Toskanska serenada

Težko pravzaprav povem kaj več kot vsi ostali. Vino, trte, grički, oljke, glasba in stara srednjeveška mesta, morja za okras, vetra malo, cest veliko in seveda, ogromen kulinarični eksces. Ja, tako bi na kratko opisal tole Toskansko serenado. Ampak, ne bo šlo. Bi bilo kar nepošteno do teh krajev in ljudi, če ne bi opisal vsega, pa še kaj zraven. Pa naj Čehi ne zamerijo. Kot kaže je bilo že vnaprej tako urejeno. 

Mislim, da je bil avgust, ali pa celo še julij letos (osnovna ideja pa se je porodila že lani), ko smo se začeli pogovarjati o tem, da bi odšli na večdnevno kolesarjenje. Izbrali bi si lokacijo, določili nekaj enodnevnih tur, potem pa bi potrebovali le še kombi. Seveda bi šel z nami še dodaten voznik, ki bi mu bilo to všeč, če bi to bila po vrhu vsega še fletna čeča, bi si lahko obetali kaj več. Recimo kosilo ob cesti, ali pa večerjo. Kandidatov je bilo ogromno, destinacij pa prav tako. Na koncu smo si izbrali Češko. Začnemo v nam najbližjem kraju in se potem po stokilometrskih etapah odpeljemo preko Karlovyh Varov in Plzna do Prage. Po vseh selekcijah se nas je preko številnih kriterijev in interesov posameznikov nabralo pet kandidatov in nobenega voznika. To pomeni, en dan voziš avto, ostale dni pa kolo. Prav, tudi to nam je bilo všeč. Rezervirali smo prenočišča - hotele ob poti in čakali na dan odhoda. Deset dni pred odhodom pa se je vsebina tega zapisa spremenila in tako je Češka s celotno idejo kolesarjenja in obiskovanja lokalnih čeških pivovarn, izpuhtela. Denarja seveda ni, napovedovalec vremena je dal odpoved in tako vremena ni bilo. Na Češkem je tako ostal samo dež. Rezervnega načrta nismo imeli in kolesarjenje je obstalo v prostem teku. Med telefonskim pogovorom pa se je povsem spontano prikazala nova ideja. Celo bližja, verjetno še lepša, z manj pivnicami, pa z več zidanicami. Toskana. Vreme? Odlično. Apartmaji? So? Češka? Odpade. Smo za? Smo. V nekaj kratkih potezah sem odjavil vse češke hotele in prebrskal polovico apartmajev v Toskani. Na koncu smo ugotovili, da sem dobro izbral. Stari konjski hlev, preurejen v apartmaje se je res izkazal. Vsaka soba ima svoje ime, dva sva bila v apartmaju Archi v pritličju z direktnim vhodom. Nekaj noči sva celo gostila vseh pet koles, torej, če povem po domače, je to bila kolesarska štala in ne konjski hlev. Ostali trije so bivali eno nadstropje višje v apartmaju Santa Fina in upam, da so se imeli res fino. Razgleda na stolpe sicer niso imeli, so pa imeli razgled na okoliško pokrajino, kar se je kazalo tudi v tem, da smo en večer iskali alternativno cesto od apartmaja do Siene, pa je nismo našli.

Pa se vrnimo na začetek, oziroma malce nazaj. Torej, dogovor je bil preprost, pet kolesarjev, kombi, malce hrane za na pot, veliko dobre volje, ter štiri dni dopusta plus vikend, je bilo vse kar smo planirali za šestdnevni izlet. V torek zjutraj smo se pobrali po domovih in pričeli s kolesarsko renesanso. Ni minila niti ura vožnje, ko smo že morali opraviti nekaj obeznosti po straniščih, ker pa na suho ne teče, smo šli prej na pivo. Za podlago pred toskanskim vinom. Potovanje je bilo tako bolj tekoče, po italijanskih avtocestah pa smo kar drveli. Mimo oblegane Palmanove in tistih tovarn s slavnimi keramičnimi ploščicami, smo se po povsem ravni pokrajini kar malce dolgočasili. K sreči obstaja na cesti mimo Benetk nekakšen poseben bor, ki si želi, da mu potrobiš v pozdrav. Naslednjič ga bom bolj glasno pozdravil, mi smo bili kar malce preplašeni. Čeprav je bila pot kar dolga, sta vse odpeljala le dva voznika, eden po Sloveniji, drugi pa vse ostalo. Vožnja je bila res mirna, spotoma smo se naučili kako se plačuje na cestninskih postajah s kartico, kako sem pa tja malce zgrešiš, ker preveč zaupaš teti navigatorki in opazovali kako gradijo nove in nove ceste. Po šestih urah smo prišli v bazo, torej v San Gimignano oz. v vasico zraven, ki se imenuje Santa Lucia. Kakopak. Tik pred ciljem smo se ustavili (in to res samo sto metrov pred cijem), se obrnili in slikali mesto. San Gimignano je res impozantno mesto in si zasluži vso fotografsko pozornost. Vsak dan, večkrat. Po slikanju smo se prijavili v apartmaje, vesel sem bil, ker so imeli zunaj bazen, sobe so bile tudi zelo všečne. Prvi dan ni bilo časa za kolesarjenje, zato smo se odpravili v Firence. V tem mestu pod griči kar čutiš starodavni duh časa, stare visoke stavbe, vsaka je okrašena s posebnimi arhitekturnimi zalogajčki, ki jih pa jaz kot kolesarsko delno izobraženi, oziroma arhitekurno in zgodovinsko nepoučen posameznik skoraj ne opazim. Za obisk takega mesta si moraš vnaprej pripraviti seznam stvari, ki bi si jih rad ogledal, tako na pamet pa je pot podobna bolj povsem spontanemu pohajkovanju od piva, do super sladoleda in večerje, vmes pa vidiš kar stoji ali pride mimo. Sladoled je bil vrhunski, vina ne pijem več tako, da je bil Guinness tudi vrhunski.

1. etapa - Monte Argentario

Zjutraj smo napadli kuhinjo oziroma jedilnico in pojedli skoraj vse. Obožujem te zajtrke, doma nikoli ne jem zjutraj nutelle, medu, jajc, pršuta, peciva in sira hkrati. Joj. Kolesa smo imeli še v kombiju tako, da smo samo spakirali drese, naredili jutranji škljoc mesta in se odpeljali v stopetdeset kilometrov oddaljeno Albinio. Končno kolesarjenje. Kolesa smo skoraj pometali iz kombija, se preoblekli, naredili prvo skupinsko sliko in gas! Zato smo tu. Bicikel. Ker se kar dobro poznamo, vsaj s kolesarskega vidika, ni bilo nič šopirjenja ali tekmovanja, ampak smo kar takoj zasedli svoja mesta v koloni. Peljali smo se na otok, recimo mu Argentario, čeprav to ni več. Včasih je to bil samostojni otok, reka Albegna, ki se v kraju Albinio izteka v Tirensko morje, pa je skupaj z morjem ustvarila nekakšen nasip tako, da je nastala laguna. Po tej povezavi je speljana cesta, skoraj povsem ravna. Pred nami se je že dvigoval najvišji vrh Il telegrafo, na desni pa se je skrival vrh Monte Argentario. Pokrajina obdana z bambusom, palmami in neskončno dolgimi kampi, je bila v tej oktobrski skoraj vročini izredno vabljiva. Ko vidiš morje je vse skupaj res noro. Ideja etape je bila, da se najprej dvignemo na Monte Argentario, zato smo takoj v kraju Porto Santo Stefano zavili levo v hrib. V rahli vročini so nam še ne povsem ogrete noge takoj pokazale, kje smo in koliko zmoremo. Ta klanec nam je ostal v spominu, čeprav ni bil tako hud. Na dvesto petinsedemdesetih metrih, torej na vrhu smo obrnili in se po cesti Via Panoramica odpeljali naprej, po razgledni cesti do mesta Porto Santo Stefano. Cesta je bila res razgledna, na dlani je bilo morje v ozadju pa otok Giglio, ki je zadnje čase znan po kapitanu, ki je eno ogromno ladjo kvalitetno naložil na morsko dno. Če bi prišli kakšno leto ali dve prej, bi sedaj opazovali to ladjo v vodi. Tudi pogled na otok Giglio je lep, še bolj pa na južno stran našega otoka. Plaž ni bilo, povsod so bile strme skale, v teh pa vikendi, z bazeni, terasami in podobno. S slikanjem smo porabili kar precej časa, potem pa smo se zapeljali v mesto, torej smo naredili lep krožen sprehod. V mestu smo iskali trgovino, ki pa je bila žal preveč skrita, samo mesto Porto Santo Stefano pa je glavno mesto otoka. Zelo lepo mesto, staro pristaniško, ki je zaživelo šele potem, ko so pregnali piratsko svojat iz Tirenskega morja. Mesto je seveda tlakovano tako, da vožnja s kolesom ni preveč prijetna. Nas pa je gnalo naprej in pred napadom na Il Telegrafo smo se odpeljali še do sosednjega mesta, ki se imenuje Porto Ercole. Transfer je bil povsem ravninski, končno sem celo doživel veter v hrbet zato sem povedel in v mesto smo kar drveli. Skoraj 50 km/h je bilo odlično peljati.

Od zajtrka je minilo že kar nekaj ur, zato nas je seveda napadla lakota. Porto Ercole (Hercules!) je bil za nas bolj slaba bera. Pristanišče lepo, celo kar dve pristanišči, polno ladij, polno bark in jadrnic in prav nobenega človeka. Restavracije zaprte, trgovine izhlapele. Po mučnem iskanju smo v neki beznici našli tople sendviče in kokakolo. Tudi to je bilo v redu, nabirali smo moči za napad na Il Telegrafo. Hrib je visok kar 635 metrov in nanj se dvigneš iz ničle. Cesta je ovinkasta, vendar lepo speljana, razgled pa je na nekaterih mestih fantastičen, drugje pa si v gozdu in ne vidiš nič. Razpadli smo na tri skupine, ubežnika, ki je skoraj vse klance prevozil v stoje (zaradi nemogočih prestavnih razmerij na kolesu) smo ujeli šele proti vrhu, zadnji pa je prišel nekaj minut za nami. Vzpon je dolg kar enajst kilometrov, povprečen naklon pa je šest odstoten. Zanimivo pa postane zadnjih sto metrov, ko se vzpon dvigne kar na dvajset odstotkov. Če si nagnjen preveč nazaj te kar dviguje, če se nagneš preveč naprej ti lahko zadaj zdrsne. Noro. Ob poti smo se peljali mimo cerkve oziroma samostana, prej bi rekel počitniškega doma, potem smo prišlji do prvega oddajniškega centra, na koncu pa do vojaške postojanke. V zmernem vetru smo uživali v pogledu na laguni spodaj proti Albini in Orbetellu, se slikali in oddivjali navzdol. Noro je letelo.

Sledila je vožnja po ozkem nasipu do mesta Orbetello. To mesto je staro etruščansko naselje, omenjeno že 280 let pred našim štetjem (ja wiki...). Res lepo mestece, ki je služilo zgolj za zalet do cilja. Tu sem se pri načrtovanju trase zmotil in nas zapeljal v dvopasovno enosmerno cesto, zato smo obrnili, nehote zapeljali še v drevesnico in med cipresami znova obrnili ter se okrog mesta peljali nazaj na otok. Nekako podobno kot rakete dobijo hitrost okrog planetov zaradi gravitacije. Ko sem kasneje doma preveril kako in kaj sem ugotovil, da bi morali zdržati le petsto metrov na tisti cesti, seveda na nasprotni strani v pravo smer in že bi se lahko priključili na stransko cesto, ki pelje nazaj do kombija. Tako pa smo uživali v sončnem zahodu in se peljali nazaj, že kar v temi.

Sledilo je preoblačenje in nakupovanje v bližnji trgovini, kasneje smo imeli odlično doma pripravljeno večerjo. Pred tem pa je sledila še panoramska nočna vožnja, stran od avtocest preko hribčkov in dolin nazaj do baze. Dve uri take nočne vožnje je hitro minilo, zabavali smo se s štorijami o poštarju, Ameriki in podobnih norčijah.



2. etapa - Radda in Chianti

Druga etapa se je začela kar iz baze. To je precej olajšalo sam odhod, ker se ni bilo potrebno nikamor voziti s kombijem. Zjutraj smo zajtrk še bolj napadli, tokrat smo celo naročili ocvrta jajca. Mmmm, odlično. Po obveznem jutranjem slikanju San Gimignana in nekaj počepih smo se odpravili v Chiante. Gričevje Chianti leži med Firencami in Sieno in deluje nekako tako kot naša Dolenjska. Recimo no. Grički, lepe ceste vozijo gor in dol, vsepovsod pa je trta in vmes nekaj oljk. Naše zidanice so tu bolj bogate, nekatere že kar prelepe, druge pa spet skoraj zapuščene. Naš današnji vmesni cilj je bil kraj Radda in Chianti. Lepo staro mesto, na vrhu grička, s starim trgom in stolpom. Tam smo predvideli tudi malico.

