Poletno ogrevanje do Krka

Morje ima nek poseben čar in privlačnost in tako je vsak obisk samo obljuba, da pridemo spet. Podobno kot valovi, vedno novi, vedno lepši in nikoli zadnji. Malce pesniški je tale uvod, pa je že prav tako. Morje! Gremo na morje! Vedno mi gre na smeh, ko mi nekdo reče, da je pa s kolesom do morja res povsem enostavno. Saj gre samo navzdol. Hehe, daleč od tega. Tokrat je bilo to morje, merjeno po doseženih višinskih metrih tam nekje na Storžiču. Ali pa celo na Kredarici. Noro.

Plan je bil prvotno drugačen. Mogoče bolj primeren za naslednje leto. Ali pa tudi ne. Kaj ko bi šel s kolesom na morje. Ne do morja, do Kopra, ampak na morje na dopust, kamorkoli že. Recimo na hrvaške otoke. Ampak, kaj, potem bom pa na dopustu vsak dan kolo gonil? To pa ne! Kaj, pa? Ga bom gledal na avtu, na strehi? Tudi ne! Iz planiranja in razmišljanja me je potegnil kolega, ki je predlagal salomonsko rešitev. Pojdiva na Krk, do Punata, kjer ima najin prijatelj prikolico. V petek se odpeljeva dol (?!? dol ?!?), popijemo kakšno šilce, v soboto pa naju prideta iskat najboljše polovice in gremo domov lepo z avtom. Ideja je bila v hipu potrjena in obisk na norveški vremenski strani se je za desetkrat povečal. Štirinajst dni sem preverjal ali bo dež, ali ne bo? Še v ponedeljek je bilo videti bolj žalostno, v četrtek pa se je napoved izredno popravila. Petek je bil torej potrjen in misli so se počasi preklopile na kolesarjenje.

Tokrat sem se odločil, da grem na pot brez nahbrtnika. Nič posebnega, je pa potrebno malce drugače pripraviti vse potrebno. Pri specialki je tlačilka manjša in se drži nosilca za bidon, zračnica in orodje je tudi miniaturno in vse to gre v majčkeno torbico pod sedežem. Namestil sem še en nosilec za bidon, torej imam sedaj lahko skoraj liter in pol tekočine na kolesu, kar pa že zadostuje. Bencinskih črpalk in trgovin je dovolj, da lahko napolniš zaloge. S seboj sem vzel eno torbico za okrog pasu, no tja noter pa sem spravil vse ostalo. Kreme, hrano, še eno majico, anorak, denar, telefon, še celo banana je šla noter. Zdaj vem zakaj so banane krive. Zato, da jih lahko v tako torbico nabašeš. Še zadnji pregled opreme in poti, potem pa spat.

Zbudil sem se okrog štirih zjutraj. Zunaj je deževalo. Pa kako? Neverjetno. Ob šestih je bilo videti, da še ni konec, vendar padalo pa ni več. Poklical sem kolega in preveril, če je vse nared. Potrdil je odhod in odpravil sem se od doma. V dolgih rokavih, malce je bilo hladno.

Kot vedno moram najprej premagati domači klanec, potem pa desno proti Kranju. Kako sem užival ob pogledu na ljudi, ki morajo v službo (no, še dobro, da jo imajo), jaz pa lahko povsem svobodno brzim naprej. Ker je bil petek, sem že takoj ob sedmih zjutraj srečal tekačice na jutranjem teku do Kranja. Zanimivo je kako so sedaj vse oštevilčene. Kjerkoli v Sloveniji lahko naletiš na kakšno oštevilčeno čečo, ki teče. No, vem zakaj so oštevilčene, morebitni bralec pa naj to kar sam ugotovi.

