Istrski krog letos tretjič

Sedaj sem pa že kar domač v teh krajih. Pravzaprav skoraj v tedenskem intervalu spremljam kje so obvozi in kje je lepa cesta. Prva letošnja malce bolj skupinska vožnja je uspela kot, da bi se vsi že večkrat tu peljali. Ja vedno priporočam prevoženo pot vsem in tokrat nas je šlo na pot kar šest. V različnih kondicijskih stanjih, z različno opremo, različnimi željami in različno motivacijo.

Dopoldan nekje okrog desete ure smo se zbrali v Sečovljah. Tri specialke, trije gorci, trije pari in dvanajst nog. Malce moram spremeniti tole traso, ker smo seveda takoj po prečenju meje napadli tisti klanec do Plovanije. Je pa ta klanec dober za selekcijo in postavitev vrstnega reda. V zelo podobnem vrstnem redu smo potem vozili celotno pot.

Vreme je bilo dopoldan že kar poletno, temperature malce pod dvajseto, vetra še ni bilo. Nadaljevali smo proti Bujam, ta smer je res najboljša. Tako je porezane ceste kar se da malo. Istočasno se je odvijal kolesarski maraton iz Portoroža tako, da smo tudi zato ubrali nasprotno smer. Kasneje mi je prišla na misel ena nepoštena ideja. Ja, točno tako. Lahko bi se vozili po okrepčevalnicah in jedli rozine. Hehe, to je bilo seveda bolj za hec.

V Bujah smo bili hitro in v križišču v centru je stal policaj in ustavil ves promet. Zaradi maratona. In potem smo čakali kar tako nekaj. No, kasneje se je le pripeljal prvi kolesar. Potem pa dolgo nihče. Policaj je odprl cesto in sledil je spust po klancu iz Buj. Tokrat sem imel nov plašč, nič ni treslo in je kar dobro letelo.

Ozračje je bilo čisto in iz Brtonigle je bil razgled fantastičen. Italijanski hribi, slovenske gore in morje. Odlično.

V to smer gre res hitro in odcep proti Novigradu nas je napotil po nekaj kilometrskem spustu v Novigrad. Kot vedno je sledila pavza in nakup malice v trgovini. Smo pa ugotovili kako deluje ekonomija oz. tržno razmišljanje veleumnih lastnikov. Tu zraven je nekoč stal najboljši sosed, odkar je v tujih (torej v tem primeru hrvaških) rokah, so njim lastno trgovino kar zaprli oziroma preimenovali v svojo interno konkurenčno trgovino. Upam, da so zaposleni vsaj službe obdržali. No ja, to je bolj šola za nas, lahko bi vedeli, da če se prodaš konkurenci, potem te več ni.

Dve tretjini ekipe je sta šle na pavza midva specialca pa do Poreča. Ja, Boštjan, mislim, da prvič ni deževalo kadar skupaj voziva. Je pa pihalo. V delti Mirne je pihalo v vse smeri in to močno in mrzlo.

Dvig na Tar je bil hiter, pravzaprav je do Poreča kar letelo. Načrtovala sva pot do Zelene lagune, vendar marljivost cestarjev me zadnje čase v teh krajih pozitivno preseneča. Neverjetno ampak popravljajo in prenavljajo nove in nove kilometre ceste. Hitra odločitev naju je popeljala do kraja Starići, potem pa sva obrnila, saj so naju v Novigradu že kar nestrpno čakali. Ob povratku sva se peljala skozi Poreč, kvalitetno zgrešila pot in se potem peljala po tisti glavni ulici v Poreču. Po tistih ogromnih kamnitih blokih. No pa je vseeno šlo.

Nazaj se nama je malce bolj mudilo, veter pa ni ravno pomagal. Ob vožnji čez morje proti Antenalu sva komaj dosegla tistih dvajset kilometrov na uro. Jah, veter vedno narobe piha.