Naša baza je bila postavljena skoraj na vrh griča, kjer stoji San Gimignano to pa pomeni, da je kmalu po štartu sledil super kar dolg spust. Ker je bil ta klanec predviden tudi za povratek, smo se seveda po klancu dol vozili z neprijetnim občutkom oziroma vedenjem, da se bo treba tu nazaj gor vrniti. Eh, to bo problem kasneje. Pridrveli smo mimo križišča za Colle di Val d'Elsa in zavili levo, To križišče smo prečkali vsaj desetkrat s kolesom in s kombijem. Kmalu po zavoju smo imeli prvi in tudi edini pravi gumidefekt. Ena zračnica je spustila dušo, verjetno od strahu pred bližajočimi se klanci. Servis je bil ekspresen in kmalu smo nadaljevali. Peljali smo se skozi kraj Poggibonsi, ki se je pred davnimi leti imenoval Poggiobonizio, leži ob reki Elsa, kot pa sem izbrskal je kraj znan po svoji industriji in po trgovanju z vinom, Chiantijem seveda. Nam je bilo ime tako odbito, da smo se poimenovali kar po tem kraju. Na kolesih smo torej bili Atabonsi, Lumberbonsi, Krishnabonsi, Babybonsi in Ejgabonsi. Ja, verjetno se nam je od Toskanskih lepot malce zmešalo. Končno smo prišli iz mesta ven, bolj na vas oziroma bolj na stranske ceste, ki so bile še vedno lepo urejene, rahlo zavite. Pred nami je bilo skoraj trideset kilometrov lepega zložnega klanca, mislim, da v povprečju preko tri odstotke ni bilo. Pot skozi kraje Cedda, Fioraie, Castellina in Chianti vse do Radde je razgledna, razgibana in zelo neprometna. Vreme je bilo toplo sončno res odlično za tako kolesarjenje. Na obeh straneh se je vlekla trta, grozdja ni bilo več, le sem ter tja kakšen grozd, veliko pa je bilo tudi oljčnih nasadov. Da smo malce dvignili strmino, smo se ob poti dvignili do nekakšnega kmečkega turizma, čeprav je ob njem stala cerkev. Nekako nisem uspel ugotoviti kaj to je. Kakorkoli, nadaljevali smo pot do Radde. Dokaj neopazno smo prišli na šeststo metrov nad morjem in pred Raddo smo se malce spustili in ob tem namenoma zgrešili odcep, ki nas je kasneje peljal domov. Nadaljevali smo do centra mesta, Radda je podobna kot ostala mesta v Toskani, ki me na nek način spominjajo na Buje. Mesto je seveda tlakovano, staro, v mestu je stara cerkev in stari trg, ob robu pa spomeniki lokalnim znanim ljudem, pa tudi nekaj obeležij, ki govorijo o dogajanju med drugo svetovno vojno. V centru mesta je bila trgovina, kjer prodajajo čevlje, mi smo jim rekli kar kjantarce. Za malico smo si privoščili lokalne sire, olive, kruh s paradižnikom, vino, pivo in kavo. Bar se je imenoval Dante Aligheri. Kaj pa drugega?

Po kratki malici smo se obrnili nazaj do odcepa, ki smo ga prej namerno zgrešili. Nazaj dol je bil kar lep spust, vsi pa smo pričakovali tisti hecni makedam. Po poti sem težil, da ne maram makedama predvsem zato, ker sem se ga dobesedno nažrl letos v Avstriji. Tudi z gorskim kolesom se ne želim voziti po makedamu, kaj šele s specialko. Obvoz bi nas stal kar štirideset kilometrov, vem, da bi bil vsaj eden za, ampak, skupina je skupina in prilagajanje je ključno. Hehe, nisem se preveč prilagajal, saj gre tudi po makedamu. Torej sem nisem preveč upiral in končno smo prišli do makedama. Še celo gospa, ki je stregla v gostilni je omenila nekih sedem kilometrov no asphalt podlage. Izkazalo se je, da cesta ni tako slaba, to je pač bila utrjena pot, na meji med dvema občinama in kot kaže ti dve občini vodijo enako misleči šerifi kot pri nas. Raje nihče nič ne plača in nič ne naredi, kot, da bi skupaj imeli kaj več, kaj bolje narejeno. Verjetno jim tako ustreza, turiste tako ali tako z avtobusi okoli vozijo. Na tej poti je bilo kar nekaj desetodstotnih klancev, kar na pesku predstavlja majčken problem. No, sem se pa vsaj naučil kako se voziti po takem terenu. Vmes smo naredili kratek postanek pri nekakšni graščini. Posestvo je dajalo vtis, da je tu nekoč živela premožna družina, sedaj pa je premožna le golazen, ki živi v tej hiši. Ni bilo videti, da bi kdo živel tam. Je pa bilo res mogočno. No, končno smo pribrcali do kraja Vagliagli, kjer se je nadaljevala asfaltirana pot. Imel sem občutek kot, da me kar samo nese naprej. Toskanski grički in razgledi so se tu pokazali v vsej svoji lepoti, po gričkih so lepo razpredene tudi zidanice, ali pa kar večje kmetije.

Cesta je bila na tem delu super pregledna in tako smo se kar spustili v dirkanje. Prehiteli smo tovornjak hladilnik in pred njim bežali skoraj šestdeset na uro. Bilo je res noro in do konca adrenalinsko. Povsem neopazno smo prišli na sam rob Siene tako, da smo v nekem krožišču, ko smo zavili desno, peljali mimo znaka, ki je kazal konec kraja Siena. Nekaj kilometrov je še sledilo do kraja Monteriggioni, potem pa smo se pred Colle di Val d'Elsa obrnili na levo in se skozi Borgatello pripeljali še na en nor spust. Tu pa smo že dobro vedeli, da nas čaka vzpon nazaj na San Gimignano. Malce sem imel zadosti in sem se v klanec peljal zmerno, to pomeni, da sem prišel nazaj malce kasneje kot ostali.

Tako smo sklenili krog in zaključili drugo etapo, super je bilo, ker smo kolesa pospravili kar v spodnjo sobo, tako, da sem spal v kolesarski štali. Seveda dneva ni bilo konec, odpravili smo se še na izlet v Sieno. Mesto je lepo, povsem pa me je očaral glavni trg oziroma Piazza del Campo. Na sliki se ne vidi dobro, ampak v živo te pa povsem prevzame. Trg je narejen kot amfiteater, oziroma nekakšen hipodrom za konjske dirke. Poleti bi kar ležal in piknikiral na tistem trgu. Našli smo še super vegetarijansko picerijo brez interneta, kar pogovarjajte se, je pisalo. Potem pa smo šli na sladoled, ki je bil tudi fantastičen.



3. etapa - Volterra

Tretji kolesarski dan smo začeli bolj športno. Takoj zjutraj sem zamenjal zračnico na mojem kolesu. Nekako se je nekaj zapičilo vanjo kar skozi plašč. Ob tem smo ustanovili in pričeli z viteškimi igrami. Cilj igre je bil čimbolj daleč izstreliti prazno zračnico. Šport je preprost, navodila so tudi jasna, pozabil pa sem kdo je zmagal. Takoj smo ugotovili, da ima prednosti tisti, ki ima daljše roke, ali pa boljšo tehniko. Po obilnem zajtrku in viteških igrah smo se odpravili na novo etapo.

Še vedno štart iz San Gimignana le, da smo tokrat v krožišču zavili levo in se okrog mestnega obzidja odpeljali proti Volterri. Tretji dan smo bili že malce bolj trdih nog, vendar se je po nekaj kilometrih to uredilo. Ceste so bile na tem delu malce bolj grobe, dejstvo, da je San Gimignano na gričku, pa je pripomoglo k super spustom. Tudi pokrajina se je tudi zelo spremenila, trte in oljke so izginile, pojavile so se nepregledne širjave zoranih njiv, jaz taki pokrajini pravim krompir. Na koncu poletja, oziroma že krepko v jeseni, je tu seveda že vse pobrano. Prešli smo tudi v drugo provinco, torej iz province Siena v provinco Pisa. Na enem delu poti je tako nemarno smrdelo, da sem si skoraj želel našo slovensko silažo, ki jo srečaš skoraj povsod. Tu so jo večkrat pregnili, da je tako ogabno smrdelo, upam, da ta tehnika ne bo prišla k nam. Med tem krompirjem se je cesta nenadoma povesila, prehitelo me je nekaj motoristov potem pa se je utrgalo. Brzina do konca, poganjanje pedal ni več nič pripomoglo k dodajanju hitrosti, torej sem se samo stisnil ob okvir, glavo dol in gas. Ni šlo do sedemdeset, vseeno pa je letelo, ko strela. Noro. Na koncu klanca pa je bil znak, ki je kazal, da je do Pise samo še petinpetdeset kilometrov. Tako malo do tistega postrani stolpa. Plan je bil drugačen, zavili smo levo, mračna, vampirska, srednjeveška Volterra je čakala. Potem, ko sem odlil odvečno težo sem pritisnil na pedala in pritiskal po klancu navzgor. Brez milosti, kot pravi moj sosed. Brcam, brcam, slikam, diham in že sem tik pred mestom. Ne še en ovinek, pa še eden. No pa sem. Ahhh. Figo. To je samo en grič prej, do mesta je še nekaj kilometrov in to navkreber. V redu, dajmo, pogledal sem nazaj, nikogar za menoj, pobeg je uspel in sem brcal in brcal naprej. Zakaj imaš v prvi, če imaš drugo? Dal sem v tretjo in stisnil mimo trgovine in končno prišel do vhoda v staro mesto. V mestu pa presenečenje, seveda tlakovana pot in še kar gor, gor, gor. Prav do krstilnice oziroma cerkve sem prišel s kolesom. Potem pa sem kar krožil po mestu sem ter tja in čakal ostale. Turistov je bilo ogromno in prav nobeden me ni zabodeno gledal. Ko smo se vsi nabrali smo nekaj pomalicali in se odpravili naprej skozi mesto na super kratek počitek pred še enim muzejem mučilnih naprav.

Po pavzi smo nadaljevali proti bazi, na koncu mesta sem našel še ogromno impozantno tipčno toskansko stavbo, ki pa je bila državni zapor. Hecno. Hitro naprej, mimo velikega kroga na eni njivi ?!? spet po klancu dol. Drvelo je in spet smo polagali ovinke kot pravi profesionalci. Na tem delu smo malce razpadli, skupina se je potegnila, mene je v klanec kar neslo, ostali so malce počivali in slikali, Predvideno je bilo, da gremo do Colle di Val d'Else, vendar pa je pred tem že nekajkrat vabljivo pisalo San Gimignano. Ker je naprej pobegnil tudi drugi navigator, je preostala skupina zavila domov, pa mislim, da ne takoj v prvem odcepu, ampak v drugem. Midva, oba navigatorja, pa sva nadaljevala vožnjo v Colle di Val d'Elso. Tudi to je lep srednjeveški kraj v katerega se pride skozi vhod v obzidju. Neverjetno tudi ta kraj je zelo strm, tokrat sva se skozi mesto peljala navzdol in je bilo malce lažje, vmes sva šla mimo table, kjer je pisalo, da se voziva po šestnajst odstotnem klancu navzdol. Noro. Prišla sva do lepega trga in se ustavila na pivu. Ker nisva vedela kje so ostali, sva pripravila pet stolov in skoraj naročila pet pirov. Še dobro? Škoda? Kaj pa vem. Ko sva ugotovila, da jih ne bo sva se po obvoznici mimo mesta, seveda navkreber, odpravila nazaj. Tukaj je prišlo do malce prekrivanja s prejšnjo etapo. Nič hudega, skozi Borgatello, po klancu dol in do San Gimignana navzgor sem se lahko peljal s kolesom tako že drugič.

Znova sem nekje odlival odvečno težo, ko sem opazil, da stojim pred plakatom, ki govori, da sta se dva pravkar poročila. Ej, Leonardo in Linda, veliko kilometrov vama želim, Skočila sva še na pivo v San Gimignano, potem pa odpeljala nazaj v bazo. Današnji večer je bil v pričakovanju nečesa posebnega za vse nas. Štirje smo čakali na gospodaričino večerjo (ki smo jo kasneje seveda plačali), preostali član pa je čakal na svojo nočno kolesarsko Odisejado. Večerja je bila skoraj običajna, pršut, suha salama, špeh, olive, siri, pašta, solata, paradižnik, na koncu pa en Lakotnikov oziroma Čung Fujev konec mesa iz žara. Seveda, surovo zapečenega. Oziroma nekaj takega. Vse smo pojedli. Po večerji in pivu na vrtu se nam je pridružil še naš nočni kolesar poln vtisov s poti. Šele, ko se je lotil piva se je malce ustavil. Super.


4. etapa - Oglej

Dan po Volterri je vso mračnost pripeljal s seboj, ponoči se je ulilo in deževalo cel dan. Nismo se preveč pritoževali in dan namenili izpolnjevanju posebnih želja in ogledov. Ogledali smo si oba muzeja mučilnih naprav in skoraj celoten San Gimignano, potem pa smo odpravili proti Firencam. Vmes smo obiskali tempelj Villa Vrindavana, ogledali posestvo, trgovino in obedovali kar v restavraciji Govinda. Pozabil sem kaj sem jedel, vem, da je bil na krožniku seitan, nekakšna omaka iz oliv, pa še malce začimb, Dobro, drugačno. Potem pa smo si šli še ogledat sam tempelj, ki me je kar prijetno presenetil. Stavba po svoji zunanjosti nekako ne kaže kaj skriva v sebi. Zvedeli smo, da je v tem templju nekoč bivalo kar petsto ljudi, sedaj pa za vse skupaj skrbi peščica dvanajstih ljudi. Aja, pa še to smo zvedeli, da imajo v San Gimignanu najboljši sladoled na svetu. To smo preizkusili zvečer, res je bil dober. Po obisku templja smo odši v Firence, kjer smo poiskali vampe in pa litrsko pivo, potem pa smo si ogledali še en del mesta, predvsem Stari most.

