevati in premagati kraj Višnje, kjer se cesta postavi pokonci, potem pa prevoziti še Podkraj. No, tu sem ugotovil, da sem končno prišel na vrh. Prvi vrh še ni pravi, spustiš se malce nazaj dol, drugi pa je pravi. V prijetnem gostišču sem pojedel joto, dodal pivce, posušil majico in nahrbtnik, ter ugotovil, da je Aleš našel boljšo varianto in se odpeljal na Godovič. Obe cesti se potem srečata v Kalcah, ali pozneje v Logatcu. Spust v Kalce je bil dolg blizu deset kilometrov, fantastičen ne preveč zaprt, tako, da se je dalo hitro peljati.

V Logatcu sva našla pot mimo tistega slavnega drevoreda, ni ravno preveč blesteča, je pa boljša kot tista reč skozi drevored, čemur pravijo cesta. Tako sva se hitro znašla na vrhu naslednjega klanca. Na Vrhniki sva bila izredno hitro. Sledilo je pivce in neuraden zaključek poti, kajti Aleš je kasneje na Brezovici nadaljeval proti Ljubljani, jaz pa sem zavil proti Dobrovi.

Ugotovil sem, da se skozi Podutik elegantno izogneš ljubljanski gneči in prideš v Šentvid na Celovško cesto. Od tu naprej pa se kolo kar samo pelje. Tokrat sem šel skozi Gunclje, Stanežiče, Medno, Medvode, Podrečo (tu sem si privoščil sladoled) in potem po levi strani Save naprej proti Kranju. Skozi Planino in Kranj se peljem sedaj že skoraj miže, tako, da sem bil doma kot bi mignil.

Doma pa presenečenje, prijatelji in družina so pripravili super sprejem s šampanjcem, pivom in vodnimi pištolami. Za otroke je bilo to super veselo, da so me lahko špricali, meni pa je to res ustrezalo. Ob štrudlu in debati smo začeli delati načrte že za naprej. No, pa kar počasi.

Spet, lahko noč!

Slike s poti.

Barcana 10

Deseti dan na poti iz Barcelone domov je za nama. Današnja etapa je bila skoraj povsem enaka kot včerajšnja. Doooooolge ravnine in polja, danes pa še dež.

Zjutraj sva vstala ob pol šestih. Števec mi je zvečer vzel dve uri spanja, kar ni pa ni hotelo delovati. Zdaj vem kako in kaj. So triki. Mogoče bi moral napisati kaj o tem števcu, opisati izkušnje in podati kakšen trik. Kakorkoli, zjutraj je deževalo, zato sva se lotila zajtrka povsem počasi. Dež naju je le prenehal moriti (sovražim dež) tako, da sva se lahko odpravila.

Prvi kilometri so bili spet podobni spretnostni vožnji, kmalu pa sva prišla do kanala, ki se steka v Monselice. Ob kanalu sva naredila kar nekaj kilometrov in nenadoma prišla v Padovo. Za hip sva se ustavila pri baziliki Svetega Antona Padovanskega. Časa za ogled nestrohnjenega jezika ni bilo, po nekaj metrih naju je nesramno ustavil dež. Na neki stari opuščeni bencinski črpalki sva čakala in čakala ter čakala.

Ko je bilo konec deževnega teženja sva se odpeljala naprej mimo lepih starih zgradb ob reki. Šlo je lepo do naslednje bencinske črpalke, kjer sva spet čakala, da je dež nehal težiti. Družbo nama je delala bogomoljka, oziroma nekaj podobnega.

No, počasi sva le šla naprej, vasi so se kar vrstile, cesta je bila gladka in izpod koles je veselo špricalo v čevlje. V zraku skoraj stoodstotna vlažnost, na desni široka reka, nogavice pa še suhe, za razliko od vsega ostalega. V takem stanju lahko vozim, ni problema. V nekem trenutku pa mi je zalilo še čevlje. Konec. To je pa mučno. Pa sva kar vztrajala, do prve trgovinske malice. Ob malicanju se je prižgalo sonce. No, pa imamo savno. Kraji imajo tu povsem kratka imena Stra, Mira in podobno.

Skozi predel Marghera sva prišla na uvoznico v Benetke. Khm, kot, da bi se vozil s kolesom po ljubljanskem ringu. Noro, adrenalinski park. Malce naprej je bil zaradi nesreče zaprt najin izvoz. Policaj naju je gladko zavrnil. Če je cesta zaprta je zaprta, kaj vama ni jasno? Seveda sva obrnila in spodaj naletela na drugo patruljo. Prijazno policistko sva vprašala, če lahko kar po uvoznici nadaljujeva vožnji. Rekla je, da seveda lahko samo, da morava paziti, ker tu res hitro vozijo. No,  potem smo se malce pogovarjali od kod sva in Slovenija, da ji je zelo všeč. Naštela je vse kraje v Sloveniji, ki jih je obiskala z motorjem. Potem pa je z nama kar peš odšla nazaj na nadvoz in uredila, da sva lahko nadaljevala pot. Mille grazie še enkrat. Pa sva priletela v Mestre.

Vročina je pritisnila, premočena sva se ustavila v prvem baru v kraju Caposile. Pivo je kar izhlapelo, posušil sem tudi nogavice, nahrbtnik in majico, čevljev seveda ne.

Od tu naprej pa so bile samo še neskončno ravne ceste, brez ovinkov, samo polja na levi in desni. Mislim, da skoraj osemdeset kilometrov. Meni je to povsem duhamorno, na števcu sem mapo pomanjšal na pet kilometrov na centimeter, pa še ni bilo konca. Ahhh.

No, seveda se je tudi to nehalo in sedaj že po večerji na kmečkem turizmu v kraju San Giorgio di Nogaro, po obilni večerji s tremi hodi, zapiram oči.

Lahko noč!

Slike s poti.

Barcana 09

Hja, danes nimam kaj napisati. Nekaj malega že, drugače je pa vsaj zame ta Padska nižina zelo dolgočasna. Dolge ravne ceste, če sem včeraj ovinke štel do sto in več, sva danes morala namenoma zgrešiti, da sva naredila vsaj nekaj ovinkov.