Skozi Kranj sem poletel, tokrat sem užival v razgledu proti Planini. Podrli so staro stavbo in nekaj časa bo ta pogled še na voljo, potem pa bodo že pozidali tisti del. Mimo Planine in Čirč sem se hitro znašel na Prebačevskem polju. Povsod že raste pšenica in koruza, na nebu pa so se zbirali kar temni oblaki. Nikakor se ozračje ni želelo ogreti. Iz Trboj ven proti Smledniku sem užival na novi cesti, tja do meje z ljubljansko jurisdikcijo (khm, je to sploh beseda) je prav lepo. Potem pa priletiš na razdrapano staro cesto do klanca proti Valburgi. Pa se spomnim, ko so naredili novo, še v tisti prejšnji državi.

Tako kot vsako jutri po avtocesti, sem tudi danes po lokalnih cestah odbrzel mimo Šmarne Gore in skozi Tacen v Šentvid. Sedaj poznam novo pot skozi Šentvid, tako, da se lahko izognem gneči in semaforjem. Naredim še dva tri ovinke in že sem v Kosezah pri Koseškem bajerju, kjer me že čaka kolesarski soborec.

Vreme se je še vedno držalo, zato sva se brez skrbi odpeljala proti Rožni dolini. Sledila je debata o tem kakšni klanci naju čakajo in po kateri poti bova šla. Prvi klanec naju je že presenetil ob živalskem vrtu in s komentarjem o strašnem klancu sva nasmejala tam čakajoče kolesarje.

No, Tržaško sva samo prečkala in se po Jurčkovi cesti odpeljala do trgovske meke na Rudniku. Ja res, že zjutraj ob devetih je bila skoraj gneča. Ne vem ali je tam toliko zaposlenih, ali pa toliko ljudi nekaj kupuje. Nadaljevala sva pot naprej po Dolenjki skozi Lavrico do Škofljice. Tam, kjer stoji spomenik Jožetu Privšku (Vozim kolo v daljave), sva zavila desno proti Kočevju. Pri Gumnišču se pa začne klanec, lepa cesta, celo tro-pasovna, ampak nagnjena. No mimo Pijave Gorice je še šlo (pozdravljen Edo!), naprej pa je postalo bolj resno. Ampak, drugače ne gre. Cesta se je dvigala in spuščala in kmalu sva bila na Turjaku. Rozamunde ni bilo doma, ne vem pravzaprav, kako je Prešeren prišel na idejo o Turjaški Rozamundi. Ne vem, če se je z biciklom vozil po teh klancih okoli Turjaka, ampak, če bi se bi verjetno še kaj bolj dramatičnega napisal. Ja, Ostrovrhar jo je popihal v Bosno k Lejli, midva pa naprej mimo Trubarjeve domačije proti Velikim Laščam in naprej proti Kočevju.

Tu se je klanec umiril in se obrnil nazaj dol. Do Ribnice je sledil spust mimo številnih krajev, peljala sva se tudi mimo ogromnih kuhalnic. Kakšne riti so morale biti včasih tam doli, da so potrebovali tako velike kuhalnice. Malce pred Kočevjem sva se ustavila pri gostilni kjer imajo pravi mali živalski vrt. Celo medveda imajo. Baje celo dva. Kletke so videti kar močne, medo pa je skoraj mrtev od vročine in utrujenosti ležal pred brlogom. Verjetno je imel naporno noč. Lakota je naredila svoje in tako sva v Kočevju uničila vsak po en sendvič in nekaj pijače. Dekletce za šankom sem vprašal koliko je še do meje in skoraj bi se od smeha prevrnila na tla. No, odgovor sem pa vseeno dobil. Ja, z avtom pol ure. Aha, ok. Verjetno matematika ni potrebna za delo za šankom, čeprav bi rekel ravno nasprotno. Ok, torej, če se avto vozi s hitrostjo sto kilometrov na uro imava še petdeset kilometrov. Če pa se vozi recimo trideset na uro, jih imava pa samo petnajst. Izbrala sva drugo možnost.