Zadnji dan smo pospravili, spakirali, z nekaj manjšimi težavami plačali in se odpravili proti domu. Seveda najprej v San Gimignano še enkrat na pravi sladoled, ker je bil prejšnjo noč ta zaprt in smo dobili po mojem enakega v drugi gostilni. Še malce ogleda in sledila je vožnja proti Ogleju. Odločili smo se, da bomo naredili zaključno etapo, štirideset kilometrski kronometer po okolici Ogleja in Gradeža. Ker smo bili že povsem strenirani smo potem, ko smo parkirali kombi sedeli na kolesih že po nekaj minutah. Kot nekakšni SWAT kolesarski specialci. Če sem prav razumel naj bi se vozili nekje okrog petintrideset kilometrov na uro, vozili pa smo se pet kilometrov na uro hitreje in prav toliko počasneje. Bilo je zanimivo, za spremembo brez klancev povsem ravninska etapa, po nekdaj slovenski pokrajini Furlaniji - Julijski krajini. Sprava niti nisem opazil dvojezičnih tabel, potem pa sem videl, da je napisano v italijanščini in v nekem drugem jeziku, vsekakor pa ne v slovenščini. Khm. Prav na cilju mi je zmanjkalo baterije v fotoaparatu tako, da sem ravno prav zaključil etapo. Pospravili smo vse skupaj v kombi in opravili še zaključno slikanje.


Povezava do slik

Težko je na kratko vse skupaj povzeti. Toskana je zanimiva in vsaj jaz s kolesa vidim povsem dovolj. Sedaj, ko sem slike znova pogledal sem opazil kako so si mesta podobna. Tlakovane ulica, ki peljejo strmo gor ali dol, pa tiste stavbe, ki jim pravimo 'peglzni', skoraj enake cerkve in tako naprej. Seveda je vsak kraj zanimiv in vreden ogleda. Všeč mi je bilo tudi tisto nekaj malega kulinarike, tovrstna hrana mi je namreč zelo dobra. Bil sem že na večdnevnih kolesarjenjih, v ekipi petih pa še ne. Prav nobenih problemov ni bilo, tudi ne prevelikih kompromisov, vse skupaj je spremljal zdrav humor in zabava. Ne vem, če bi sploh kaj spremenil, mogoče edino limit na kartici, da bi zares lahko plačal končni račun.

Fantje hvala za družbo, vsem pa, ki to berete: pojdite si pogledat Toskano od blizu, s kolesom!

Od Dunaja do Maribora

Julijska Učka in vroča Istra sta že rahlo utonili v morju spominov in počasi se je bilo potrebno domisliti česa novega. Poti in idej je ogromno, sotrpinov pa malce manj. Pobrskal sem po spominu in se spomnil prijateljeve na prvi pogled dokaj preproste ideje. Prešeren in druščina so se vozili z vozom na Dunaj in nazaj mi pa bi šli malce drugače. Našli smo se trije in preučili logistične izzive. Za tak podvig seveda potrebuješ prevoz, spanje, hrano in dobro vreme. Našli smo vsega po malem in ideja je bila potrjena. Torej, gremo z vlakom na Dunaj, potem pa s kolesom domov. Preprosto, tri dni kolesarimo in bomo doma. Ker naslov pravi drugače, bom malce preskočil naprej in že takoj povedal, da nas je zadnji kolesarski dan, ko smo že prespali v Mariboru, presenetil dež. Zato se nismo peljali do Ljubljane, ali do Kranja, ampak smo v Mariboru kolesarjenje zaključili. Prvotni naslov Od Dunaja do doma se je tako moral spremeniti. Eh, vreme, zdaj pa nazaj na začetek, oziroma še nekaj dni nazaj.

Ljubljana - Dunaj

Pot do Dunaja smo zelo poenostavili. Neverjetno ampak Slovenske železnice nudijo v sodelovanju z avstrijskimi izredno ugoden prevoz do Dunaja. Enosmerna karta za direktno vožnjo brez prestopanja do Dunaja stane devetindvajset evrov plus še pet za kolo. V visoki sezoni, kot je bila sedaj avgusta, moraš tako karto kupiti nekaj dni prej, ker so zelo omejene. Malce neroden (ali pa tudi ne) je le vozni red. Ta vlak namreč iz Ljubljane odpelje ob šestnajsti uri, na Dunaj pa pripelje ob desetih zvečer. To pomeni, da prvi dan nismo nič kolesarili. No, samo do hotela, kar pa je bilo bolj podobno nočnemu usmerjenemu tavanju po delčku Dunaja. Šest ur vožnje z vlakom se je kar malce vleklo, potovanje so popestrili kitajski otročki, ki so oboževali tiste male rumene očalarje. Banana! Haha! No, pa tudi sedeži so bili potem, ko smo se odpeljali iz Gradca takoj polni, na Dunaj smo prišli v gneči. Na vlaku sem ugotovil, da sem doma pozabil skoraj vse kar potrebujem za kolesarjenje. No, kolesa, čelade, čevljev in dresa ne, pozabil sem pa uro in fotoaparat. To pomeni, da sem bil obsojen na vožnjo z navadnim števcem in na slikanje s telefonom. Bojim se, ne, veselim se, da to pomeni, da bo treba to pot ponoviti. Se kdo javi? Nisem se preveč obremenjeval, sem pač pozabil, zasilne pripomočke imam, torej bo že šlo. S telefonom v roki in navigacijo smo našli hotel, seveda je na sliki lepši, ampak za spanje je bil v redu. Hotel je vodila gospa iz Srbije tako, da smo se pogovarjali v nekem starem izumrlem, mešanem a še vedno uporabnem jeziku. Hotel je dajal vtis umobolnice, visoko položene ploščice in železna vrata so to še bolj poudarjala. Ko pa sem malce pobrskal po spletu sem ugotovil, da je tu nekje blizu precej let nazaj stal krematorij. Sploh se ne bi čudil, če bi to bil kar ta hotel. Pivnico smo našli, prespali smo, zjutraj pojedli zajtrk in se končno pripravili za odhod.

1. dan: Dunaj - Sankt Magdalena am Lemberg

Dunaj že tako dobro poznam, da vem, da se bom izgubil, ali pa vozil sem ter tja po mestu. Ko pogledaš na zemljevid je povsem preprosto, ko si pa tam v mestu pa nenadoma postane vse ogromno, križišča si sledijo eno za drugim, povsod so tramvaji, avtomobili, kolesarji, pešci, motoristi, konjske vprege, stare stavbe, nove stavbe, hitro kaj zgrešiš. Zato smo se že prej odločili, da se vrnemo do glavne železniške postaje in tam poiščemo ustrezne oznake. Vozili se bomo namreč po evropski kolesarski poti, ki se imenuje Eurovelo 9, avstrijski del poti ima oznako R2 in kasneje na avstrijskem Štajerskem R12, skoraj celotna pot pa se v Avstriji imenuje Thermenradweg. Oznake so podobne tistim ob Donavi in tudi dokaj pogosto postavljene tako, da jih je lahko slediti. Res pa je, da je to turistično naravnana pot, ki ni povsem primerna za cestne kolesarje s specialkami. Kar precej poti je bilo peščene. Vožnja skozi Favoriten (deseto okrožje Dunaja) je bila kar prijetna. Ta del je poln parkov, rekreacijskih površin, peljali pa smo se tudi skozi neke vrste kampus, oziroma mimo srednjih šol in gimnazij. Kolesarjev je bilo na tej poti kar veliko, prehiteli smo tudi tri starejše gospe, ki so kar drvele na kolesih. Naprej smo se po deloma asfaltirani, deloma peščeni poti vozili skozi številne Dorfe, Inzersdorf, Vosendorf, Hennesdorf. Ja, če je Dorf vas, potem je tu polno vasi. Temperatura je počasi naraščala, pozornost padala, zato smo nekaj znakov zgrešili in naredili malce ovinkov. Če bi se vozili kar po cesti, bi verjetno skrajšali pot za kakšen kilometer, dva ali celo več. Na enem takem obratu so nas tiste tri gospe že skoraj ujele. Hehe. Potem smo nadaljevali, pokrajina je povsem ravna klanca ni, tudi pihalo tu ni in kmalu smo se že peljali proti prvemu večjemu kraju na poti iz Dunaja. Hecno, ampak po poti, ki se je združila z našo, so se že pripeljale iste tri gospe. Prednost domačega terena, bi lahko rekli temu. V smrtni tišini smo se peljali za njimi in jih nekako neopazno prehiteli. Na našo veliko srečo, so se ustavile v gostilni ob poti. Mogoče bi bilo bolje, če bi se pred nami peljale naprej. Od tu naprej smo se vozili ob kanalu, ki se imenuje Wiener Neustädter Kanal. Dvesto let nazaj so imeli veljaki idejo, da bi povezali plovno Donavo s Trstom. Do Neustadt-a so kanal speljali in uporabljali, kasneje pa je železnica kanal premagala in pred prvo svetovno vojno so ga za ta namen ukinili. Danes pa je ob njem speljana kolesarska pot, ki je pa tu večinoma peščena. Na zemljevidu pot rahlo zavija, v naravi pa se ti zdi, da se pelješ povsem naravnost.

Končno smo prišli do Wiener Neustadt-a in se ustavili v trgovini in se okrepčali. Vročina je potem naraščala in lovili smo rekorde, prišli pa do dvainštirideset stopinj Celzija. Na levi in desni so se menjala polja koruze in zrelih rumenih buč, kaj večjega grmovja ali dreves pa ni in ni bilo. Pot se ves čas vije po poljih in deluje kot, da namenoma cikcaka sem in tja, da ja ne boš česa spregledal. Sem ter tja je lesen mostiček čez suh potok, potem na popolni praznini toplice, pa spet polje in potem končno gozd z bajerjem in polno hišic in prikolic, pa spet nova vas, nekaj hiš, kmetije, nikjer nikogar, vročina in trije kolesarji. Noro. V Bad Erlach-u smo se spraševali, če ravno delamo nov ovinek in se odločili, da bomo v naslednji večji vasi počakali. Na hribu smo zagledali grad, ki je bedel nad mestom Seebenstein. V vasi so imeli tudi park, bazen, vse je bilo kar lepo urejeno, mi pa smo iskali gostilno. Ena je bila zaprta, druga tudi, tretja pa je bila potem naša gostiteljica za naslednji dve uri. Pica, pivo, powerbank. Tako nekako je šlo po vrsti. Aja, pa še ena gorenjska opazka, pivo Puntigamer je stalo 3,40 evra, podaljšana kava Mocca pa 3,70. No, potem pa postani abstinent.

Med počitkom smo ugotavljali kako naporen klanec nas čaka. Po zemljevidih sodeč je bil kar konkreten, nismo pa vedeli točno kako daleč je še do vznožja. V kraju Aspang - Markt se je cesta končno pričela vzpenjati. Avstrijci v tem delu še niso slišali za serpentine zato se je cesta kar vzpenjala in vzpenjala, brez predaha. Po stotih kilometrih vožnje po ravninah nas je zbistril devetkilometrski klanec, s konkretnim vzponom. Ko sem dihal, se mi je zdelo, da imam pljuča do konca odprta in da zrak dobesedno 'žrem' s pljuči. Cesta pa se je v vročini kar vzepnjala. Razmišljal sem o tem, da bi vstal in vozil stoje, pa raje nisem, ker bi zaradi peska na cesti verjetno zavrtel v prazno in pristal v travi. Tako sem lepo sede prišel do vrha, ki pa to seveda ni bil. Tu je sledil kratek strm spust, nato pa spet še naprej vzpon. Mislim, da je bil vrh vzpona nekje pri devetsto petdesetih metrih. Sledila je kratka pavza in seveda pivo v kraju Mönichkirchen, v gostilni, ki je imela zadaj na vrtu manjši Modelpark. Minimundus v hribih. Kraj je znan tudi po bližnjem smučišču.

Ko smo se vsi trije spočili smo se pa zares spustili nazaj dol, torej naprej proti cilju. Do kraja Hartberg smo se peljali tudi do skoraj sedemdeset na uro, povprečno je bilo ves čas navzdol tako, da je teh petintrideset kilometrov res hitro minilo. Precej krajev se niti ne spomnim, v spominu mi je ostal Penzendorf, tam nekje so tudi bile toplice, kratko pavzo pa smo naredili pred gradom - gostilno oziroma rock barom. Počasi nas je že zapuščalo sonce, temperatura sicer ni preveč padla, svetloba pa kar močno. Vozili smo se tudi po tekmovalni kolesarski trasi in ujelo nas je nekaj oštevilčenih kolesarjev. Končno smo prišli do mesta Hartberg, bila je že skoraj tema, mi pa smo se morali odločiti v katero smer bomo nadaljevali potovanje. Tu je sledilo trinajst kilometrov vožnje v popolni temi, seveda brez luči, v klancih, brez orientacijskih točk. Še celo na zaprt most in obvoz smo naleteli. V roke sem vzel navigacijo in sledil navodilom, ponoči so vse ceste enake, vsi spusti enaki, vsaka luč odveč in vsak grm je črn, kot oglje. Vasi so bile osvetljene, poti med njimi pa spet ne. Kar eno celo uro smo porabili za tavanje v temi, potem pa smo le prišli do cilja prvega dne. Ahhhhh.

Šefica pensiona je rekla, da me je klicala, če res pridemo, pa sem imel zasedeno. Hja, kaj pa bi se med vožnjo dogovoril? Wie sind sie? Ja, ja, sehr gut, wir kommen, kein problem. Ja, ja, spät und so weiter. No, tako naprej. Kakorkoli, presenetil nas je kuhar, ki nam je ob pol desetih zvečer pripravil dunajca (kaj pa drugega), ki je padel v želodec in izpuhtel skupaj s pivom. Bazena nisem videl, šli smo v sobe in v vročini zaspali.