Ob štartu zjutraj se je števec izkazal v vsej svoji zmešnjavi. Zadeva je sem ter tja povsem na pomirjevalih in si res vzame čas. Veliko časa. Nekako sva rešila problem in štartala. In kmalu zgrešila in spet nekako našla pot in le zapustila Parmo.

Vozila sva se po doooolgih ravnih cestah, do majhne vasice in potem spet nadaljevala po ravnih cestah naprej. Na desni polja, na levi polja, pa kakšna drevesa in celo sončnice, pa nasadi topolov. V glavnem poljedelstvo, torej sva se vozila skozi podeželje. Kolesarjev nisva srečala, pravzaprav sva videla kar malo ljudi. Kraji imajo hecna imena Suzzara, Luzzara, Guastalla in podobno. Tu sva prečkala široko reko Pad. Ogromna lepa reka spominja na Donavo. Po še nekaj krožiščih pa sva prispela do Mantove.

Mantova je kar hitro minila, ni bila nekakšna manjša Genova. Vseeno kar lepo mesto, ki leži ob velikem jezeru in ko se pelješ čez most je zaradi vročine in izparele vode tako kot v turški savni. Zanimivo je jezero, ki skoraj obdaja mesto. Jezero je ogromno in razdeljeno na več delov tako, da imaš občutek, da si spet ob morju.

Vročina je naraščala, voda v bidonih pa skoraj vrela. Smer vožnje je tudi malce drugačna, zato nama sonce ne sveti toliko z desne (desno roko imam povsem drugače zažgano kot levo), ampak bolj od zadaj. Pred krajem Nogara sva naredila krajšo pavzo.

Do kraja Susano je toliko niča, da števec ni kazal ničesar drugega kot le povsem ravno črto. Sem mislil, da je spet kaj narobe. Peljala sva se tudi skozi Venero in Cereo, kjer sva naredila krajši počitek. V nadaljevanju sva prečkala reko Adižo. Ob manjši napaki sva jo ubrala kar po cestah med manjšimi vasicami in bila nagrajena s pogledom na cvetoča polja sončnic.

Nato pa spet dooolga ravnina, ovinek in spet dolga ravnina in rahel odklon v desno pa spet doooolga ravnina. Ahhh, če to ni dolgčas. Enoličnost razbijejo stare cerkve, zgradbe in obzidja. Peljala sva se mimo gradu Bevilacqua iz štirinajstega stoletja, ki pa danes deluje kot hotel z restavracijo. V kraju Montagnana sva se peljala mimo ogromnega popolnoma ohranjenega srednjeveškega mestnega zidu.

Pred ciljem sva naredila še en obvoz, skozi kraj Marendol, ki pa je pot mogoče skrajšal za meter ali dva. Prišla sva v kraj Monselice. Ime kraja je povezano s kamenino, ki so jo v tem kraju kopali, del gore je še vedno tam. V panorami izstopa grad Monselice (Castelo Cini) v katerem hranijo lepo zbirko srednjeveškega orožja. Kraj je pobraten z mestom Poreč.

Ja, počasi se približujeva domu, jutri pride na vrsto enaka etapa kot danes, sva pa podprta s špageti z račko tako, da bo kar letelo. Med večerjo je prav močno deževalo.

Lahko noč!

Slike s poti.

Barcana 08

Končno je prišla na vrsto današnja kraljevska gorska etapa. Cel teden je Aleš čakal na ta dan. 

Etapa je bila sestavljena iz štirih manjših etap, pa kar lepo po vrsti.

Etapa za ogrevanje

V Zoagliju sva pojedla obilen zajtrk in kar peš odšla oziroma štartala. Prvih štiristo metrov je bilo močno v klanec, ki je vodil do glavne ceste. Med tem pešačenjem sem bil že kar pošteno prešvican. No, vseeno tako ne gre naprej, zato hop na kolo in gas. Tega ogrevanja še ni bilo konec, čakalo naju je pet kilometrov vzpona, za prve obrate kar strupenega. Med tem ogrevanjem sem si še zadnjikrat ogledal Ligurijsko obalo, kucelj pa se je le prevesil v divji spust, avtomobilisti me niso prehitevali. V prvem kraju sem se z rdečo majico zlil s trgovinico v ozadju tako, da me Aleš ni videl. Kraj Chiavari je ponudil zadnji morski pozdrav, potem pa sva pred izlivom reke Entelle zavila levo proti goram. Tu se je ogrevanje končalo in začela se je gorska etapa.

Gorska etapa

Alešev klanec sva pričela lepo počasi. Čez gorovje, ki je del Italijanskih Apeninov, torej Ligurijski Apenini, sva morala zato, da prideva v Parmo. Prelaz Passo di Bocco je na višini devetsto in še nekaj metrov. Petnajst kilometrov vzpona na, recimo Jamnik, ampak iz ničle. Prvi klančki so bili enostavni, potem pa je šlo celo nazaj dol. Ok, to še ni bilo povsem resno. Potem pa sem na ravnini zagledal klanec oziroma ovinek v levo. Tu se je začelo. Odločil sem, da bom štel ovinke in pri stotem počakal. Nekaj pač moraš početi. Sprva je kar šlo, eden, dva, tri, štiri, konec vasi, pet, šest, mimo komunale, sedem, deset hladna senca in meglice, enajst prideva na odprto, sonce je že krepko žgalo. Višina je počasi naraščala, kraji so bili vedno bolj osamljeni, planinski oziroma gorski. Nekje na štiridesetki sem Aleša izgubil, verjetno je šel zmanjšat težo, jaz pa sem zdržal do šestdesetke, potem pa odlil odvečno vodo. Skok nazaj na kolo in naprej. Še vedno sem se lepo vozil v senci, vedno višje in višje. Ko se mi je začelo malce nabirati antimoči v nogah, sem preštel do sto. Super, kratka pavza, čokoladka in pogled nazaj. Morja ni bilo videti, samo hribi so povsod okrog. Ok, gremo dalje. Ob cesti so se končno pojavile table, ki označujejo vrh. Še štiri kilometre in pol. Ovinkov nisem več štel, ampak samo še vozil. Ko je bila antimoč na vrhu, sem vstal in v stoje naredil nekaj obratov. Teren se je malce poravnal iz šest na štiri odstoten klanec in kar naenkrat je bilo kar precej lažje. Pod vrhom pa se je poravnalo in vrh je bil osvojen. Super klanec, zmeren, na vrhu pa vročina, ki mi bo posušila majico in nahrbtnik. Pavza, pivo.