Sledila je kratka pavza in priključitev ostalega dela skupine. Malce so bili že otrpli od čakanja tako, da smo kar hitro nadaljevali proti cilju. Prvih deset kilometrov smo se peljali v povsem strnjeni skupini, v popolni tišini, slišalo se je samo brnjenje koles. In pa seveda trobljenje voznikov. Na Hrvaškem imajo vozniki mnenje, da so njihovi avtomobili povsem tihi in potem vedno potrobijo kadar so za teboj. Pravzaprav ne vem kaj to pomeni, naj se umaknem, ali me voznik opozarja, da naj me nič ne skrbi, da bo že poskrbel, da me bo predvidno prehitel in da naj kar lepo uživam še naprej. Bom pogledal v njihovo literaturo.

Pred Umagom je še vedno obvoz, no, v Umagu pa smo tokrat zavili proti vasi Marija na Krasu. Na vseh možnih postojankah so prodajali šparglje, se jim splača? Cene nisem videl.

Kmalu smo sklenili krog v Plovaniji in se spustili do meje. Spust je noro hiter in vsi komaj čakamo, da bodo to mejo podrli, res je škoda, da gre vsa hitrost v nič.

Bolj na kratko, ampak tako je tudi bilo. Toplo, na trenutke vetrovno, vendar z veliko dobre volje in pozitivne motivacije smo že začeli iskati nove smeri in podvige.

Priporočam!!

Povezava do slik

Istrski krog v drugo smer

Navdušenje se od prejšnjega tedna še ni poleglo, vreme pa se je precej izboljšalo, zato je sledila ponovitev. Vendar, da ne bo vedno isto, sva tokrat odšla na pot iz Sečovelj, v drugo smer. Kaj to pomeni?

Parkirišče ob letališču je primerno za take podvige. Kar se parkiranja tiče seveda. Kar se pa tiče kolesarjenja je pa malce nerodno. Meja je nekaj metrov stran, nato pa takoj sledi vzpon na Plovanijo. Res je, da si spočit, nisi pa še ogret. Mogoče bi bilo bolje se peljati nazaj do Parecaga in potem napasti to Plovanijo.

To pot nisva zavila desno, ampak kar naravnost proti Bujam. Mislim, da je ta smer boljša saj se najprej po vrhu voziš skozi Kaldanijo do Buj. V Bujah te pred centrom čaka vzpon, ki pa je kratek tako, da strmine niti preveč ne trpiš. Na vrhu zapelješ skozi najbolj znano križišče. Tu se, če je lepo vreme, vidi morje. In tudi včasih se je, ko sem še z Jugom drvel tu skozi. No, mislim, da se sedaj s kolesom peljem hitreje. Spust iz Buj je fantastičen in kar malce je nerodno, da moraš v križišču zaviti levo proti Brtonigli, vsa hitrost gre v nič. Pa nič zato, saj gre klanec tako ali tako navzgor.

Brtonigla tudi hitro mine in hitro si na poti proti Novigradu. Vreme je bilo fantastično, sončno in ženka se je odločila tu počakati na kavi in soncu. Jaz pa sem si želel obiskati Poreč. Ja, točno sem vedel kaj me čaka. Dol, gor, dol, gor, dol, gor, dol, gor pa še dvakrat tako. Pravzaprav je najprej gor, da se potem lahko spustiš skozi Antenal dol. Potem sledi lep prevoz po cesti med Mirno in morjem, nekako tiste 'prave' meje med Slovenijo in Hrvaško. Potem pa sledi dvig na Tar, ki je sestavljen iz ovinkaste ceste navzgor, malce spusta, potem pa spet dvig do bencinske črpalke. Tu se vedno vprašam kako mi uspe, da se vsako leto tu mimo peljem? Neverjetno.