2. dan: Sankt Magdalena am Lemberg - Maribor

Zvonilo je. Pa ne v moji glavi, niti ni bil telefon, niti zvonec na vratih. Še vedno je zvonilo, aja, cerkev. Nisem je videl. Sem pa med tem, ko sem na balkonu pregledoval hlače in majico opazil bazen. Mast. Khm. Sicer majhen, ampak bi se vrgel vanj. Ja, še vedno imam občutek, da se bom tu še enkrat peljal. Sledila je tista moja debela ura. Zajtrk, pa mazanje z eno kremo, pa z drugo kremo, pa s tretjo kremo, pred tem umivanje, pa wc, pa oblačenje in pospravljanje nahrbtnika. Pred odhodom pa smo našli še sončna očala, ki jih je kolega prejšnji večer izgubil. Super. Aja, no pa, ko sem stopil iz penziona ven sem opazil cerkev, točno nasproti. Polno ljudi, ki so v zakmašnih gvantih hodili okoli, mi pa v prešvicanih kolesarskih pajacih. Vsak po svoje. Adijo šefica, adijo bazen, gremo dalje.

Današnji dan nas naj bi pripeljal v Maribor, naredili pa bi še kratek ovinek do Gornje Radgone. Tako pelje Thermenradweg. V prvih štiridesetih kilometrih nas je čakala vožnja navzdol, je pa res bilo moteče, da smo se vozili po gozdnih poteh. Je prijetno hladno, mehko, ampak za naša kolesa pa to ni. Tudi spusta ne moreš izkoristiti zato se bom naslednjič malce bolj potrudil in skušal ugotoviti kakšna je cesta. Za makedam nočem slišati več na specialki. Pripeljali smo se v kraj Fürstenfeld, ki je večje mesto na Avstrijskem Štajerskem. Tu blizu je tudi meja z Madžarsko, zato so ti kraji kar dostikrat pobrateni s kakšnim sosednjim v sosednji državi. Terme so se tu pojavljale skoraj na vsakem ovinku, kar je bilo že kar zelo nenavadno. Tudi pred hišami so imeli prebivalci ogromne bazene. Pa nikjer nikogar. Ta dan je bila sobota petnajsti avgust, cerkveni praznik, ki ga v Avstriji še posebej praznujejo. Avstrijci znajo na praznični dan zapreti trgovine in gostilne in oditi na izlet in zato je vse skupaj delovalo kot država duhov. Iz tega razmišljanja me je hitro zbudil klanec, ki se je za neko hišo v hipu spremenil v strm vzpon. Oddihal sem do vrha in spustil na drugi strani nazaj dol, kjer pa me je na nekem spustu v ovinek tako presenetilo, da nisem uspel zavreti. Zelo veliko srečo sem imel, da je bil sredi ovinka v klancu še odcep proti bližnji hiši, da sem sploh uspel ustaviti, če tega ne bi bilo, bi se drugače končalo. Spustili smo se v dolino reke Rabe, ki se kot desni pritok precej kilometrov kasneje izliva v Donavo.

Čakali smo še na nekaj vzponov in se kljub zaprti cesti peljali naprej proti zadnjim vrhovom, nevedoč, da je na naši levi strani za bližnjimi grički že Slovenija. Spet je bila gostilna zaprta, zato smo počakali v bližnji senci in napadli še zadnji vzpon v Avstriji. Prišli smo do kraja Sankt Anna am Aigen in si privoščili pivo. Ob odhodu nas je natakarica presenetila s hrvaščino, v gostilni pa sta bili še dve slovensko govoreči teti. Noro, jaz pa sem se mučil z "Ein bier und ein glas wasser bitte!" Pah.

Če gre gor, gre tudi dol in do Gornje Radgone je letelo. Tu je bilo kar gričevnato, ampak cesta je šla navzdol. Na levi strani koruza, na desni buče in obratno. Izračunal sem koliko kilometrov je do Gornje Radgone in malce bolj pritisnil. Hitro se je pred menoj pojavil znani kraj Bad Radkersburg, do pivnice žal nismo šli. Na slovenski strani smo našli gostilno, kjer so ravnokar praznovali petnajstletnico obstoja. Vročina je padla, cene tudi, zato smo se kar konkretno okrepčali. Do sem smo naredil skoraj sto kilometrov in čakala nas je le še mirna vožnja do Maribora.

Pot nas je vodila sedaj po kolesarski poti ob Muri. Enostavna vožnja po ravnini, med polji in po gozdovih, žal pa se tu pesek spremeni v mivko. Kolesa smo tu dodatno zapacali, poleg tega pa nam je že začelo zmanjkovati časa, kar je znova pomenilo, da se bomo kmalu peljali v temi. Pot se nekajkrat oddalji od Mure, pelje skozi kraj Mureck, vse skupaj pa se mi je zdelo kot nekakšno močvirje. Ob vsakem bajerju pa je bilo počitniško naselje, turisti, khm še celo čistilno napravo smo obiskali in videli vse faze pretvorbe kanalizacije. Bah. Tu, na tej poti smo srečali nešteto kolesarjev, vseh starosti in oblik, kar je kolesarjenje malce popestrilo. Videl sem tudi kako na polju s stroji buče zmečkajo in iz njih poberejo tisto kar se jim zdi uporabno, na polju pa ostane zmečkana buča. Nekatera polja so kar smrdela. Za zaključek vožnje po Avstriji nas je celo še malce zmočilo.

Sonce je že zahajalo, ko smo se pripeljali na Šentilj, oziroma tisti stari prehod. Zelene kolesarske oznake se tu spremenijo v modre. No v Sloveniji pa se od kolesarja pričakuje malce boljšo pripravljenost, še najbolje je, da imaš navigacijo kar pri roki. Na tabli je jasno označeno, da gre za kolesarsko pot in zraven je še številka ena. To je pa vse. Kam gre? Kako daleč? Tega pa tu ne izveš. Pravzaprav se lahko voziš v krogu pa ne boš opazil. Tiste pametne glave, ki so to postavile pozivam, da se enkrat po teh svojih umotvorih odpeljejo in dokončno izgubijo, poti pa bomo že mi označili. Katastrofa. Še bolj zanimivo je, da to, da je pot označena kot kolesarska, pelje pa po stari glavni cesti, ki je pa tako uničena, da bi se še pešec spotaknil. Sramota, samo nekaj kilometrov nazaj čez mejo, je drugače. Kakorkoli, vse skupaj se je od to do Maribora malce zapletlo. Nenavadni klanci, slaba cesta, dež, veter in tema so popolnoma spremenili koncentracijo. Mogoče pretiravam, ampak šlo je za preživetje. Ne tisto pravo, ampak kolesarsko. Ali bo prevleka od nahrbtnika zdržala? Kaj pa moker telefon, koliko zdrži? Kako se specialka obnaša na mokrem pesku? Gremo sploh v pravo smer? Me avtomobilisti vidijo? Pa kje je ta nakupovalni center v Mariboru? Aha tamle je RTV. Nekako tako je šlo to kolesarjenje do cilja. Maribor smo na hitro preleteli, ja res je lepo mesto v dežju. Nadaljevali smo proti Pohorju in po nekaj navigacijskih podvigih prišli do kavarne kjer smo prespali. Kolesa sploh nisem upal pogledati, majico sem takoj opral, hlače tudi in tako zaključil kolesarjenje za drugi dan. Po kakšni uri, ko smo sedeli pred neko gostilno in večerjali so bile ceste suhe. Povsem. Kako je to mogoče ne vem.

Drugi dan je bil tako končan in po vseh tegobah smo brez težav prišli do cilja.

3. dan

Žal so bila kolesa preveč zapacana, vremenska napoved pa preveč deževna, tako da smo se odločili, da tu potovanje zaključimo. Ideja je bila, da se od tu odpeljemo naprej do Ljubljane in jaz do Nakla, ampak pametnejši odneha, zato smo pot zaključili z avtom.

Za vse tri je bila to zanimiva izkušnja, naredili smo 330 kilometrov, popili kar nekaj litrov tekočine s pivom vred, videli ogromno vasi in krajev, gradov, cerkva ob poti, pa toplic in bučnih polj. Jaz bom pot verjetno ponovil, seveda ne bom pozabil fotoaparata in pa ure. Nekaj slik mi je vseeno uspelo narediti, povezava je spodaj. Priporočam vsem, še najbolj pa tistim, ki imate treking kolesa, za specialko ta pot (brez sprememb) ni!

Povsem na koncu pa se vsem avstrijskim šoferjem, predvsem tovornjakarjem zahvaljujem za pozornost. Marsikateri voznik bi se lahko naučil kako je, če upoštevaš, da je kolesar na cesti enakovreden udeleženec. Še enkrat hvala.

Nekaj slik s poti

Naklo - Nerezine: kolesarski triptih

Ja, naslov je bolj umetniško navdahnjen, napoveduje pa opis točno tega kar je bilo. Kolesarska tura v treh delih, drugi, glavni dan, malce daljši bolj izpostavljen, prvi in tretji dan pa malce lažja, mogoče krajša, pa vseeno izredno zanimiva. Zdržati tako pot, v takih razmerah je umetnost, ali pa norost, meja pa je tako ali tako povsem subjektivno določena. Na tokratni turi sem spoznal, da lahko obvladam tudi neko drugačno umetnost, izvajam nekakšno športno telesno taktičnost, mogoče se pa temu povsem preprosto reče samodisciplina. No, ali pa kot sem že omenil, norost. Pa ostanimo pri umetnosti, ali raje samodisciplini. Zakaj tak filozofski predgovor? Ocenjena dolžina poti, predvsem pa višinski metri, podloženi z izredno kvalitetno vremensko napovedjo, ki je napovedovala vroče dni, brez ohladitev in temperature tudi do štirideset stopinj, ter trenutna pripravljenost, vse to je zahtevalo izredno zbranost na kolesu. Vsak pretirano prehiter kilometer, bi se lahko kasneje, ali pa naslednji dan, kar dobro maščeval. Zato sem se odločil postaviti mejo, da moj povprečni srčni utrip ne bo presegel 145 udarcev na minuto. Uspelo je še bolje, v vseh treh dneh skupaj v povprečju nisem presegel 135 udarcev na minuto. Seveda se je to poznalo na povprečni hitrosti, kar me ni motilo, predvsem pa se je pozitivno poznalo na utrujenosti, ki je ni bilo. Kljub nenavadni vročini. Vozil sem se torej zmerno hitro, obenem pa popil precej litrov tekočine, če sem prav izračunal, drugi dan celo šestnajst. Danes sem, preden sem napisal ta tekst odpeljal en svoj krog in tam v enem klancu odvrgel to zadržanost. Končno. Pa ne šteje tu zraven. Dovolj, sedaj pa zares.

Idejo je v mojo podzavest zasejala kar moja boljša polovica. Dopustovanje na Lošinju se je nepričakovano podaljšalo na tri tedne in po desetih dneh je mojega morskega potrpljenja običajno že zdavnaj konec. "Pojdi domov in potem pridi s kolesom nazaj." Preprosto in izrečeno dovolj zgodaj, da se mi je že sanjalo o klancih. Nekaj dni sem premišljeval in postavljal možne variante. Enodnevna tura je predolga, dvodnevna že skoraj znana, trodnevna prinese deset možnosti. K sreči se mi je počasi v glavi vedno bolj izpostavljala Učka. Gore nisem poznal, sem pa letos bil že na Soriški in na Vršiču, prav dosti višja pa Učka že ni. Ugotovil sem, da je vrh nekje pri tisoč štiristo metrih in da se najvišjemu delu reče Vojak in da je cesta asfaltirana. Prebral sem še nekaj blogov in odločitev je padla. Naredil bom trodnevno turo. Najprej do Kopra, potem čez Učko do Njivic na Krku, zadnji dan pa od Njivic do Nerezin na Lošinju. Nekaj je bilo še organizacijskih vozlov, imel sem neznansko srečo z možnostjo nočitve v Kopru in na Krku. Po zemljevidih in v mislih sem nekajkrat obdelal pot, potem pa je sledilo še dopustovanje na Lošinju. Nekajkrat sem celo pozabil na moje načrte, imeli smo se res fino, ampak čakal sem na dan, ko smo odšli domov. Nekaj dni službe je hitro minilo, opravil sem nekaj kratkih ogrevalnih voženj in si pripravil vse mogoče za v nahrbtnik.

Brez nahrbtnika to pot ni šlo. V nahrbtniku pa stvari, ki jih nisem potreboval: rezervna kolesarska majica, rezervne nogavice, brisačka in majcen anorak. Potreboval pa sem: sončno kremo (ki se je izkazala, nisem bil nič opečen), majceno krtačko za zobe in zobno pasto, pa majcen šampon, celo nekakšne robčke sem vozil naokrog. Od hrane le frutabele in dekstre, vodo pa sem kupoval na poti. Če dobro pomislim sem preživel brez čokolade. No, razen tiste na sladoledu. Vsak dan. V nahrbtniku sem imel le še kratke hlače, dve majici in pa lahke natikače. Aja, pa ostalo šaro, telefon, denarnico, ključavnico, polnilec za uro in fotoaparat ter telefon, pa kremo za mišice, pa navadna očala, skratka vse. Nahrbtnik niti ni bil težak tako, da sem lahko vanj med potjo mirno dodal štiri pol litrske plastenke vode. No, pa je le pridobil na teži.