Skozi Kočevje sva kar odpeljala, povsod se je nekaj gradilo, večkrat sva prečkala reko Rinžo in nadaljevala pot proti Livoldu. Imena krajev in vasi so zame tu malce nenavadna, saj sva šla skozi Štalcerje, Moravo, Banjo Loke in Delača do Tišenpolja. Klanec je bil tu zelo dobrodošel in tu je letelo krepko čez štirideset na uro. V zadnjem trenutku sem opazil lep slap na desni in se ustavil. Na tabli je pisalo, da je Nežka na tem mestu vole napajala pri vodi in izginila. Čez nekaj časa je voda naplavila jarem ovit z njenimi lasmi. Žalostna usoda je dala Tišenpoljskim slapovom ime Slap Nežica. En obrat in že sva bila na meji. Na Kolpi, na mejnem prehodu Petrina. Opravila sva formalnosti in na drugi strani v Brodu na Kupi pristala na pavzi v gostilni.

Sledila je analiza poti do sem in debata o tem kaj naju čaka. Baje je tu naprej klanec na Delnice. Eh, tako hudo pa že ne more biti, sem si mislil.

Po pavzi sva nadaljevala pot. Ravna cesta skozi gozd, ob Kolpi, kakšen klanec neki. No, pa se je počasi le prikazal. Malce serpentin in vzpetina. Za tem pa še en klanček in na vrhu dodaten. Pa za ovinkom še en. Nato pa en dolg in takoj en kratek še bolj strm. Potem pa še dva in še eden. Malce ravnine in takoj zatem klanec. V slabih desetih kilometrih se je nabralo za petsto metrov višine. Odlično, na takih vzponih ti pa res vse misli padejo iz glave ven in razmišljaš le še o tem kdo bo prej odpovedal. Veriga, srce ali glava. Vse je v glavi, tako, da ta ne odpove, veriga je močna, srce pa je še bilo tako, da sem pribrcal do vrha tako, da sem še ujel in prehitel še nekaj slovenskih kolesarjev. Kolega pa si je vzel malce več časa, verjetno za ogled res lepe pokrajine.

Seveda pa to ni dovolj. Skozi Delnice je šlo malce navzdol, nato pa čez avtocesto na Golubinjak. Tu sva dodala še dobrih sto metrov višine, potem pa je sledil spust do jezera Bajer. Lahko, da se imenuje tudi Bajersko jezero. Izredno lepo jezero v občini Fužine, tako lepo, da sva naredila kar kratko pavzo, znova ob sendviču in celo jogurtu. Sredi vasi je bil parkiran Ferrari. Noro.

Po obilni malici je napočil čas za še dodaten dvig in tako sva se v prijetni vročini, nažrta kot vola znašla na devetsto enajstih metrih nadmorske višine. Ja, res se gre dol na morje. Če verjameš.

Končno se je pojavila tabla občine Bakar, kar pomeni, da je pred nama kar dolg spust. Vsak gor ima tudi svoj dol in tako sva se po strmi ovinkasti cesti peljala proti kraju Križišće. Mogoče bi bilo bolje, če bi napisal odvrla. Odvrla sva proti kraju Križišće. Ma ja, odbremzala no.

Razgled je bil pa fantastičen, videl sem Reko, pa Bakarac, Cres, otok Krk s svojim impozantnim mostom in seveda ogromno morja. Fantazija.

V Križišću zaviješ desno in potem po lepi razgledni cesti nad novo avtocesto pelješ proti mostu. Sledi nekaj krožišč in hitro se znajdeš na glavni cesti za otok Krk. Pa še dovoljeno je. Ker sem se vozil med avtomobili sem tudi jaz odprl plin do konca in s petdesetimi kilometri na uro pridrvel do kolone za most. Potem pa lepo desno in nonšalatno kot pešec mimo zapornic in naprej. Tudi most je narejen v klanec, na otoku Svetega Marka sem se malce razgledal, kolega pa je na otoku Krku opravil hiter kolesarski servis.