Spretnostna vožnja

Po pavzi sva želela nadaljevati, a naju je presenetil dež. Počakala sva deset minut, da je prenehalo, potem pa šla. Oblekla sva nahrbtnika, jaz pa sem oblekel še vetrovko. V naslednjem ovinku se je ulilo. Močno. V hipu sem bil moker, očala so se mi povsem zarosila. Videl nisem nič, samo črto ob robu ceste. Vozila sva po cesti navzdol, deževalo je kot za stavo, zavore v takem skoraj ne primejo, videl pa nisem nič. Uporabil sem vse intuicije in predvidevanja in zvozil. Po petnajstih minutah se je prižgalo sonce. V hipu sem bil v savni. Do Parme naj bi bilo sto kilometrov spusta, no ja. Po tridesetih kilometrih sva naredila pavzo in zadnji hip ujela odprto trgovino.

Šprint do Parme

Sledilo je sedemdeset kilometrov do Parme. Ves čas sva se peljala po cesti, ki bi bila pri nas avtocesta, tu pa je to nekakšna regionalna cesta. Torej, ravna, dooolgi ovinki, skoraj brez klancev. Voziš se lepo ob robu, prostora je dovolj, mimo pa brzijo krepko čez sto na uro. Noro. Vozila sva 35 kilometrov na uro. Mudilo se je, dovolj je bilo za danes. V ozadju sva videla, da na prelazu močno dežuje in mogočno grmi. Naredila sva še nekaj pavz in po povsem pusti pokrajini brez vasi in česarkoli, prišla do Parme. Ufff, v zadnjih kilometrih se je Alešu odvrtelo. Utrujen in naveličan je hitrost še povečal tako, da naju je opazila tudi zračna kontrola.

V Parmi sva hitro našla najin hotel. Ta ima več zvezdic, kar se pozna tudi pri tapetah v sobi. Polne so rož:). Tudi danes je bilo super, kombinirana tura, klanec pa je bil kar hud do nog. Upam, da bo jutri že ok.
Lahko noč!

Slike s poti.

Barcana 07

Zajtrk! Danes pa zares. Ne nekakšen sladek kruh pomočen v Nutello, ampak pravi zajtrk. Seveda, saj smo v Italiji. No, pa ni tako lahko. 

Zajtrk je bil žal bolj skromen, nekako sva se le najedla. Štart je bil tako malce kasneje, pa tudi bolje je, če si vsaj malce sit. Prijazna mama naju je pozdravila in potem sva štartala. Štart v klanec dol je najboljši. Našla sva pravo pot in hitro sva bila na glavni cesti med avtomobili.

Pred tem sem neopazno zgrešil in nama prihranil nekaj višincev in dodal nekaj metrov. Nekaj malega časa sva se vozila stran od morja, nato pa so sledile vasice Cervo, Andora, Laigueglia, Alassio in tako naprej. Teh obmorskih krajev je v tem zakotju, ki mu pravijo Ligurijsko morje, nešteto. S kolesa pa to deluje takole. Prideš na vrh klanca, v daljavi vidiš obmorsko mesto, hiše na gosto postavljene čisto do morja, potem pa glavna cesta, palme in plaža. Pesek je tu bolj temen, na čase malce grd, vsak zaliv pa ima plažo z v vrste postavljenimi sončniki. Modrih sto, rumenih sto in belo zelenih sto. Pa snack bar, garderobe in polno ljudi. Potem pa, ko greš mimo gre cesta navzgor, okoli ovinka in spet navzdol in nova vasica, isti princip. Škoda, da jih nisem štel, dvajset jih je bilo, če ne trideset.

Italijanski kraji zelo pogosto nosijo verska imena. Vse je sveto, Maria, Steffano ali pa Spirito. Nekatera mesta pa ponosno izpostavljajo, da ležijo ob Ligurijskem morju, Pietra Ligure, Finale Ligure, Vado Ligure in tako naprej. Poiskala sva tudi grd nakupovalni center, malica je bila kar v redu.

Pot naju je potem mimo industrijskega predmestja pripeljala v Savono. Peljala sva se mimo mogočne Priamarske trdnjave in nato prej skozi mesto. Ker je bila ura še dokaj zgodnja, sva kar hitro prišla skozi pristaniški in stari del mesta. Pot se je po kolesarski cesti nadaljevala, v kraju Arenzano pa šok. Tunel je zaprt, ker se je vdrl strop in v Genovo lahko prideš le po Autostradi. Khm, kaj pa midva? Okrog table za obvoz sva žalostno krožila, nakar nama je domačin povedal, da obstaja pot čez hrib. Ok. Uffff. Smrtno stm klanec, vročina in dvig in dvig in dvig. Potem pa je še asfalta zmanjkalo. Prišla sva do vrha izžeta, nato pa je sledil spust po strmi, ozki in razriti cesti. Razgled je bil pa super.

Potem je znova sledilo ogromno vasic in ob naslednjem spustu sva prišla v Genovo. Noro, kot, da bi se vozil po Celovški s kolesom. Avtobusi, tovornjaki, avtomobili, skuterji, kolesarji in pešci. Vsi v kaosu, vendar vse organizirano in izredno potrpežljivo. Od vseh voznikov nama je danes potrobil samo eden. Vsi točno vedo, da se pred prehodom počaka, da lahko kolesar po desni prehiti avto in se le-ta zato umakne. Tu si res povsem enakovreden udeleženec v prometu. Divje, deluje nevarno, gre pa izredno hitro. Genovo sva tako v galopu preskočila. Kraja pa ni in ni bilo konec.