1. etapa: Naklo - Ljubljana

Končno je prišel zadnji dan in spat sem se odpravil že kar ob devetih. Vstal sem ob štirih zjutraj, ko je bila zunaj še trda tema in se pripravil za pot. Kljub temu, da sem imel vse pripravljeno sem tako kot vedno potreboval eno debelo uro za odhod. Pet čez pet sem končno štartal. Malce se je že zdanilo, pa tudi temperatura je bila še zelo prijetna. Tokrat do Kranja nisem srečal nikogar, tudi mesto je bilo še prazno. Na Planini sem tokrat zavil desno proti Škofji Loki, čez Delavski most čez Savo. Odločil sem se za kar se bo dalo ravninsko traso do Ljubljane, torej, čim manj klancev. Skozi Orehek sem bil še v jutranjem transu, Trbojskega jezera pa skoraj nisem videl. Na tej, desni strani je drevje bolj gosto in takega razgleda kot je v Trbojah, na tej strani v Prašah ni. Proti Mavčičam sem že začel voziti na utrip. Ideja je bila, da imam čim nižji povprečni srčni utrip, ker sem bil praktično na poti v službo, kjer pa nisem želel na sodelavcih izvajati partizanske narkoze. Izven Mavčič sem na polju opazil nove obcestne table, ki nakazujejo srne ob cesti. No, ko sem prišel do tja sem videl, da sta bili srni kar pravi in k sreči se nobena ni odločila prečkati ceste. Pred Podrečo se je pokazalo sonce in užival sem v sončnem vzhodu. V krožišču v Medvodah sem zavil proti Ljubljani in mimo železniške postaje prišel do podhoda proti Preski. Tu nikoli ne vem, če sem na pravi poti, pa se vedno izkaže, da sem. Table se malce izgubijo. Medno in tisti nekdaj mondeni motel sem skoraj spregledal, ker sem bil priča še vedno vzhajajočemu sončnemu vzdigovanju izza Šmarne Gore. Skoraj bi zgrešil Stanežiče. Skozi te vasice se običajno peljem kar na pamet, včasih kje obrnem, ampak nekako vedno uspem priti do Ljubljane. V Guncljah sem opazil enako leseno ograjo kot je pod Šmarno Goro na golfišču. Videl sem, da tukaj igrajo baseball. Kako se po slovensko temu reče ne vem, v duhu ostalih 'metov' verjetno kar žogomet. Ja, se ti skisa na kolesu. Klasična Celovška kolesarska steza me malce moti, ker je preveč valovita, zato sem zavil na vzporedno Vodnikovo cesto. Pri Stari cerkvi sem zavil skozi Tivoli in kar hitro prečkal Slovensko cesto. Do cilja prve etape sem prišel v eni uri in pol, kar je zelo veliko, ampak sem bil pa spočit. Sledilo je preoblačenje in službovanje za nekaj ur.

Kolo sem odpeljal kar v pisarno in vsak sodelavec, ki je prišel mimo, me je vprašal koliko tehta in ali ga lahko dvigne. Nenavadne želje imajo ljudje. Vem in razumem, ampak tudi, če je kolo lahko kot peresce stoji povsem pri miru, če ga ne poganjaš.

Slike s poti


2. etapa: Ljubljana - Koper

Službe je bilo hitro konec in počasi se me je končno pričela lotevati 'potovalna' mrzlica. Gremo, gremo! Kolega mi je rekel naj hitro grem, da ne bom vso vročino zamudil. Preoblekel sem se, napolnil bidone, vzel kolo in se odpravil. Paf, iz prijetne klime v pisarni, na vroč, julijsko ogret asfalt pred stavbo. Vožnja po Ljubljani je sicer lepa, vendar se moraš držati predpisov in če greš levo moraš obkrožiti vsa križišča. Teh pa ni malo in seveda vedno sveti rdeča. Ta del sem vzel kot ogrevanje, tako mišic kot tudi na sploh privajanje na sonce. Temperatura je na koncu Tržaške dosegla 39 stopinj Celzija. Zdržal sem do Vrhnike, v zmernem tempu in nadnormalno vročino. Na prvi bencinski črpalki sem popolnoma obnovil zaloge vode, dokupil še nekaj plastenk in se ohladil v senci. Zmočil sem tudi rutko, kar mi nekako pomaga obdržati hladno glavo pod čelado.

Nato sem nadaljeval z napadom na Vrhniški klanec. Tokrat brez vmesne pavze, pravzaprav se niti nisem imel namena ustaviti. Še vedno sem vztrajal pri zmernem tempu in klanec kar lepo zadržano odvozil. Za tem seveda vedno pride na vrsto Napoleonov drevored. Tokrat mi je prišel kar prav. Cesta je sicer zanič, ampak senca je pa kar v redu. Tako, da ni povsem slabo, še vedno pa pozivam Logatčane, da se malce postavijo zase. Tisti odsek je neuporaben. V Logatcu temperatura ni popuščala, tempo je tudi ostajal enak in kmalu sem zavil levo na Grčarevec. Tu sledi super spust in vožnja po robu Planinskega polja. Voda v bidonu se je vztrajno segrevala in komaj sem čakal na pavzo, da dolijem svežo, hladno iz nahrbtnika.

Sence na počivališču v ridah ni bilo, zato sem kolo postavil kar preko ceste pod tiste pečine. Prav dolgo nisem uspel počakati, ker je bilo res premalo sence za resno pavzo. Tu se je pa taktika malce podrla. Ujel me je kolesar, bivši tekmovalec v mladinskih časih in rekel, da opazuje mojo vožnjo in vprašal kam grem. Rekel sem, da do Kopra in se mi je ponudil, da gre z menoj, da mi bo pomagal v ospredju in bova lepo skupaj zmerno vozila. Sprva se mi je zdela ideja zelo v redu. Ride sva hitro prevozila in proti Postojni se je tempo zmerno povečeval. Po kratki pavzi sva nadaljevala proti Nanosu. Tempo se je dvigoval, hitrost in utrip tudi, tu sem dosegel maksimalen utrip na celotni turi. Pravzaprav povsem nepotrebno. Možakarja sem na klancu pred Senožečami ujel in povedal, da bom počakal in da je to prehitro in se mu zahvalil za pomoč. Oddrvel je naprej proti Poreču, jaz pa na sladoled na črpalko v Senožečah. Ja, če bi šel samo do Kopra bi se z veseljem vozil še hitreje, tako pa si nisem želel preveč škode na moči in v mišicah.

Po kar lepi pavzi sem nadaljeval proti Kozini. Temperatura ni popustila, je pa nekaj lepih spustov pripomoglo k rahli ohladitvi glave in padcu povprečnega utripa. Do Kozine se po novem vozimo skozi Kačiče in Rodik. Odločitev je bila tokrat povsem prava, ker sem se vozil lepo v senci. Na vrhu klanca sem bil že v občini Kozina in prav v center se spustiš. V senci sem naredil čisto kratek predah.

Temperatura je končno popustila za nekaj stopinj in do vrha Črnega Kala sem kar poletel. Spust je bil tokrat fantastičen, vmes se nisem ustavljal in celo najhitreje do sedaj odpeljal ta del. Tu sem povsem izkoristil zalet in do Dekanov prav tako odpeljal rekordno, k sreči prometa ni bilo in sem bil bolj sam na cesti. Po Parenzani sem tako kot vedno ujel sapo in po tisti doooolgi ravni cesti od Bertokov do Kopra prišel do skorajšnjega konca druge etape, oziroma cilja prvega dne.

Prespal sem pri žlahti, kar pa pomeni, da pred ciljem opraviš še s štirinajst odstotnim klancem. In to dvakrat. Sicer samo dva kilometra dolgo mučenje, ki pa se po celotni poti zdi kar malce preveč. Ohladil sem se pod mrzlim tušem, najedel, pogledal plan za naslednji dan in mislim, da hitro zaspal. Ponoči je bilo vroče še bolj kot podnevi. Super, vsaj ne bo spremeb.

Slike s poti


3. etapa: Koper - Njivice

Drugi dan se je začel ob petih zjutraj. Majica in hlače se nista povsem posušila, no, kmalu sem bil tako ali tako premočen. Celo uro sem znova potreboval za odhod, tako, da sem ob šestih resnično štartal. Vzpon prejšnjega dne je bil seveda spust danes. Tako, da sem se za ogrevanje spustil po tistem novem Semedelskem klancu in nadaljeval proti Črnemu Kalu. Temperatura zjutraj je bila tam na hribu čez trideset stopinj. Že zjutraj so po Parenzani tekali neustavljivi tekači, khm, pa kako, da sem jim to ljubi. V tej vročini in tako zgodaj. Jap, malce samoironije se mi je prikradlo v misli.

Pred resničnim začetkom klanca nazaj na Kal, sem zavil desno proti Sočergi. Ideja je torej bila, da se peljem proti Buzetu. Tu se klanci kar lepo vrstijo. Na Kubed je najprej trojka, ki se kar lepo raztegne na preko šest kilometrov. Dolgi ovinki in lepo speljana cesta malce zakrije resničen vzpon, inštrumenti na kolesu pa zadevo lepo brutalno prikažejo. Do meje je v povprečju dvoodstotni vzpon, ampak maksimalno pa celo kar deset. Pred mejo sem počakal na zadnji bencinski črpalki v Sloveniji, kjer sem videl po mojem tudi zadnjo telefonsko govorilnico v Sloveniji. Ali to sploh še kdo uporablja? Pred mejo je celo še kratek spust, potem pa se na meji kar eden za drugim razvrstijo najprej slovenski mejaši, nato pa še hrvaški. Na kolesu ni problema in te kar spustijo. Od tu torej kolesarimo po hrvaško.

Kakšno je stanje na meji, kje je torej konec Slovenije in začetek Hrvaške ne vem, kakorkoli cesta je tu nova in celo spust je tu tako, da se bodo končno vzponi na Kubed in Lukine razblinili in se bom lahko kar konkretno oddahnil. Prometa ni več veliko v teh krajih zato lahko malce razbremenjeno opazujem okolico. Do Buzeta se kar spustiš in to mesto je res impozantno, stoji na gričku in nekako pozira vsem opazovalcem daleč naokrog. Buje so zelo podobne, tudi cela množica ostalih manjših mestec ali pa celo vasi je enako postavljeno na gričke. Buzet pa je od tistih kar sem jih jaz videl, najlepši. Odcep proti Poreču namenoma spregledam in se peljem naravnost, potem pa levo proti Lupoglavu. Iz Buzeta ven sledi lep vzpon nekje med štirimi in osmimi odstotki proti vasi Selce. Ne nismo v Selški dolini. Tu pa v daljavi prvič zagledam dananšnji gorski cilj - Učko. V meglicah tam daleč se vidi tudi televizijski stolp, radar in skrajno desno kamniti stolp. Vse skupaj deluje zelo daleč in zelo visoko, kot nekakšna fatamorgana. Pomislil sem, da sem bom še smejal, ko bom tam gori sem nazaj dol gledal. Ja, pa ne takoj.

Po Ročkem polju proti Lupoglavu se cesta ves čas dviguje in spušča, v povprečju je nekje tri, drugače pa maksimalno dvanajst odstotni klanec. Na trenutke sem pomislil, da so se gume pregrele in zalepile na asfalt, peljal sem se res počasi. Potem pa sem na uri preveril kakšen klanec je pod nogami in takoj mi je bilo jasno kaj se dogaja. V dneh pred turo sem malce opazoval kako se pravi kolesarji vozijo po klancih navzdol. Povsem nizek položaj in kar se da majhen upor, ti na kolesu omogoči hiter spust. Na tem delu poti sem res lahko velikokrat poizkusil kako to deluje. Res gre hitreje. Med pokončno držo in povsem nizko stisnjeno je razlika v hitrosti tudi do pet kilometrov na uro. To sem kar ves čas izkoriščal in med tako vožnjo počival. Od Lupoglava naprej se je Učka kar močno približala, prečkal sem tudi hitro avtomobilsko cesto. Na moji levi je bil mogočen skalnat usek, na desni pa se je kazal pričetek polja, mislim, da se mu reče Boljunsko polje.

Počasi se mi je v mislih pričela prikazovati bližajoča se kalvarija. Pričakoval sem vzpon na Učko, do prelaza Poklon in potem tudi na vrh Vojak. Ampak, za hrvaške cestarje seveda to ni dovolj. Avtomobilska cesta je že res speljana lepo vodoravno, spremljajoča lokalna pa gre močno dol in močno gor. Hitri divji spusti in počasni mučni nepričakovani vzponi se kar vrstijo. Za nagrado pred vzponom na Učko pa je cesta še speljana globoko pod viadukt, skoraj do kamnoloma tako, da sem na mestu, kjer sem načrtoval začetek vzpona, najprej naredil pavzo. Ta točka je bila namreč na vrhu vzpona in obenem na začetku vzpona na Učko. Pa razumi če moreš. Nobene trgovine, uporabne bencinske črpalke, kakšnega manjšega kraja ali vasi. Pač, luknja v goro in adijo. Skozi tunel Učka seveda ne smem, to pa niti ni bil moj namen.