Pred nama je bilo še zadnjih štirideset kilometrov. Cesta preko otoka se dviga in spušča, mislim, da so sledili morskim valom, prometa pa je bilo tudi kar ogromno. No, tu nekje sem opazil, da so hrvaški vozniki zelo prijazni, skoraj vsak te namreč z nežnim hupanjem opozori, da je za teboj in da te bo prehitel. Res pozorno, poleg ropotanja motorjev, slišiš še huparsko melodijo. Na desno proti trajektu za Cres nisva šla, ampak sva se peljala naprej do še ene trgovine in kratke pavze. Za tem pa sva po nekaj kilometrih odkrila fantastično kolesarsko stezo, tik ob glavni cesti. Pa še navzdol je šlo. Odlično, čestitam občini Krk za tako fantastično potezo.

Pred mestom Krk sva zavila levo proti Punatu in sledil je spust dolg kar šest kilometrov. Na desni v morju so bili že wakeboard-arji, midva pa sva čakala le na tablo Punat.

Yes! Tabla je res stala tam, sledilo je skupinsko slikanje, dva bicikla in dva osla oziroma konja. No, ja uspelo je. Tam pri tabli mi je kazalo dvesto štiri kilometre in skoraj trinajst ur vožnje z vsemi postanki in pavzami od doma.

No, kot vedno cilj ni na koncu, ampak malce naprej. Peljala sva se še skozi marino in skozi kamp do kolega, ki je tam dopustoval v prikolici.

Kratka statistika:
- razdalja: 206.75 km
- maksimalna hitrost: 62.6 km/h, povprečje pa: 22.2 km/h
- čas kolesarjenja: 9 ur in 18 minut
- število porabljenih kalorij: 30 piv
- dvig: 2015 metrov
- spust: 2417 metrov

Sledila je dolga zabava v noč in še naslednji dan.

Nikoli nisem razmišljal o tem, da bom prišel do Punata s kolesom in to celo od doma. Razdalja je bila zame rekordna, čeprav samo za nekaj metrov daljša kot tista pot do Krškega in nazaj. Utrujen nisem bil, od sonca zažgan tudi ne, sit tudi ne, žejen pa. Slovenski del poti je bil dokaj razgiban, nekaj vzponov, malce več spustov. Hrvaški del poti pa je bil bolj hribovit, Delnice in Fužine so kar visoko, res pa je, da se potem spustiš vse do morja. Nahrbtnika nisem pogrešal, trgovin in vsega je polno ob poti. Kolegu hvala za družbo in upam, da greva še kdaj.

Povezava do slik

Sava šumi

Ne, ne bom začel s tisto: "Spominjam se, stekla si stran, brez slovesa.....". No pa sem že.

Bližal se je vikend in s tem skoraj največji slovenski kolesarski praznik. Ampak, nas ni premamilo, še ne. Sto petdeset kilometrov v gužvi naokrog nazaj do Ljubljane, ali pa kam drugam. Več idej se je motalo med nogami, lažje in težje, nato je padla odločitev. Odzval sem se povabilu in se v mislih prepričal, da ni problema. Gremo v Krško! Kolega je bil povsem resen. In še nazaj! Z vlakom? Ne, s kolesom.

Vabilo je bilo res zabavno. Vabljeni na popotovanje ob strugi Save do prelepega mesta Krško. Priporočeno je bilo, da s seboj vzamemo fotoaparate in podobne pripomočke. Štart iz Fužin (iz Ljubljane), predviden kratek počitek, potem pa vmesni cilj v Krškem, kjer bi si ogledali dvoglave jagode in štiriperesne krape. Po samooskrbi s kosilom, sledi obratna pot nazaj. Na koncu pa debata in analiza ob pivu. Slišalo se je dobro, pa še brez participacije, zakaj pa ne?

V nedeljo zjutraj kakor, da bi šel v službo, sem vstal in v mislih predelal kaj bi vzel s seboj. Tokrat sem šel na pot brez nahrbtnika, kar je precej lažje. Ob poti je precej možnosti, da si lahko kupiš hrano in pijačo tako, da vode z Gorenjske nisem vozil naokrog. Bicikel na streho, jutranji zajtrk in kot vsak dan med tednom gas v Ljubljano. Ahhhh. No ja, je pa vsaj prazna cesta.