Končno sva prišla v Nervi in šele potem se Genova konča.

Danes sva uspela oživiti tudi tradicijo sodelavca, ki je pred mnogo leti kolesaril do Dubrovnika. Omenil je, da so napolitanke super malica, no, ugotovila sva, da hitro izpuhtijo. Prehitro si znova spet lačen.

Potem sva se v nekem klancu peljala skozi kraj Sori. Ja, Aleš res sori, ampak moj števec res malce nagaja. Ko sva zapuščala Genovo sva vedela, da naju čakajo novi klanci. Po stopetdestih kilometrih je bilo to že kar malce bizarno. Klanec je bil kar dolg in spotoma sva šla skozi vas Camogli. Kamo li? Pojma nimam.

No, kmalu zatem je le sledil spust in noge so si lahko malce oddahnile. Ne, ni bilo še konec. V kraju Rapallo se je še enkrat postavilo pokonci, hotel je seveda na vrhu hriba, v kraju Zoagli, no malce spodaj.

Ob večerji sva bila bolj redkobesedna, malce naju je danes utrudilo, pa še lakota je opravila svoje. Super dan, en teden sva že na kolesu, jutri pa na ' Vršič'.

Lahko noč!

Slike s poti

Barcana 06

E prima pizza! Nekako tako sem rekel natakarici, ko je prinesla račun za pico s pršutom in pivo ter rukolo.

Aleš je jedel nekaj podobnega. Aja, seveda, sva v Italiji. Io sono Janez. Hehe, pa kar lepo po vrsti.

Spanje v Fréjusu je bilo sicer odlično, soba pa je bila bolj podobna dimni kamri v svetlo modri barvi. Kopalnica je bila v istem prostoru, le vstop je bil ločen le s pregrinjalom. Obup. Oprala sva nekaj majic, jaz sem svoje sušil s fenom, nekako je to le uspelo. Zjutraj sem to oblekel in gas.

Štartala sva zelo dobro, k sreči je bila nedelja in zanimivo manj prometa. Profil poti se je ves čas ponavljal, najprej v klanec gor in potem razgled na naslednji zaliv in takoj klanec dol, ter prihod v mesto v zalivu, potem pa spet znova. Zjutraj sva na teh cestah srečala ogromno kolesarjev. V obe smeri. Ko je zajtrk popustil in se je voda nabrala za odlit, sva že iskala trgovino. Peljala sva se tudi mimo mogočnega viadukta, danes se mi zdi, da je čezenj speljana železnica.

Priletela sva v Cannes in uživala v jutranjem miru. Super prevoz skozi mesto, pa tudi trgovina se je pokazala. Pa ladje in seveda plaža. Pred Cannes-om sva se zopet vozila po kolesarski poti ob morju, na levi pa se je pokrajina močno spremenila, tu je kar pravcato gorovje. Med cesto, kolesarsko stezo in plažo, se vije promenada za pešce. Na nekaj sto metrih pa je postavljen snack-bar, s sendviči in pijačo. Ni preveč mondeno, je pa koristno.

Plaža, plaža in plaža, ovinek v levo in čez male vzpetinice sva prišla v Antibes. Malce lovljenja, tale Garmin je resnično prepočasen v mestih, in spet sva se vozila po kolesarski stezi mimo neskončnih plaž. No, saj priznam. Kolesa sva ročno odnesla preko železniške proge, po nadhodu za pešce. Potem pa hitro nazaj do obale in do dolgih neskončnih plaž. Naslednjič bo treba skočiti v vodo.

Spet dolga kolesarska proga, lepo zeleno označena, naju je pripeljala mimo letališča v Nici. Kaj? Nica? Že? Perfektno, to je vožnja. Samo kolesarska, široka, dvosmerna in gas do konca. Odlično.

Nica je prekrasna, zanimive stavbe, meni povsem neznani športni avtomobili, jahte, plaže, polno ljudi, vseh starosti in oblik, tako, da sva bila spet povsem defokusirana. V Nici sva naletela tudi na oznake, ki označujejo pot Eurovelo 8. To je pot, ki pelje od Cadiza do Cipra, en del te poti sva pokrila tudi midva. 

Peljala sva se tudi mimo mesta nesrečnega dogodka izpred desetih dni. Sto metrov sveč, slik, plišastih igračk in cvetja. Groza, so taki napadi potrebni? Kar koža se mi je povsem naježila, iskreno povedano mi je šlo na jok. Še zdaj mi gre, ko to pišem. Prostor varujejo policaji in oboroženi vojaki. Dolga parada motoristov je pripravila dolg glasen pozdrav in sprevod.

Življenje gre dalje in midva tudi. Proti Monacu. Še prej pa v Villefranche-sur-Mer. Že spodaj nama je nasproti vozeči kolesar vpil, da je zaprto. Sem se že kdaj ustavil? Ne! Kar naprej v klanec sva brzela, mimo stoječe kolone avtomobilov in prišla do cestne zapore. Pot v mesto je bila zaprta, zato gas čez gore. V zelo strm klanec v kar lepi vročini, mimo vseh avtomobilov. Ko sva v neki senci počakala, sva nad nama visoko opazila cesto. Groza tja gor? Ok. Takoj po štartu pa se je pot spustila in spuščala dol v mesto. Super, odlično presenečenje.

Peljala sva se še mimo kraja Eze in prišla v Cap-d'Ail. Zadnja vasica pred Monacom. Tu se je pa kar odvrtelo. Spust v Monaco, potem pa neki obvozi in že sva brzela skozi bleščeč tunel. In še en in še en, pa še malo, nato pa sva le odvila ven in prišla točno pred slavni tunel Formule ena. Perfektno, sicer glavne plaže in jaht od blizu nisva videla, mene tako ali tako bolj zanima nekaj drugega. Poslikal sem tunel, nato pa s kolesom odvozil tisti slavni klanec z nekaj ovinki navzdol. Robniki so vsi črni od koles formul. Noro.