Med petnajst minutno pavzo so se mimo pripeljali trije fantje na gorskih kolesih, opremljeni so bili s stranskimi nahrbtniki, šotori, spalkami in podobno. Uf. Nisem samo jaz nor. Res, da imam težje prestavno razmerje kot oni, ampak toliko robe na kolesu vleči v tak klanec je pa poseben izziv. Nič, vodo v bidone in rutko, nahrbtnik na rame in gas. Sledilo je skoraj štiri kilometre vzpona, s povprečnim naklonom 9.4 odstotka, kar pomeni, da je bil maksimalen naklon kar 18.6 odstoten. To je kar konkretno, v petintridesetih stopinjah celzija. Utrip mi ni presegel 166 udarcev na minuto, je pa v tem drugem dnevu to predstavljalo maksimalen napor. Imel sem še kar precej rezerve in lahko bi bolj pritiskal, pa sem se v skladu s taktiko vozil lepo zbrano in dokaj zadržano. Hitrost je bila še vedno kar precej hitrejša od hoje, na najhujših delih pa sem prvič v življenju vozil cikcak. Pomaga. Predvsem zato, ker je kot zakleto na drugi strani ceste senca, na tej je pa ni. Voda je usihala, kar je bilo dobro, da sem bil vedno lažji, dodatno moč pa mi je dajal pogled na one tri kolesarje. Prvi je pešačil, drugi preklinjal, tretji mislim, da je bil v nekakšnem transu. Malce smo se pogovarjali, fantje so imeli zadnji dan devetdnevne ture. Štart in cilj na Reki, preko Krka, Cresa, Pule, Poreča, Novigrada, Buj, Buzeta, Lupoglava, Vele Učke nazaj na Reko. Devet dni? Nisem preveč komentiral, ampak za štiristo kilometrov devet dni pomeni nekje dobrih štirideset kilometrov na dan. Res pa je, da so imeli stokilogramska kolesa. Med razmišljanjem o tem, sem nenadoma prišel do vode v bistvu do nekakšnega izvira. Temu pravijo Funtana voda Josipa drugega. V vasi Vela Učka stoji vodnjak, ki mu baje lokalci pravijo Napoleonova voda. Habsburžani so imeli tudi polne roke dela in ko so naredili cesto tu čez, so naredili še lepo počivališče in vodnjak. Še dobro, da so včasih kaj naredili in zapustili tudi nam njihovim naslednikom. Danes bi bila finančna konstrukcija za kaj takega nedobičkonosna in bi (vsaj slovenski, če ne tudi hrvaški) investitor na tem mestu naredi ekološki otok, torej postavil tri kante. Evo vam počivališče. Res me zanima ali je kakšen slovenski ali hrvaški župan v takih hribih postavil takole vodno napajališče. Eh, dovolj, vročina kot kaže nezavedno deluje in namesto, da bi se osveževal z vodo, razmišljam o tem česa ni drugje.

Voda je bila osvežilna, hladna, baje tudi kar malce zdravilna. Kar nekaj okoličanov je prišlo po vodo in tudi ostali trije kolesarji so se tu ustavili in osvežili. Kar dobro smo se pogovorili in ugotovili, da znamo Hrvati in Slovenci, kar dobro razumeti eden drugega in se dobro nasmejati skupnim šalam. Tiste, ki so povzročili neke umetne politične razlike (čeprav prej umetno skrite naravne) bi morali kar krepko za ušesa. Recimo za kazen bi lahko na roke vlekli lokomotive na Učko. Od fantov sem se poslovil in se odpravil naprej na načrtovano kosilo. Tik pred prelazom Poklon je gostilna Dopolavoro. Hecno ime. Če se piše narazen, torej 'dopo lavoro', potem to pomeni, nekaj takega kot 'po delu', 'po službi', če se piše skupaj pa je to ime. Gostilna je imela prvotno povsem drugo ime, potem pa so novi lastniki gostilno preimenovali in sicer je ime dobila po neki stari bližnji krčmi, ki je ni več. V to krčmo so hodili lokalni sezonski delavci po delu na malico in tako se je ime prijelo, kasneje preneslo na to gostilno in sedaj ostaja. No, zame je bilo bolj pred, kot pa po delu, saj me je po super bifteku na žaru čakal vzpon do Vojaka, torej na vrh Učke. Skoraj šest kilometrov, povprečno sedem odstotnega vzpona (maksimalno znova osemnajst) sem prevozil večinoma po gozdu po asfaltirani cesti. Vzpon ni bil težak imel pa sem neznansko srečo z vremenom. Prav to uro se je nebo zaprlo, ohladilo, malce je tudi grmelo in vročina je popustila, na kratko tudi za petnajst stopinj. Osvežilno in enostavno. Do vrha me je prehitelo kar nekaj avtomobilov in celo nekaj gorskih kolesarjev je že divjalo navzdol. Cesta se lepo vzpenja in mislim, da je vse skupaj od avtoceste spodaj težje kot Vršič, tu so celo nekateri klanci na zemljevidih označeni kot HC, kar pomeni 'Hors catégorie'. Tak klanec ni več rangiran in je kot tak težji od najtežjega. Na Touru prav sedaj premagujejo nekaj takih klancev. Brez milosti, z zmernim tempom sem prišel do vrha. Najprej te preseneti radar, nato vidiš televizijsko anteno. Do stolpa pa vodi še sto metrov kamnite makadamske poti, tu sem pešačil in kolo kar nesel.

Prva stvar, ki sem jo naredil je bil pogled nazaj dol proti Buzetu. Glasno sem se nasmejal. Uspelo je. Od dne, ko sem se odločil za vzpon na ta vrh, sem vedel, da bom prišel sem gor. Noben blog me ni od tega odvrnil, niti ne vročina, niti ne vsi pomisleki sodelavcev in prijateljev. Vse je v glavi, ko se odločiš, narediš. Če ti v glavi manjka, moraš imeti pa v nogah. Vsa taktika prejšnjega in deloma današnjega dne se je izplačala, tu gori nisem bil nič utrujen. Sploh po kratki pavzi ne. Seveda ogledal sem si stolp, potem pa užival v razgledu. S pogledom zajameš Reški zaliv, Krk, Rab, Cres, pa del Istre s Pulo, v ozadju se vidi Buzet, oziroma tisti griči tam okrog, mimo Reke naprej gor pa se vidi že v Slovenijo. Ker se je malce ohladilo sem kar kmalu odšel nazaj v dolino, tokrat proti Reki. Sledil je skoraj trideset kilometrski spust, brez obračanja pedal, samo zaviranje. Nekajkrat sem počakal in preveril, če se mi slučajno kadi izpod zavor. Pa se ni. Ne vem, če se kaj takega sploh res dogaja.

Pavza. Voda. Vročina. Reka. Pristanišče. Nogometno igrišče. Plavalni bazen. Plaža. Ladjedelnica. Rafinerija. Pavza. Voda. Vročina. Tako nekako se je dogajalo na vožnji skozi Reko. Reka je ogromno mesto, ki pa ima kar lepe obvoznice tako, da na stari cesti skozi center sploh ni bilo prometa. Samo lokalni avtobusi so me spremljali. Ob poti sem videl lepo nogometno igrišče Kantrida s plažo ob robu, pred tem sem obujal spomine na tekmovanja v balonu - pokritem olimpijskem bazenu na Reki. Tu smo bili kar velikokrat in kar nekaj, zame dobrih, rezultatov sem dosegel tukaj. Bazen je bil takrat nov in to da je bil pokrit z balonom se nam je zdelo povsem fantastično. Pred tem smo tekmovali na starem bazenu, v katerem pa je bila ledeno mrzla voda, odrivni kamni pa so bili tako strmi, da te je kar vrglo v vodo. No, to je bilo še v tisti prejšnji državi. Med obujanjem spominov, sem privozil v pristaniški del, videl sem ladje s kontejnerji, pa ladjedelnico, ter nestrpno pričakoval rafinerijo. Z avtom gre to hitreje, s kolesom si pa vzameš malce več časa. Pred rafinerijo sem pod nekim nadvozom poiskal malce sence in prelil vodo v bidone. No, potem pa je sledil naslednji pričakovani vmesni cilj. Bakarac. Sem dol leti ko strela, spust je super, med potjo nisem uspel slikati starega mesta in v hipu sem bil v zalivu. Pričakoval sem opuščeno mesto duhov, naletel pa na živo mesto, polno ljudi, v vodi in na plaži, po lokalih, v senci, skratka povsod. Neverjetno. Nikoli prej tu tudi nisem opazil številnih hiš bolj zadaj, tokrat pa sem našel celo trgovino, s klimo in kar dobro založenimi policami. Odlično, kratka pavza in osvežitev vodnih zalog mi je zelo koristila.

Predvidena zadnja pavza je bila končana in sledil je le še vzpon iz Bakarca in vožnja do mosta. Čeprav je bilo že kar krepko popoldan, pa je Sonce tu doseglo svoj maksimum. Blizu štirideset stopinj je bilo in voda v bidonu se je skoraj hipno ogrela. Navadil sem se piti toplo vodo, mislim, da koristi proti dehidraciji, kaj prav dosti odžejaš se pa ne. Dobrih pet kilometrov do mosta se je kar vleklo, klanec ni bil prehud, sem pa tu že postajal nestrpen. Pa kje je ta most. Na križišču se je cesta spustila desno dol in zaradi spusta sem kar zavil, spodaj pa videl tablo Krk. Ok, tudi tu se pride do mosta. V mislih sem pogledal na Google Maps in ugotovil, da prav daleč več ne more biti. Spet je bil pred mano vzpon in malce sem bil že sit, potem pa sem pred seboj zagledal rumene strehe. Končno, bencinska črpalka pred mostom je bila praktično za menoj, torej bom prišel tik pred most. Res. Konec je bilo te kratke travme, zapeljal sem na most, ki pelje na Krk - Krčki most. Avtomobili in tovornjaki so se vozili v koloni zato se nisem preveč razgledoval naokoli. Zanimivo je tudi, da tu čez ponavadi piha in da je temperatura tudi padla za pet stopinj. Prav prijetno, samo še tu čez in kmalu bo konec.

Vožnjo po Krku že poznam in vem, da se cesta ves čas dviguje in spušča. Prav hudih klancev pa ni, sploh potem, ko premagaš Učko, se tem klančinam smeješ. Kmalu sem našel Njivice in dosegel današnji cilj. Časa za plavanje v morju ni bilo, sem pa zato porabil vso mrzlo vodo skupnih tušev. Pri kolegih v kampu sem se super najedel in prespal. Vroče je bilo kot prejšnji večer, spal pa sem vseeno super, pa prav zares s kolesom skupaj.

Slike s poti


4. etapa: Njivice - Nerezine

Zadnji dan sem se zbudil že ob pol petih. Znova, tako kot vedno sem potreboval debelo uro za vse priprave, zajtrk, pospravljanje, oblačenje in odhod. To moram še dobro izpiliti. No, po drugi strani pa se v tej uri vsaj dobro zbudim. Štartal sem torej ob pol šestih.

Večjih klancev nisem pričakoval, vseeno pa me je iz Njivic popeljal petnajst odstotni klanec. Sicer povsem kratek, ampak tako strm, da mi je zbudil srce, povečal utrip in me ogrel. Znova sem se vozil gor in dol po glavni cesti, odcepa desno do trajekta kar ni pa ni bilo. No, ko sem končno prišel do tega križišča sem vedel, da bo kmalu prišel spust. To se je tudi zgodilo in do trajekta sem prišel prej kot v eni uri. Na trajekt se mi ni mudilo, ker sem vedel, da imam dovolj časa, sem pa vseeno prišel tako zgodaj, da nisem čakal v vrsti za karto, trajekt pa sploh še ni začel z nalaganjem. Ko se je nabralo za celotno parkirišče avtomobilov so začeli z nalaganjem. Ko greš s kolesom na trajekt, tisti delavci takoj naredijo skoraj špalir. Izredno prijazno in z mislijo na absolutno varnost ti omogočijo, da se zapelješ na predvideno mesto. Lepa gesta, čestitam Jadrolinija. Vsedel sem se kar se je dalo visoko na zgornjo palubo in pregledoval teren na Cresu. Tu me je namreč čakala vožnja po strmi, sončni cesti in nekako sem si jo želel dobro ogledati. Celoten transfer je vzel skoraj eno uro in pol. Na Cresu sem torej štartal okrog osmih zjutraj.

Ura mi je sicer kazala manj kot trideset stopinj, termometer v gostilni pa že blizu štirideset. Na tej strani Cresa (Merag), je samo asfalt in skala in jutranje sonce se kar lepo upre. Po kar strmem klancu gor, so me čakajoči na trajekt spodbujali kot, da bi tekmoval. Bil sem Pantani, Contador, Froome, svašta. No ja, vsem hvala, grem dalje. Klanec je kar dolg, deset kilometrov vzpona v jutranjem soncu, vmes pa k sreči malce popusti in celo dol se pelješ. Že v prvih kilometrih sem opazil, da je tu res drugačen zrak, diši po borovcih, sem pa tja dišijo še druge rastline. Ker sem kolono s trajekta že takoj počakal, se mimo mene ni pripeljal nihče. Res, povsem prazna cesta, tišina, še črički so bili v jutranji komi. Pričakoval sem bolj naporen vzpon, po dveh dneh kolesarjenja, pa se mi sploh ni zdelo nič posebnega. Lepo počasi sem prišel do vrha, potem pa je sledil super spust. Najprej do križišča, kjer se priključi cesta iz Porozine, potem pa naprej super spust do Cresa. Zaradi hitrosi in lepe nove ceste nisem upal preveč gledati naokoli, sem pa mimo mesta Cres kar poletel. Tu sem prišel na tisti del poti, ki je še v gradnji, bo pa kmalu končano.

No, na ta klanec sem pa pozabil. Na Cresu je toliko klancev, da res ne uspeš vseh predelati v mislih in kakšen tudi uide. Od Cresa pa do vrha se kar vleče in vleče in vzpenja in vleče in vzpenja. Bil sem še v senci, sonce še ni bilo dovolj visoko. Na neki točki, ne vem imena, niti ne kraja, pa je sonce prebilo tiste skale in skoraj takoj v naslednjem metru je postalo zelo vroče. Štirinajst dni nazaj sem tu ugotovil, da trgovine ali bencinske črpalke po poti ni. Torej si bom moral pripraviti zaloge vode kar v nahrbtniku. Opazil sem, da so kasneje proti Lošinju ob cesti kamnite ograde, sredi katere je pipa in videti je, da teče tam pitna voda. Na Cresu je namreč veliko sladkovodno jezero Vrana, ki napaja celoten otok, pa še Lošinj verjetno tudi. Voda je povsem čista, brez filtriranja gre v cevi, ki so po petnajstih letih še vedno čiste. Jezero je tudi povsem prozorno tako, da je voda zares čista. No, o tem sem razmišljal, ko sem se peljal mimo jezera. Vodo pa sem imel kar v nahrbtniku.