Sledi Kalifornija oziroma nekaj podobnega. Ravna cesta, pa sami višinci. Mimo Črvarja švigneš nato, pa sledi vožnja po deželi krožišč. Porečani (sem prav napisal) kot kaže tekmujejo s Koprčani. Kdo ima lepša, večja, bolj okrogla. Krožišča. To mi je všeč, brez semaforjev, polagaš desno levo in že si v centru Poreča. Vožnja po mestu je težka zaradi talnih plošč (ampak podobno je v Kranju). Mestni utrip je bil že povsem počitniški, jaz pa sem se kar hitro obrnil in odpeljal nazaj.

Novigrad - Poreč - Novigrad, ena ura, hitrje kot avtobus.

Sledila je kava in malica, potem pa sva se z ženko odpravila nazaj proti Sloveniji. Pred Umagom je še vedno obvoz ampak zdaj cesto že poznava. V Umagu sva (na mojo srečo) zgrešila odcep in se po razglednih vaških cestah odpeljala proti Zambratiji, od tam pa mimo Crvenega Vrha do Plovanije.

Ta smer bi je bolj všeč, je pa to stvar okusa. Ko sva prišla do avta mi je na števcu kazalo 97 kilometrov in Strava je naredila svoje. Zapeljal sem se do Seče in nazaj in premagal stotico, Strava pa me je nagradila z značko. Oh ja...

Skratka, priporočam to pot, razgledi so odlični, cesta je tudi v redu, klanci pa celo malce manj občutni kot v drugo smer. Imam občutek, da bom kmalu spet tam. Še kdo?

Povezava do slik

Zimski krog po Istri

No, pa je le mimo. Zima. Ni še povsem, malce pa že beži. En hecen rek sem danes prebral in sicer pravi: Leta minevajo, dnevi se vlečejo. Pa še res je, sploh zimski dnevi. Dan po mučeniški krizi je ravno pravi, da se malce športno pretegneš in s tem preženeš bolečine od kavča. Letos pozimi se jih je kar nabralo in kavč me že kar pošteno boli. K sreči se je zadnjih nekaj dni kar ogrelo in mrzel gorenjski zrak lahko iz glave preženeš le na toplem. Odločitev je padla in z boljšo polovico sva se odpravila na en krog po Istri. Enakega sva naredila že lani, le, da sva bila letos skoraj eno uro manj na kolesu. Pa tudi hitrost je bila višja. Je bila zima prekratka? Veliko treninga? No, kar lepo po vrsti.

V lanskem letu sem prestopil iz (zdaj) okornega kolesa za treking na specialko. Razlika je ogromna in kolesarjenje je postalo še večji užitek. Vsem sedaj to razlagam in najbolje bi bilo, če bi kar začel prodajati taka kolesa. Ampak jih ne. Vseeno pa mi je uspelo, da sem v kratekem času za enako stvar navdušil tudi boljšo polovico. Seveda ima sedaj tudi boljše kolo. No, za nas amaterje ni razlike, tisti bolj natačni pa bodo na mojem kolesu našli nekaj manj kot pa na njenem:) Nekaj voženj sva naredila na trenažerju, ker pa Španijo na računalniku premalo doživiš, je bil že čas, da greva kolo preizkusit na cesto. Nekaj klasičnih navodil sva pregledala in se odločila, da gre zdaj lahko zares.

Sreda zjutraj, štart v Luciji, šele po deseti uri. Marec, še vedno zima, ne preveč sončno. Odlične razmere za začetne kilometre, brez gneče, vročine in vetra. Takoj je šlo brez težav. Sami pozitivni vtisi. Hitrejša vožnja. Noro, pričakovano, pa vseeno presenečenje. To, ženka! Zdaj bova pa letela. Kot bi mignil sva prevozila pot od Lucije do meje. Tistih osebnih izkaznic nihče več ne gleda in prvi pravi klanec je bil pred nama. Po zemljevidih nekakšnih pet procentov, ženka s triplo pa kot, da ne bi bilo nič. Noro. Prva kratka pavza je bila na bencinski črpalki na vrhu.