Aleš me je počakal in nato nadaljeval v klance nad Monacom v sosednjo vas. Tu gori sem pozabil na imena vasi, kmalu pa je sledil super spust in povsem raven uvoz v Menton, kjer sva se spet vozila po kolesarski stezi mimo plaže in izgubila fokus. Mentonu pravijo tudi 'Biser Francije'. Mesto je res lepo, v svoji zgodovini pa je bilo večkrat italijansko ali pa francosko mesto. Trenutno pripada Franciji, to pa se verjetno ne bo spremenilo. Menton je zadnje mesto pred mejo, torej Francija ostaja za nama, pred nama pa samo še Italija, pred Slovenijo seveda.

Končno, meja, adijo Francija, dober dan Italija. V Italijo naju je mimo karabinjerjev prijazno spustil vojak.

Več kot polovica celotne poti je že za nama in sedaj se res bližava domu. Gremo v Italijo, v klanec, sprva malce divje, ampak je šlo. V kraju Ventimiglia sva naredila kratko pavzo, nato pa spet spust do plaž.

V kraju Ospedaletti pred San Remom, so naredili dva kilometra dolg osvetljen, prijetno hladen tunel za kolesarje in pešce. Tri pasovnica. Tunel je posvečen kolesarjem Toura in Gira, kolikor pa sem uspel ugotoviti, je veliko napisano tudi o dirki Milano - San Remo. Kolesarska pot je speljana po trasi stare železnice in je kar precej dolga. Fantastično.

Od tu naprej pa sva se vozila samo po kolesarski stezi, ob plaži, na vsakih petsto metrov počivališče, nekatera s pitno vodo. Fantazija, bravo Italijani. Vožnja po Liguriji, ob Ligurijskem morju je zmerno zahtevna in jo priporočam vsem. Sploh v povezavi z Monacom in seveda Nico.

Po super dnevu, skoraj brez obvozov, brez vetra in dežja, sva prišla na cilj v Imperio. Imperia je povsem umetno mesto, ustanovljeno po ukazu Mussolinija leta 1923. Možakar je združil nekaj mest in naredil to obmorsko mesto.
Pot je bila odlična upam, da se bo tako nadaljevalo.

Zdaj pa spat!

Slike s poti.

Barcana 05

Danes povsem na kratko, ker se je dan močno skrajšal.

Dež, veter, nekaj klancev, kar preko dvajset odstotnih, pa tudi nori spusti.

Sušiva cunje, iščeva wifi, greva spat. Bom kasneje več napisal.

Aja, pa še to. Polovica do Slovenije je opravljena, danes zadnjič spiva v Franciji.

Lahko noč!

Zgornji zapis sem namenoma pustil v originalu tako, da bo tisti prvi spomin na ta dan ostal zapisan tak kot je bil. Seveda pa sedaj doma lahko napišem kaj več.

Hotel sva zjutraj zapustila pred zajtrkom oziroma s svojim zajtrkom, v obliki kifeljčkov in čokoladk. Mokrih oblačil prejšnjega dne nama receptor seveda ni posušil, čeprav je nekako obljubil, da jih bo. Mislim, da nama jih je samo nekam odložil in potem vrnil. Skratka, bilo je mokro zato sem vse skupaj navezal na nahrbtnik, da bi se posušilo. Uspelo nama je kar zgodaj štartati, zato sva se po La Ciotat-u oziroma promenadi vozila povsem sama, brez prometa, sonce pa je bilo skoraj skrito za oblaki. Lep kraj, katerega ime v prevodu pomeni 'mesto'. V tem mestu stoji najstarejši kino na svetu, ki še obratuje. Mesto je znano tudi po slavnem prvem filmu bratov Lumière, posnetem leta 1895. Film je dolg petdeset sekund in prikazuje kako se vlak pripelje v La Ciotat. To je tisti film, ki je v beg pognal gledalce na prvi uradni predstavitvi v Parizu. Mesto je od leta 1958 pobrateno z mojim rojstnim krajem - Kranjem. Nekako mi ni uspelo najti povezave, ampak v tem mestu naj bi obstajala Slovenska hiša.

Pot postane tu bolj razgibana, kar je tudi značilnost Azurne obale, kamor sva danes že močno zakolesarila. Tak teren mi najbolj ustreza. Malce vzpona iz mesta ven, na razgledni točki se obrneš in pogledaš nazaj, nato pa sledi spust v novo mesto, nova promenada in spet iz mesta ven. Do kraja Bandol sva nadaljevala v tem stilu, potem pa se je skoraj nenadoma ulilo. Naredila sva pavzo, tokrat združila s kavo in počakala na konec dežja. Mislim, da je trajalo kar pol ure, meni je počitek kar ustrezal. Ceste so bile ob nadaljevanju kar mokre, široka rdeče pobarvana promenada je kar drsela, torej je bila vožnja kar previdna.

Ceste so se le posušile in lahko sva vedno hitreje vozila, dokler se ni še enkrat ulilo. Hitro, avtobusna postaja in stop. V kraju Ollioules (olioli) sva vedrila kar nekaj časa, potem pa sva iskala še Decathlon za nekaj malega opreme.

V Toulon sva prišla šele okrog enajste ure. No, ta kraj pa se mi je zdel do danes eden lepših na poti. Urejene kolesarske steze, obzidja, polno okrasnega grmovja in rož, lepo tlakovano mesto in tudi pristanišče z eno ladjo iz flote v kateri je bila tudi Costa Concordia, je bilo lično. Ni smrdelo. Nadaljevala sva kar po kolesarski stezi skozi naslednja mesta in se znova peljala mimo zabaviščnega parka, ki je bil na prvi pogled enak tistemu iz prejšnjega zapisa. Se mar voziva v krogu? Ha, seveda ne.