Mimo mene je odbrzela kolona s trajekta, trobijo predvsem Italijani, Slovenci pa vozijo tako na kol, kot, da bi smučali. Vsaka pridobljena sekunda se pozna, ko si v kampu tako ali tako štiri ure prezgodaj in potem čakaš tisto budalo, da gre dol s parcele štiri ure prej. Psihološko, predvsem pa filozofsko stanje takih dopustnikov res zajema celoten miselni razpon kakšnega bolj razvitega in mislečega bitja kot je recimo čriček. Pa še temu se ne mudi tako zelo.

Po vseh spustih in vzponih sem bil že kar malce naveličan prestavljanja. Nekaj klancev sem prevozil kar v težjih prestavah, nekaj spustov nisem nič poganjal. Tistih pip ob cesti nisem opazil, vode sem imel tako ali tako zadosti. Ravno ob pravem trenutku se je pred menoj pokazala vasica Belej, ki mi je predstavljala zadnjo pavzo pred cilljem. V ozadju se je že prikazala Osorščica, zelo dobro pa se tu vidi tudi makadamska pot, po kateri so se kolegi vozili štirinajst dni nazaj, na Televrin. Bravo fantje, tole je videti tudi kar strmo. No, tja gor me danes ni vleklo, sem pa čakal na spust do Osorja. Po tej pavzi sem bil povsem okrepčan, mrzla voda iz nahrbtnika je premagala štirideset stopinj v zraku in štartal sem proti zadnjemu delu etape in ture. Seveda najprej dol potem gor in še dol in končno sem prišel na vrh klanca. Spust do Osorja je bil tako odrešilen kot je ponavadi spust iz Črnega Kala. Pozabil sem na vse klance, temperaturo, razdaljo in kar poletel skozi krožišče v Osorju. Peljal sem se po sredini voznega pasu, nihče me ni mogel prehiteti in tako sem šel čez most kar po sredini. Nato pa me je nekaj voznikov s pametjo prej omenjenga črička le prehitelo.

Ta del ceste do odcepa za Nerezine je v izredno slabem stanju. Videti je kot, da bi bila pokrpana, pa ne vem, če ni močno razpadla. Tu se hitro ne da peljati, pa vseeno sem se mimo kampa Lopari hitro odpeljal in prišel do odcepa za Nerezine. Konec.

No, kot vedno se pot ne konča kar tako. Peljal sem se mimo cilja - kampa Rapoća, naprej do Nerezin, do centra in potem v pristanišču v mestu zaključil trodnevno turo in opravil obvezno slikanje. Kolo je prespalo v šotoru, kosilo je bilo kar dvojno, plavanje v morju pa fantastično.

Slike s poti


Na kratko

367 kilometrov, osemnajst ur vožnje, 4440 višinskih metrov, povprečno 135 srčnih utripov na minuto, osem frutabel, skoraj trideset litrov vode, skoraj deset tisoč kilokalorij, fantastičen razgled z vrha Učke - Vojaka, spanje v vročini, skoraj samotno potovanje, nekaj novih kolesarskih prijateljstev in izkušenj, nič dežja in nekaj sence, aja pa še trajekt. Boli me samo leva mišica med vratom in ramo, verjetno zaradi nahrbtnika, na riti pa se mi je nekaj malega kože zmečkalo. Vse ostalo je preživelo brez problemov. Pot je bila zanimiva, ves čas sem vozil zelo zadržano, kar pomeni, da bi šel lahko nekoč tudi hitreje. Občutek imam, da na Učki nisem bil zadnjič in da se bo to še ponovilo. Cres in Lošinj pa imata še veliko cest in klancev, ki jih je še potrebno prevoziti.

Priporočam najbolj zbranim in zagnanim!

Dvodnevna avantura med Primorsko in Gorenjsko

Že nekaj let zapored mi v različni družbi uspeva prav poseben spomladanski podvig, vožnja s kolesom do Kopra. Pravzaprav še nikoli ni šlo samo do Kopra, vedno smo šli do Izole. No, razen prvič, ko sem se pa res peljal samo do Kopra. Kakorkoli, vsako leto je nekaj novega na poti, malce drugačna družba, še celo kolo ni vedno isto. Že prvič pa me je povsem enostavno napadla misel iz nekega nezavednega ozadja. Nekoč bom šel tudi v drugo smer, nazaj gor. Letošnje leto bo kolesarsko bolj 'utrgano' kot prejšnja leta zato je prav, da se ideja o vožnji s kolesom iz Kopra do Kranja prelevi v resnično brcanje po klancih navzgor, da bo pa še bolj noro, pa sem podvig sestavil v dva dela. Vsak, ki vozi krožne poti na kolesu ve, da se enako spustiš kot se dvigneš. Torej, če je klanec gor je potem tudi dol. In če greš z morja domov, se pravi gor, je najbolje, da greš potem še nazaj, torej dol. Pa ne bo razlik. Torej, če poenostavim, ideja je bila sledeča: v petek grem z avtom v Izolo, se vsedem na kolo in peljem domov prespat, v soboto pa se s kolesom odpeljem nazaj v Izolo po avto.

Preprosto.

Ja, res.

No, počasi je bilo pa takole. Lani sem malce nadgradil svoje kolo, kar se je že v prejšnjih zapisih tudi že dalo ugotoviti. Lani je bil tega užitka deležen še bolj tak treking bicikel, letos pa je moja specialka po dva tisoč petsto kilometrih in po svojem prvem rojstnem dnevu, le doživela svojo krstno vožnjo na razdalji Kranj - Koper. Pa še to najprej v drugo smer. To je torej moje tretje kolo s katerim sem se peljal na tej trasi in lahko rečem, da mi tudi enega samega centa ni žal. Res, noro.

Petek

Po doooolgem tednu, nekega čudnega vremena in skoraj dežja, se je le prikazal petek. En teden pred tem sem malce preizkusil kako je speljana cesta čez Soriško planino, še en teden prej pa kako je na Jamniku. Vsi klanci, ki jih srečaš na teh trasah te nekako pripravijo na to, da ti Črni Kal ne more več jemati spanca. Tako sem, vsaj v mislih pripravljen, nestrpno čakal na odhod. Super je bilo, da sem prepričal še kolega tako, da sva zjutraj ob sedmih odšla na morje. Ne v službo. Hehe. Mimo Postojne je bila sicer megla, ampak v avtu to nič ne moti. V Kopru sva bila hitro, vožnja skozi na novo odprti tunel pod Markovcem pa še ni mogoča. Zakaj pa so ga potem odprli? No upam, da ni kaj dol padlo. V Izoli sva končno začela pripravljati kolesa. Zraven so se trije, mogoče štirje možakarji prav tako pripravljali na kolesarski podvig. Njihov glavni Capo di banda nama je predstavil celotno pot. Mislim, da je naštel vse večje kraje v slovenski Istri. Na koncu je s posebnim žarom povedal, da gre kar za sto kilometrov. Kolegu je bilo kar nerodno, ko mu je rekel, da greva do Kranja. Ampak, da ne bo pomote, ne gre za tekmovanje ali karkoli, možakarjem čestitam, bili so krepko starejši in bolj prestrašeni kot midva. No, vsak po svoje, štartala sva proti Kopru.

Mimo Žusterne do Kopra se pelješ ob morju in dejstvo, da grem stran mi ni bilo všeč. Skozi Koper in labirint krožišč sva se nekako znašla in se kmalu peljala proti Bertokom. Prvi klančki, prvi spusti in že po Parenzani čakava na odcep desno proti Klancu. Na zemljevidu sem nekako preračunal trideset kilometrov dviga. Do sem še nisem opazil nič posebnega. Vožnja v drugo smer je povsem drugačna, po železniški progi se je vozila samo lokomotiva, skozi Dekane in Rižano pa je šlo kar naravnost. Brez prometa je tu res fino.

No, pri odcepu za Buzet pa se je končno cesta malce nagnila. Nič posebnega malce prestaviš pa je. Ne vem ali so spremenili cesto, nasuli teren, ampak odcep za Kozino je bil nenadoma pred menoj. Soborec mi je malce ušel, pri tistem bistroju na ovinkih pa sem ga ujel. Prav nikoli se še nisem tam ustavil in tudi to pot se nisem. V tisto kljuko oz. ovinek sem se pripeljal spočit in lahkotno nadaljeval mimo kamnoloma. Hitro sva prispela do počivališča, nič čakala in nadaljevala. Tu sem mislil, da je klanca konec, ampak se potegne še za kakšen kilometer ali dva. Brez problemov, na vrhu sledi spust. Noro. Črni Kal oz. klanec je premagan, nič posebnega, bavbav za otroke. Hecno.

Šele tu sem si zavrtel pot od Kranja do Kopra nazaj. Je kje še kakšen klanec? Kako dolg? Strm? Vse se je hitro odvijalo pred Kozino spust, kratek dvig in pavza. Dolila sva vodo, vročina je že začela malce naraščati. Nekje tu sva srečala dva pešaka z ogromnima nahrbtnikoma in pa neke odbitneže, ki so se z nekakšnimi skiroji s torbami vozili na morje. Neka odbita akcija se je baje odvijala na nekem radiu. Od Kozine do Senožeč je kar samo letelo, po klancu navzdol sem po obeh merilcih dosegel malo manj kot šestdeset kilometrov na uro, kolega pa je celo zadel šestdesetico v nulo. Noro. Kratka pavza na benzi je bila bolj za vodo, potem pa je sledil dvig do Razdrtega. Kaj se je tu dogajalo ne vem, nekje pred Nanosom je verjetno potegnil veter, ker je bila pred menoj Postojna skoraj v hipu. Sem vozil na avtopilotu, sem zaspal, pojma nimam. Šlo je kar samo. V Postojni sva počakala, sledila je malica.

Skozi Postojno vedno kar letimo, tu gre navzdol, to pot je šlo navzgor. Pa ni omembe vreden klanec, je dovolj dogajanja ob cesti. Tu sem se že veselil tistih dirkaških ovinkov. Danes motoristov še ni bilo , zato je bila cesta najina. Ne vem kako lahko motoristi te ovinke tako polagajo, jaz jih s kolesom ne morem. Vseeno je letelo kar je, cesta niti ni preveč lepa za spust. Ob vožnji navzgor niti ne opaziš, da je bolj slaba oziroma razpokana. Tokrat navzdol seveda brez pavze letiva kar naprej mimo Planine, edino Grčarevec je želel nekako pokazati svoje strmine. Žal preblago tako, da sva bila hitro v Logatcu. Žal, logaška katastrofa še vedno stoji, tisto cesto bi lahko kar s peskom posuli, bi bilo bolje. Napol sede, napol stoje prevoziva tisto asfaltno žalost in doseževa vrh Vrhniškega klanca. No, to je pa bil spust. K sreči je na sredini nekje lep asfalt presekan s kockami tako, da posebnih rekordov ne dosežeš. Mogoče je pa tako celo bolje. Sledila je kratka pavza na bencinski črpalki, ob kavi, skoraj brez lončka.

Popolnoma okrepčana in brez kakšnih posebnih zapletov po stotih kilometrih sva nadaljevala pot proti Ljubljani. Na tem delu je celo nekaj kilometrov kolesarske poti, ki pa nastopa v različnih oblikah in kvalitetah. Vročina je od asfalta kar puhtela in želja po vožnji skozi Ljubljano oziroma po Tržaški je z vročino vred izpuhtela. Odločila sva se še za en kratek skok proti Dobrovi, manjkal nama je še tisti klanec pred Podutikom. Spust je bil bolj počasen, ker se je pred naju nastavil traktor, no in tu naju je pa prehitel en rumen kolesar. Vsaj eden. Pot skozi Dramlje v drugo smer prav tako obvladam in kot bi mignil sva bila v Šentvidu.

Brez pavz in posebno zapletenih usklajevanj sva se odločila, da greva skozi Pirniče in se potem takoj premislila. Še dobro, ker je bila cesta v tisto smer zaprta. Mimo dežele Telebajskov sva pod Starim gradom pridrvela v Valburgo. Stari grad so kot kaže malce odprli svetu, kar nekaj dreves so podrli, ali pa so se sama lansko leto. Čeprav so bolj ruševine, se še vedno zelo impozantno dvigajo nad Smlednikom. Čisto kratka pavza za zadnjo čokoladko je bila potrebna zato, da se nehote lotiva Bambi šprinta in se skozi Trboje odpeljeva proti Kranju. Ker sva se peljala proti domu, sva šla seveda vedno bolj hitro. Še dobro, da sva se ustavila v Kavki na pivu in zaključila današnjo pot.

Sledila je analiza poti, debata kateri klanec je najhujši in pa načrtovanje poti za naslednji dan. Avto se sam ne bo pripeljal nazaj.

Slike s poti

Sobota

Zjutraj sem vstal bolj previdno kot ponavadi. Povsem nepotrebno. Pričakoval sem trde mišice in celo goro problemov, no, od tega kaj dosti ni bilo. Edina možna težava, ki je ostala pa bi se lahko pokazala na kolesu. Pa se ni. No, najprej sem se malce bolj trdo vsedel, potem pa je šlo.

Sledilo je obvezno štartno slikanje, potem pa odhod. Jutranje sonce, ki mi je svetilo v glavo, me je popeljalo do Čirč, kjer smo se dobili z ostalimi sotrpini. Dva možakarja, dve čeče in jaz. Kratek posvet je bil res kratek in oddrveli smo proti morju. Na Prebačevskem polju smo preizkusili vožnjo v koloni, šlo nam je brez problemov. Vse do dežele šalabajskov pod Šmarno goro ni nobenega klanca in hitrost je bila temu primerno visoka.