Nekje za neko bencinsko črpalko na Zaloški sem parkiral avto in se pripravil za na pot. Potem pa sem odšel čez cesto poiskat soborca. Nikjer nikogar. Kličem, nič. Še enkrat, nič. Fino, mogoče pa ne gremo in grem lahko domov. Poskusim še enkrat in dobim zvezo. Prideva takoj! Ok. Fanta pridrvita okrog ovinka. Zanimivo, pred odhodom sta na enem kolesu zamenjala še plašč. Tako na hitro. Preizkusili smo še mojo malo tlačilko in kot kaže zadeva resnično deluje in lahko natlačiš zrak v zračnico. Ali je bilo res osem barov ali pa sedem pa ne vemo. Delovalo pa je. Sedaj pa gremo!

Iz Fužin smo se lepo počasi odpeljali proti Polju, oziroma mimo Psihiatrične klinike. Khm, ja, mimo. Skozi Zalog kar leti in kmalu prideš do ceste, ki ves čas pelje ob železniški progi do Laz pri Dolskem in nato do prvega ovinka v Jevnici. Tam stoji lesen most čez Savo, ki pa je po moji oceni v bolj slabem stanju in moraš biti kar previden. Po severnem bregu smo tako nadaljevali pot skozi Ribče, mimo Kresnic vse do Litije. Cesta je sicer prometna, pokrajina pa lepa ves čas ob Savi, ogromno je tudi obdelanih polj in urejenih hiš. Na nekem plakatu ob cesti je bilo celo napisano, da lokalna čeča praznuje osemnajst let. Larisa čestitamo tudi mi! Upamo, da si za darilo dobila kolo:).

V Litiji smo prečkali Savo in zavili levo naprej proti Zasavju. Litija se hitro zaključi, nato pa sledi kar nekaj kilometrov dolga vožnja, lahko bi se reklo, da kar po soteski. Na nasprotnem bregu Save se vije železniška proga in tudi nekaj postaj smo videli, na naši strani mimo Spodnjega Loga in kraja Renke pa smo počasi prišli do Zagorja ob Savi. Pravzaprav smo prišli do Šklendrovca, čez Savo v Zagorje pa se nismo odpeljali. Dobro, da smo se tako odpeljali s kolesom, da sem končno videl kako si sledijo ti kraji. Torej najprej Zagorje ob Savi, za naslednjim ovinkom pa je že križišče za Trbovlje. V tem križišču se lepo vidi kaj naredi pohlep iz lepe pokrajine. To ni Lafarž, ampak La Farsa. Groza, svinjarija, ki pa v teh krajih ni edina. Že v naslednjem ovinku se predstavi dimnik do neba. Tristo šestedest metrov visok dimnik je bil potreben, da se je onesnaženost iz doline bolj enakomerno porazdelila po vsej okolici. Ko takole pišem tale svoj blog niti ne pomislim na to, da nekje v Zasavju zame delajo elektriko in posledično uničujejo okolje. No, v bistvu ga sam. Prav je, da se takih stvari zavedamo in taka kolesarska tura lahko pripomore k temu, da vsaj ta dan z avtom ne zasvinjam okolice in ne preživim celega dneva pred raznimi škatlami, ki porabljajo elektriko. Aja, pa na dimniku je napis: Čista energija. Pesek v oči in dim v glavo.

Dva ovinka naprej, ko se dimnika ne vidi več, smo naredili prvo pavzo. Dolili smo si vodo, nekaj celo odlili in nadaljevali pot naprej proti Podkraju. Tam smo šli čez most in prišli v Hrastnik. Pot se je precej zožila in ob železnici smo se peljali naprej proti Zidanemu Mostu. Prišli v Občino Laško, prijalo bi kaj podobno zvenečega, še bolj pa je prijal klanec do Zidanega Mosta. Tu je res lep kamniti most, spodaj pa sotočje Savinje in Save. Od izvira v Logarski dolini se po stotih kilometrih Savinja tu izlije v Savo. Bilo je tudi osvežilno hladno.