Prišla sva v Hyères in se znova vozila ob dolgi obali, še vedno po kolesarski stezi. Ta se je med tem spremenila v pravo kolesarsko cesto, z obeh strani ograjena z lično leseno ograjo, še celo spust je bil. Prihod v kraj Le Lavandou je bil tako res enkraten. V tem mestu je kar močno pihalo in tu sem končno izumil sušilni stroj na kolesu. Na prestavne in zavorne žice sem obesil nogavice. To se je sušilo, vrhunsko. Ne vem pa kaj so si mislili mimoidoči. Pravzaprav, me ne zanima. Ob izhodu iz mesta so naredili lep osvetljen tunel, ko pa sva prišla ven, sva malce prehitro zavila in prišla na kratko makadamsko pot. Prišla sva na vrh področja Rayol-Canadel-sur-Mer, razgled nazaj je bil res fantastičen.

V tem delu so vsi kraji 'sur-Mer', tudi naslednji se je imenoval 'sur-Mer' in sicer Cavalaire-sur-Mer. Tu gre cesta malce stran od morja, je pa takrat res močno pihalo, tudi morski valovi so bili kar visoki in to se je poznalo na vožnji. Z desne sva imela močan veter, ki je s seboj nosil slano morsko vodo in pesek. Tempo se je zato malce upočasnil, nekaj kilometrov sva se kar vlekla. Čakala pa sva na vzpon na La Croix Valmer. Nekaj kilometrov dolg klanec sva premagala in še zadnjič pogledala nazaj proti Toulonu in La Ciotatu, tu sva namreč zavila levo proti Fréjusu. Čakal naju je še en zelo strm vzpon na Gassin, kjer je naklon sicer osem odstoten, ampak na nekaterih delčkih pa je dosegel celo osemnajstko. Spust z Gassina je bil pa dirkaški, mislim, da je letelo preko šestdeset kilometrov na uro.

Končno sva le prišla do odcepa za Saint Tropez, žal pa se zaradi vetra in dopoldanska dežja, ki nama je vzel ogromno časa, nisva odpeljala do tega mesta. Mogoče pa naslednjič. Zavila sva levo in zgodba se je ponovila. Zopet sva se peljala ob sedaj že močno razburkanem morju, pihalo je z desne in v kolesa sva spet dobila pesek in slano vodo. Vseeno sva naredila kratko pavzo ob morju.

Punce so tekle, midva pa mlela še zadnje kilometre proti cilju. Ob pivu, večerji (makaroni z lisičkami) in z najdaljšim geslom za internet, sva premlela dogodke dneva in se v čudni sobi odpravila spat. Zakaj čudni sobi? Med posteljo in kopalnico z wc-jem, je bila le zavesa. Še dobro, da je bil na hodniku še en skupen wc.

Res je, polovica poti do meje s Slovenijo je bila s tem dnem opravljena.

Slike s poti.

Barcana 04

Četrti dan Barcane je malce težji, nekaj je dodal dež, nekaj pa veliko mesto z ogromno prometa in počasno vožnjo.

Zjutraj je bil štart dober, zopet sva uživala ob sončnem vzhodu, ceste izredno prijetne, tudi temperatura je bila zelo primerna za kolesarjenje. Po dvajsetih kilometrih sva prišla v mesto Arles. Spet izredno staro mesto, ki je preživelo tudi že Rimljane. V bližnji preteklosti je v tem mestu živel in ustvarjal tudi Vincent van Gogh, vsako leto je tudi posebna slikarska razstava. Mesto je bilo tudi središče rečnega prometa po reki Rhoni, žal pa ohranjene rimske arene nisva obiskala. Peljala sva se le skozi Trg Republike, kjer pa je bil zelo zanimiv vodnjak z glavami iz katerih je tekla voda. Meni so bile glave izredno podobne Alešu.

Kakšno uro sva povsem v transu vozila in uživala, dohitela in srečala sva kar lepo število kolesarjev, potem pa je pričelo rositi. Malce sva še vztrajala, kmalu pa je začelo deževati. Ne maram dežja. Ne, res ne. Iskal sem primerno mesto za umik pred dežjem. Vedrila sva na avtobusni postaji, mogoče pol ure in se odločala o tem kdaj nadaljevati. Potem ti pa pride mimo ena mlada Francka, na kolesu, v kikli, po dežju. Greva? Greva. Pred in po tem postanku sva se vozila po drevoredu, pa ne logaškem, po takem pravem. Dolga ravna cesta, obdana z visokimi drevesi, res super. V kraju Saint-Martin-de-Crau sva se peljala skozi tržnico, ki je bila improvizirano postavljena kar na sredi glavne ceste.

Tu sva znova prišla na popolnoma ravne 'neskončno' dolge ceste. Ena je vodila vzdolž avtoceste, na znaku sem videl, da je do Nice še več kot dvesto kilometrov. Na najini cesti ni bilo žive duše, le dva kolesarja, ki sta potovala proti Sloveniji. Vroče res ni bilo, ker so po dežju oblaki še vedno vztrajali na nebu. Cesta pa po prvem ovinku ni popustila in je bila še vedno ravna in dolga. Peljala sva se skozi kraj Istres, ne vem, če ima kaj skupnega z našo Istro, je pa to področje bolj razgibano, prevozila sva nekaj gričkov in se peljala tudi mimo idiličnih jezerc. Vozila sva se v osrčju borovega gozda, izredno lepo je dišalo in oba sva ugotovila, da sva deležna posebne naravne aromaterapije. Tisti, ki tudi redno kolesarijo se verjetno res dobro počutijo.

Na pol premočena od dežja, na pol pa od švica, sva prismrdela v obmorski kraj Martigues. Zopet sva se vozila preko mostov, ki vodijo preko morja, povsod pa je bilo polno večjih in manjših ladij, čolnov in trajektov. Iskala sva trgovino, pa je ni bilo ob poti, daleč naprej izven mesta pa sva jo le našla. Pred tem sva se spet dolgo časa vozila ob avtocesti. Ob trgovini pa pavza in malica.

Vse skupaj je bila priprava na Marseille. Najprej sva šla v kar konkreten vzpon na Le Rove. Mesto sva napadla po klancu navzdol, kjer se potem cesta spremeni v območje umirjenega prometa. Za nekaj sto metrov.