Prvi klanec nas ni premagal, tako, da smo bili kar hitro v Tacnu, med potjo smo izstrelili plastenko iz torbe in po vzponu v Šentvid opravili prvo pravo pavzo na počivališču na Celovški. Ja, res je, v Ljubljani sta za nas Gorenjce dve super zadevi. Omenjeno počivališče in tabla za Kranj:). Prvi vtisi so bili zelo vzpodbudni, kondicije še ogromno, zato smo odleteli proti naslednji pavzi.

Ob Koseškem bajerju je že vse živelo. Punce so tekle, fantje trenirali boks, želve pa plavale. Mimo živalskega vrta se je vedno lepo peljati, po Tržaški do Brezovice pa smo se počasi začeli ogrevati. Do Vrhnike je iz Ljubljane lep spust, ki se je kazal v vedno večji hitrosti, tako, da smo se malce nazaj držali, da ne bo tempo prevelik. Kar se je dalo smo sledili kolesarski progi, ki pa je na nekaterih mestih super, na nekaterih pa tako trapasto speljana, da bi bilo mogoče bolje, da je ne bi bilo. Vem, župani in lokalni veljaki tekmujejo, ampak marsikatero kolesarsko stezo na splošno v Sloveniji ne moremo imenovati kolesarska steza, ampak pobarvan kos asfalta. Neuporabno. Fantje pojdite si pogledat v Šenčur kako se tej stvari streže.

Zelo lepo jutro je dvigovalo temperaturo na cesti in škoda, Ivan, res škoda, da v tvojih trpečih mrzlih časih na Vrhniki nisi uspel, ali želel, posvojiti vsaj staro okorno ali malce bolj novo kolo. Poletni užitki in navdušenje bi splahnelo šele pozno pozimi ali zgodaj spomladi in mogoče bi bil v romanih kakšen nasmeh več. Po drugi strani si pa hlapca Jerneja na biciklu sploh ne predstavljam. Pred nekdanjo tovarno IUV je bil tokrat shod, ali mogoče zvoz (to je sedaj malce pod Ivanovim vplivom) avtomobilistov znamke dveh navzgor obrnjenih streh, na stavbi pa piše Kulturni center Vrhnika. Super ideja, stare opuščene tovarne se umikajo kulturi, torej zabavi, kar pa v teh krajih k sreči še ni izumrlo.

No, Ivanov navdih se je tu poslovil, vrhniški klanec pa pozdravil. Tokrat sem se s specialko prvič peljal navkreber in je šlo kar hitro. Pavza na sredini je bila namenjena bolj priključevanju skupine in odsopihali smo do vrha. Družba bravo, brez problemov. Sami profesionalci. Ko se evforija po premaganem Klancu poleže, pa te polije mrzli krop. V Logatcu se s kolesi ne vozijo. Nemogoče. Do Vrhnike že ne. Razumem. Vse. Pa Direkcijo za ceste, pa državne programe, pa lokalne interese, pa županove interese, ampak od tega Napoleonovega drevoreda, oziroma asfaltnega makedama ima še največ lokalni avtomehanik. Vsaj seno naj na debelo natresejo na cesto, mogoče stare reciklirane gume, ali pa mogoče en kilometer asfalta za celotno cesto. Mi je pa še ena egocentrična ideja padla na misel med tem, ko sem po tej cesti lovil dva kolesarja, ki sta imela na majici znak meni ljubega piva. Kaj pa, če bi naredili kolesarsko obvoznico. Kolesarji bi bili veseli, kakšen pešec in ostalo sorodstvo tudi, lokalna avtomehanična scena bi bila še vedno zadovoljna, DRC bi imel isto, župan pa še moj glas. No, Logatčani. Po prvem semaforju, ki ste ga dobili letos, bi to bila pridobitev enakovredna odkritju še ene Zemlje nekje tam zunaj.

Ja, ko te tako pretrese, ti potem kvasovke v možganih take misli napletejo. Priznam, naprej od nove semaforizirane pridobitve je pa kar lepo. Cik cak, Kalce, levo in že drviš skozi Grčarevec. Superca. Tu se je vedno lepo peljati. Cesta ni v najboljšem stanju, je pa razgled fantastičen. Planinsko polje je res lepo in pravzaprav niti ne vem, ali so poplave tu dobra, ali slaba stvar. Seveda slaba za prebivalce, kadar je povzročena škoda, ampak tudi Lakotnik bi temu rekel Zelena dolina (Miki si tu dobil idejo?). Med vožnjo sem ekipo pripravil na ovinke pred nami in to tako dobro, da smo po nekaj zavojih že družno počivali na dirkališču. Ne nisem se zmotil. Bili smo del kolesarsko motorističnega sožitja, po pravici povedano, vsi enako utrujeni. Tudi na motorju se utrudiš, po mojem jih rit še bolj boli. Motoristov je bilo malo morje, motorjev malce manj, en pa se je izredno izkazal. Nisem velik oboževalec motornih specialk, ampak tega je pa bilo užitek gledati in poslušati. Izredno močan zvok, ne neko cviljenje in vožnja s kolenom po cesti te ne pusti ravnodušnega. Noro, če obstaja kakšen motorističen vzhičen pozdrav, evo ti ga!

Po pavzi in dejstvu, da smo na polovici smo se odločili, da gremo do Postojne na kavo. Nekaj klanca je še ostalo skozi ride in potem se raztegne še eden pred Postojno in že si na spustu skozi mesto do bencinske. Spotomo smo srečali en razdrt avtobus, poln mulcev, ki so zunaj pekli na žaru, notri pa spali. V Postojni smo se okrepčali in pripravili za nadaljevanje poti.

Ta del poti je lahko malce moreč, če se preveč osredotočiš na Nanos. Gora pač tam stoji in ti se pelješ proti njej. In še kar. In še vedno. In še malo. Pa se skoraj ne spreminja. Potem pa nenadoma postane ogromna, tam pa zaviješ stran, čez hrib in v Senožečah na bencinski že skoraj pozabiš na nos, ne na Nanos. Evo, še en klanec gor pa smo. Smo se nasmejali. Malce kreme, malce spodbudnih besed, obvezno skupinsko slikanje in družba je oddrvela naprej. Jaz pa za njimi. No, pred tem sem si pa ogledal še Lamborghinija. Traktor. Do Kozine je skoraj dvajset kilometrov, svetujem pa vsem kolesarjem, da greste skozi Kačiče in Rodik. Je bolj položno, še manj prometa in več sence. Po tej lažji poti smo prišli do Kozine in si še zadnjič napolnili vodne rezerve.

Vročina nas je že malce načela, dobrih stodvajset kilometrov tudi, zato smo pred vrhom Črnega Kala še enkrat nakratko počakali, potem pa je sledil spust. Jaz sem šel povsem stisnjen, skrit za balanco, brez pedaliranja, šestedet na uro. Hitreje ne gre. Pa je že to dovolj. Po ogledu Kopra oziroma Trsta iz razgledne točke, je sledil še en tak spust naprej, skozi tisti ovinek sem bil že skoraj motorist, potem pa v križišču levo in do Rižane kot po maslu. Družbi sem malce naložil, da je klancev konec, nihče se ni pritoževal, ko smo bili pa na Parenzani, pa mislim, da so že pozabili na to. Od tu pa do piva v Kopru pa je vedno bolj v transu, nekako pozabljaš na klance, na razdaljo, vrtiš se v krogu po krožiščih, zavijaš v enosmerne ulice, se znajdeš med pešci, smrdi po postanem olju, nekdo se nekje dere na ves glas, končno te iz podzavesti zdrami glas: "Kakšno pivo pa?"

Sobotno doživetje je bilo enkratno, z družbo smo potem nadaljevali seveda še do Izole na pico, vmes popravljali verigo, potem pa do konca secirali postrežbo v tamkajšnji piceriji. Kapučino je bil bolj miničino, talar pa se je spremenil v še eno pivo. Zabava do konca, čestitam vsem in gremo še kam!

Dvodnevna tura se je izkazala za ne preveč težko preizkušnjo. Tristo kilometrov in dvatisoč petsto višincev. Brez problemov. To bom še ponovil. Soborcu prav tako čestitam in hvala za družbo.

PS
Tole želim še dodati. V treh letih sem pot opravil s tremi različnimi kolesi. Starim gorcem, novejšim trekingom in specialko. Na slednji sem najbolj užival in ob sobotni res zmerni vožnji opazoval okolico. V štirih letih mojega pedaliranja na tej poti se je precej spremenilo. Vrhnika se spreminja, tudi ceste se spreminjajo in obnavljajo. Logatec je pač poseben, Tacen ni. Trboje imajo novo cesto. Sem ter tja so tudi nove trgovine, pa žal zaprte nekatere gostilne. Je razvoj in ga ni. Komaj čakam, da vidim kaj bo drugače naslednjič:).

Slike s poti

Istrski krog letos tretjič

Sedaj sem pa že kar domač v teh krajih. Pravzaprav skoraj v tedenskem intervalu spremljam kje so obvozi in kje je lepa cesta. Prva letošnja malce bolj skupinska vožnja je uspela kot, da bi se vsi že večkrat tu peljali. Ja vedno priporočam prevoženo pot vsem in tokrat nas je šlo na pot kar šest. V različnih kondicijskih stanjih, z različno opremo, različnimi željami in različno motivacijo.

Dopoldan nekje okrog desete ure smo se zbrali v Sečovljah. Tri specialke, trije gorci, trije pari in dvanajst nog. Malce moram spremeniti tole traso, ker smo seveda takoj po prečenju meje napadli tisti klanec do Plovanije. Je pa ta klanec dober za selekcijo in postavitev vrstnega reda. V zelo podobnem vrstnem redu smo potem vozili celotno pot.

Vreme je bilo dopoldan že kar poletno, temperature malce pod dvajseto, vetra še ni bilo. Nadaljevali smo proti Bujam, ta smer je res najboljša. Tako je porezane ceste kar se da malo. Istočasno se je odvijal kolesarski maraton iz Portoroža tako, da smo tudi zato ubrali nasprotno smer. Kasneje mi je prišla na misel ena nepoštena ideja. Ja, točno tako. Lahko bi se vozili po okrepčevalnicah in jedli rozine. Hehe, to je bilo seveda bolj za hec.

V Bujah smo bili hitro in v križišču v centru je stal policaj in ustavil ves promet. Zaradi maratona. In potem smo čakali kar tako nekaj. No, kasneje se je le pripeljal prvi kolesar. Potem pa dolgo nihče. Policaj je odprl cesto in sledil je spust po klancu iz Buj. Tokrat sem imel nov plašč, nič ni treslo in je kar dobro letelo.

Ozračje je bilo čisto in iz Brtonigle je bil razgled fantastičen. Italijanski hribi, slovenske gore in morje. Odlično.

V to smer gre res hitro in odcep proti Novigradu nas je napotil po nekaj kilometrskem spustu v Novigrad. Kot vedno je sledila pavza in nakup malice v trgovini. Smo pa ugotovili kako deluje ekonomija oz. tržno razmišljanje veleumnih lastnikov. Tu zraven je nekoč stal najboljši sosed, odkar je v tujih (torej v tem primeru hrvaških) rokah, so njim lastno trgovino kar zaprli oziroma preimenovali v svojo interno konkurenčno trgovino. Upam, da so zaposleni vsaj službe obdržali. No ja, to je bolj šola za nas, lahko bi vedeli, da če se prodaš konkurenci, potem te več ni.

Dve tretjini ekipe je sta šle na pavza midva specialca pa do Poreča. Ja, Boštjan, mislim, da prvič ni deževalo kadar skupaj voziva. Je pa pihalo. V delti Mirne je pihalo v vse smeri in to močno in mrzlo.

Dvig na Tar je bil hiter, pravzaprav je do Poreča kar letelo. Načrtovala sva pot do Zelene lagune, vendar marljivost cestarjev me zadnje čase v teh krajih pozitivno preseneča. Neverjetno ampak popravljajo in prenavljajo nove in nove kilometre ceste. Hitra odločitev naju je popeljala do kraja Starići, potem pa sva obrnila, saj so naju v Novigradu že kar nestrpno čakali. Ob povratku sva se peljala skozi Poreč, kvalitetno zgrešila pot in se potem peljala po tisti glavni ulici v Poreču. Po tistih ogromnih kamnitih blokih. No pa je vseeno šlo.

Nazaj se nama je malce bolj mudilo, veter pa ni ravno pomagal. Ob vožnji čez morje proti Antenalu sva komaj dosegla tistih dvajset kilometrov na uro. Jah, veter vedno narobe piha.

Sledila je kratka pavza in priključitev ostalega dela skupine. Malce so bili že otrpli od čakanja tako, da smo kar hitro nadaljevali proti cilju. Prvih deset kilometrov smo se peljali v povsem strnjeni skupini, v popolni tišini, slišalo se je samo brnjenje koles. In pa seveda trobljenje voznikov. Na Hrvaškem imajo vozniki mnenje, da so njihovi avtomobili povsem tihi in potem vedno potrobijo kadar so za teboj. Pravzaprav ne vem kaj to pomeni, naj se umaknem, ali me voznik opozarja, da naj me nič ne skrbi, da bo že poskrbel, da me bo predvidno prehitel in da naj kar lepo uživam še naprej. Bom pogledal v njihovo literaturo.

Pred Umagom je še vedno obvoz, no, v Umagu pa smo tokrat zavili proti vasi Marija na Krasu. Na vseh možnih postojankah so prodajali šparglje, se jim splača? Cene nisem videl.

Kmalu smo sklenili krog v Plovaniji in se spustili do meje. Spust je noro hiter in vsi komaj čakamo, da bodo to mejo podrli, res je škoda, da gre vsa hitrost v nič.

Bolj na kratko, ampak tako je tudi bilo. Toplo, na trenutke vetrovno, vendar z veliko dobre volje in pozitivne motivacije smo že začeli iskati nove smeri in podvige.

Priporočam!!

Povezava do slik