Že od nekdaj, mislim, da bo to že krepko preko dvajset let nazaj, tu zavijamo desno. Včasih še z avtobusom, kasneje z avtomobilom, sedaj pa kar s kolesom. Počasi se cesta vseeno spreminja. Najprej spust dol potem gor, na vrhu pa krožišče. V jeseni je bilo še v delu, zdaj pa kot, da je tam že od nekdaj. Domačini ob cesti prodajajo že marsikaj, midva pa sva namesto proti Savudriji zavila levo skozi Marijo na Krasu do Umaga. "Pazita na radarje", je rekel kolega ženki pred odhodom in tu pred krožiščem je omejitev 40km na uro. Peljala sva se 'rahlo' več. V tem tempu in polna elana se v Umagu ni bilo potrebno ustavljati, užaloščeni gostinci pa so se kot kaže s cestarji dogovorili za zaroto in cesto proti Novigradu zaprli. Sledilo je malce neprijetno presenečenja, tabla z napisom "Obvoz Novigrad via Buje".

Ja, do Buj nazaj je 12 kilometrov potem pa še nekaj do Novigrada, hitro sem preračunal, da bo vse skupaj postalo naporno. No, vseeno je bilo dramskega vložka hitro dovolj in že v Finidi je bilo možno zaviti desno proti Segetu in po lokalnih vaških cestah še enkrat desno in kmalu sva prišla nazaj na pravo cesto ob morju. Pa še klanec na dol je sledil tako, da sva hitro pozabila na obvoz.

Na skoraj povsem ravni cesti do Karigadorja in Dajle sva srečala ducat kolesarskih ekip, tistih pravih, ki imajo drese in kolesa barvno usklajene in spremljevalna vozila in se vozijo tako skupaj, da sploh ne vem kako jim to uspeva. Nekateri so celo vriskali in pozdravljali, kaže, da je trening pred tekmo lahko zelo zabaven. Skoraj neopazno se je tako približal Novigrad, obvezen postanek ob manjši trgovini ob poti, ter malica v centru mesta. Polovica poti je bila opravljena, občutek pa še dokaj svež.

Po malici in kavi sva se odpravila nazaj, vendar ne ob morju, ampak kar po sredi.Skozi Bužinijo in Brtoniglo se cesta ves čas vztrajno vzpenja in občutek imaš, da te je pavza povsem uničila in da je bila zima predolga. K sreči je neopazen klanec tisti, ki ubija. Ženka je imela v podzavesti ves čas pred seboj verjetno Buje, ki pa so se ji skoraj prikazale že v Brtonigli. Ja, na nek način je celo podobno.

Na tem delu poti je cesta velikokrat porezana, tako, da se zelo težko pelješ po takem razbrazdanem asfalftu. Naslednjič gremo v drugo smer. Končno so prišle na vrsto tudi Buje oziroma tisti pričakovani vzpon. Meni je ta klanec všeč. Vzpenja se enakomerno, vmes se malce poravna, nato pa spet dvigne in hitro zaključi. Nato pa na drugi strani križišča sledi super spust do krožišča in ovinka v desno proti Kopru,

Pot se nadaljuje po prazni pokrajini, skozi vas Kaldanija in krog se kmalu sklene v Plovaniji. Sledil je še spust do mejnega prehoda in kratka vožnja nazaj do Lucije. Hehe, tu vmes sva srečala skupino navdušenih in malce podkrepljenih dijakov iz znane srednje šole iz Škofje Loke. Naredili so pravi špalir, raztegnili harmoniko in zabava je bila na višku. Ženin test vožnje z novim kolesom se je končal s polko v kolesarskih čevljih.

Pozno zimsko kolesarsko ogrevanje se je začelo zelo dobro, zimska testiranja so bila uspešna, nekaj nastavitev bo na kolesu mogoče še potrebnih, ostale prilagoditve pa bo potrebno opraviti na mišični masi in pa psihičnem paketu posameznega kolesarja.

Priporočam!

Povezava do slik