Marseille je vsaj meni neprivlačno mesto. Tovorne ladje, tovornjaki, obupen promet, sami semaforji, vsi vozijo povsod, potem je ogromno, kaj naj rečem, postopačev, preveč drugačnih ljudi in seveda policajev. Verjetno je kakšen drug del mesta lepši. Iz mesta naju je peljala kolesarska steza, ki se je po cesti nadaljevala v klanec, serpentine nad mestom, tristo metrov nad morjem. Razgled nazaj na mesto je bil fenomenalen. Tu me je pobralo, sedem kilometrski nor spust in pa kasneje malica, sta pomagala. Sledil je še en vzpon in enako nor spust v La Ciotat. Cilj.

Hotel, ki je bil rezerviran na najino ime ni imel sobe z dvema posteljama, zato so naju dali v sosednji hotel, ki je imel tako sobo. Postelji sta postavljeni čisto skupaj tako, da razlike pravzaprav ni. Soba sicer nima klime, ima pa mešalnik zraka. Bolj ga meša, bolj je vroče. Četri dan je premagan, gremo dalje, mogoče je žandar Crouchot doma😃?

Toliko, grem spat.

Povezava do slik.

Barcana 03

V tretje gre rado.

Skoraj.

Klasika.

Kakšen trapast začetek.

No, čeprav ne vem, če bi se Aleš strinjal, ampak tokrat je uspelo. Nekaj malega sicer sva dodala k prvotnemu planu, ampak zaradi iskanja poti mogoče kakšen kilometer, več ne. Kako in kje so se našli še trije pa ne vem. Torej namesto manj kot sto šestdeset jih je bilo malce več.

Zjutraj sva si v Coursanu privoščila najprej zajtrk. Hotelček je bil res domač in tako sva jedla kar v nekakšni kuhinji. Super, kot doma. Kruh, pecivo, kava, marelična marmelada in sok. Super za prvih nekaj kilometrov. Sonce se v teh krajih, kjer ni hribov hitro dvigne in pokaže svojo moč. Ob desetih je bilo že kar vroče.

Prvi jutranji kilometri do kraja Agde so bili sanjsko idilični. To pomeni, da sva se vozila po lokalnih cestah, med polji in vinogradi, ter ob kanalu, ob katerem je bila lepa kolesarska pot s pravkar pokošeno travo. Peljala sva se celo mimo zabaviščnega parka, ki je imel nekaj vlakcev smrti, nad enim je pisalo 'Bad Trip'. Upam, da ne. Agde je eno najstarejših francoskih mest, leži ob reki Hérault. Mesto je znano tudi po katedrali Svetega Štefana, ki je zgrajena iz značilnega črnega kamna, vulkanskega izvora. Zvonik res izstopa s svojo črno barvo.

Danes se je izkazala francoska obala. Najprej sva prišla v Marseillan. Ob izhodu iz mesta se prične 'neskončno' kilometrov mivkaste plaže. Mivka je prav tista prava, tisti pesek iz varovalk. Ob robu plaže je naravni nasip iz mivke in nizkega trsja, pred tem dvosmerna kolesarska steza, še pred tem pa cesta ali pa nekakšen krš. Ogromno ljudi se zabava na teh mestnih plažah, pa so kljub temu videti prazne. Ta plaža se potegne vse do kraja Sète, ki je prav tako staro turistično mesto. Značilnost tega kraja je vrteči se most, ki omogoča ladjam in jadrnicam, da plujejo tudi bolj v notranjost mesta. Seveda sva prišla ravno v trenutku, ko je bil most odprt, torej obrnjen in tako sva v prijetni vročini lahko opazovala kako se most zavrti, nato pa še dvigne za deset centimetrov tako, da se cesta na mostu povsem ujame s cesto na bregu. Ko se je zapornica dvignila se sploh ni zgodil pričakovani mega štart avtomobilistov in ostalega prometa, ampak smo povsem umirjeno pričeli s prečkanjem. Super.

Pot naju je potem vodila skozi kraj Vic la Guardiole, spet mimo bajerjev, eden je bil še posebno zanimive zelene barve, tudi gošča je bila zanimivo zelena. Povsem ravna kolesarska steza obdana z morjem na obeh straneh, naju je peljala naprej.

Drugi sklop plaž blizu kraja La Grande Motte pa je bil še posebno zanimiv. Izven mesta so bili javni tuši s klopco na vsakih petsto metrov, znotraj mesta pa vsakih dvajset. Razvajanje recesivnih Francozov. Težko sploh verjameš, če ne vidiš. Pa spet vsi tečejo, rolajo, kolesarijo, ali pa se samo sprehajajo v dopoldanski vročini. Aja, pa ob parkiriščih so tudi tuši in garderobe. Če bom videl Francoza na Jadranu, ga bom vprašal, če je bolan. Kolesarska steza je bila tu ves čas dvosmerna, pobarvana pa z rumeno barvo.

Drugačna zanimivost teh krajev so neskončne, povsem ravne ceste. Veter v glavo, klanca nič, v daljavi pa fatamorgana. Ko se je pojavil kakšen osamljen ovinek, je bilo to pravo doživetje. Všeč mi je, če je kakšen ovinek ali pa kakšen manjši dvig in spust, povsem ravna cesta, pa me malce dolgočasi.

Tretja povsem odbita stvar pa je bila pumpa. Ob kolesarski stezi je bila nameščena rumena škatla z manometrom in nastavkom za vse sorte ventilčkov. Napumpal si pa lepo na noge. Končno sva iz štirih barov v zračnicah prešla na sedem barov. Vožnja je postala lažja. Super ideja za slovenska mesta.

Zanimiv kraj na tej poti je tudi Aigues-Mortes. Pred mestom so ogromni kupi soli, prav tiste prave velike soline. Strogega centra mesta s ceste ne vidiš, ker je obdan s srednjeveškim obzidjem, ki pa je skoraj povsem ohranjeno. Zanimivo je kako je pred tem mestnim obzidjem povsem prazno polje, s tem dosežejo, da zid dobi res mogočno postavo in takoj veš, da se znotraj obzidja skriva nekaj posebnega. V samo mesto nisva zavila, malce se je že mudilo, je pa verjetno marsikaj zanimivega. V manjšem kanalu, ki vodi iz mesta je bilo tudi veliko starih bark, ki pa so namenjene kar bivanju. Tako sem si kar predstavljal kako živijo v teh barkah. Ob tem kanalu sva prišla naprej do vasi Montcalm, ki pa je obdana z vinogradi in številnimi polji.

Tokrat sva šla na pico, kjer naju je nek domačin označil za Romuna, pa sva mu seveda lepo razložila od kod sva. Ti Francozi so res malce svoji škrici, zanimivo, da se med seboj razumejo.

Končno sva le prišla v Saint-Gilles, kjer pa sva najprej prišla do hotela, ki sem ga prvotno rezerviral v tem kraju, kasneje pa preklical rezervacijo in rezerviral drugega, poti pa nisem popravil. To je seveda pomenilo, da sva se spet peljala malce predaleč, pravi hotel je bil nekaj sto metrov nazaj. Ahh....

Tako, danes je malce več časa za počitek, jutri pa naprej.

Pa še to: Španke so lepše od Francozinj. Sori Franci.

Povezava do slik.

Barcana 02

Danes se je Aleš izkazal za izredno potrpežljivega, moj števec pa je izpadel totalna lenoba in skoraj neuporabna igračka. Kljub vsemu sediva v Coursanu in ob pivu obdelujeva današnjo pot.

Ja števec krivim, čeprav seveda ni samo on kriv. Ob super začetku že zgodaj zjutraj, sva uživala ob sončnem vzhodu. Sonce z desne, v glavo ni svetilo, vožnja je bila res super. Po dobri urici sva se obrnila proti soncu. Cesta je bila ravna in šlo je kar samo. Krožišča so se kar vrstila, Aleš je spraševal če je smer prava in seveda sem rekel, da je. Kmalu se je z desne prikazalo morje. Šok. Kakšno morje, saj ne greva v Francijo po poti ob morju. No, hladen tuš na oba in pa pepel po meni. Naredila sva osem kilometrov v napačno smer. To pomeni še osem nazaj. Skupaj sem torej dodal šestnajst kilometrov. Rit se mi še sedaj zahvaljuje, Aleš pa ne. Seveda bi morala biti že na meji, tako pa sva bila daleč proč. No, palme (in plaža) so bile pa v kraju Roses vredne ogleda in poti. 

Tišina.

Brez besed.

Še odlit nisem upal.

Ampak, čokoladka pomaga in nekako sva nadaljevala.

Počasi sva prišla do La Jonquere, pomalicala in se pripravila na prečkanje meje. Ta kraj je bil včasih znan po tem, da je nudil veliko mesenih in mesnih užitkov. Mesni so še danes na voljo, za ostale pa ne vem. V ogromni trgovini je bilo vsaj eno tretjino prostora namenjenega suhim salamam, mesu in ostalim mesnim izdelkov. Kasneje sem ugotovil, da je tovrstna hrana v Franciji še enkrat dražja kot v Španiji. Tudi na parkirišču je bila večina voznega parka francoskega.

Pot se iz mesta ven proti meji vzpenja in vzpenja, prometa je bilo vedno več in več in končno se je prikazala tabla 'Francia'. Takoj čez mejo pa se je pojavil še hujši vzpon, na vsaki strani pa neskončno trgovinic, parfumerij, skratka Baščaršija v malem, ogromno ljudi, ozka cesta in avtomobili. Počutil sem se kot kolesarji na gorskem cilju. Težko, a zabavno. Potem pa je sledil fantastičen spust. Tudi Francozi so kot kaže v redu vozniki.

Še vedno v transu zaradi dodatnih kilometrov sva prišla v Perpignan. Neokusno francosko mesto brez kolesarskih poti. Malce sva se iskala, nato pa le našla pot ven iz mesta. Občutek sem imel kot, da je mesto sestavljeno iz manjšega lepega starega dela mesta in nekega novega čudnega dodatka.

Lakota se je oglasila in po vaseh sva iskala kakšno trgovino ali gostilno. Nikjer nič, v kraju Saint-Hippolyte pa sva le našla odprto pravo grajsko gostilno, kjer sva se pošteno najedla. Kosilo sva dobila celo v treh hodih pa še kavo na koncu. Ja, piva mi možakar ni hotel ponuditi tako, da sem moral ostati pri kozarčku belega. Ni škodoval.

Ob kosilu je glavna vročina minila in tako sva lahko nadaljevala z vožnjo. Cilja pa seveda še nekaj časa ni bilo. Po dolgih, skoraj ravnih cestah sva se vozila še kakšno uro, nato pa prišla do Sigeana. Na enem izmed vzponov sem v daljavi opazil vetrnice, torej manjšo vetrno elektrarno. To pomeni, da v teh krajih rado piha in tudi je. Pihalo. Vožnja v klanec navzgor z vetrom v prsa je res posebno doživetje. Zakaj ni nikoli obratno? V Sigeanu stoji nekakšen safari park. Zelo lepo, veliko živali, turistov in temu primeren smrad. Ahhhh. S kolesom si v park nisva upala.

Pokrajina se je močno spremenila, vozila sva se skozi soline, en del je deloval povsem opuščeno, ob poti je bilo tudi nekaj bajerčkov, čeprav mislim, da je bila v njih morska in ne sladka voda. Vse skupaj je delovalo kot nekakšna obmorska puščava. Skozi morsko vasico Bages, sva se pripeljala v Narbonne. Lepo mesto, zelo veliko, prav tako brez kolesarskih poti. Hitro sva našla izhod in po povsem ravnih petih kilometrih prišla na cilj v Coursan. Iskala sva najin prelep butični hotel, v katerem je šefica 'madam Edith' za oženit. Hehe.

Super dan, upam, da bo jutri manj dodanih kilometrov.
Slike s poti