Nismo šli proti Celju, ampak kar naprej proti Radečam. No, tu pa so imeli ribiški praznik in v tem duhu lahko napišem, da je ob reki bivakiralo in lovilo ribe prek milijon ribičev. Vsi so imeli prekratke roke, da bi pokazali kako velike ribe so ujeli. Hehe, no mi smo kar bežali naprej. Mimo Šmarčne do Sevnice se pelješ po lepi razgledni trasi, na nasprotni strani Save se vije železnica in lepe postaje. Tu mi je prišla na misel Donava in tisti kraji tam, ker je zelo podobno. Arhitekura je malce podobna, tudi reka je široka, cesta pa lepo položna. Uživaško.

V Sevnici seveda izstopa Grad Sevnica, ki je res na lepem kraju, s svojim vinogradom in lepo okolico. Zelo impozantno. Na Savi smo opazili kar nekaj hidroelektraren, ki so vse lepo urejene in vključene v okolje.

Vročine še ni bilo, bili smo še dokaj sveži in tako brez pavze nadaljevali mimo Blance. Tu pa se na levi strani pokaže še en grad. V Brestanici stoji Grad Rajhenburg. Tudi ta je lep, mogoče malce manj kot tisti v Sevnici, pa vseeno izstopa. Včasih so si zgradili gradove res na lepih lokacijah.

Za tem gradom sledi rahel spust in ovinek v desno in nenadoma si v Krškem. Tabla se je kar nenadoma pojavila in res smo po stotih kilometrih prišli do Krškega. Hitro smo našli trgovino in si nakupili malce okrepčila in vse potrebno za odlično kosilo. Po stari navadi cilj ni na cilju, ampak smo se peljali še nekaj kilometrov naprej, do hiše, kjer pa je bil res zamišljen cilj. Sledilo je pivo, kratka analiza in kuhanje kosila. Makaroni so bili odlični, uživali smo ob kosilu in poslušali po kakšnih nizkih cenah prodajajo stanovanja na lokalnem radiju.

Super, spočiti, pospravili smo posodo, hvala za vožnjo in adijo.

Ja seveda. Pol pa pride tisti svizec.

Gremo nazaj.

Ok, za spodbudo smo se ustavili pri sosedu, spili enega takratkega, za moč in pogum, rekli eno gospodarsko politično, ignorirali referendum in se odpeljali naprej nazaj proti Ljubljani.

Prva ura vožnje do Radeč je bila mučna. Preko trideset stopinj, poln želodec in malce vetra v prsa. Malce smo garali, bolje bi bilo, če bi po kosilu odležali kakšne pol ure. Vemo za naslednjič. No tiste pol ure smo potem odležali kar na bencinski črpalki.

Po kar dolgem nepričakovanem počitku, smo nadaljevali z naslednjo enourno etapo. Vročina ni popuščala, moč pa malce je. Končno smo prišli do tistega dela poti, kjer se pelješ bolj v senci, mimo Hrastnika, Trbovelj in Zagorja. Potem pa se pot do Litije kar vleče in postanek v Litiji smo težko pričakovali. Tu smo ugotovili, da res velja: "Če si lačen, si ful drugačen."

Po okrepčilu in dovoljenih poživilih, pa smo kot pošasti na krilih leteli naprej. Skozi Zgornji Log in mimo vasi Konj smo prišli do krožišča, ki nas je vrnilo na pot proti Jevnici. Brzina je bila res prevelika tako, da se nismo uspeli ustaviti in si ogledati kako dve ženski mladinski, ali pa celo članski ekipi igrata nogomet. Mudilo se nam je v Ljubljano. Tudi Zalog se kar ni prikazal, vendar smo vedeli, da bo počasi konec. Na števcih se je prikazal napis 200. Dvesto kilometrov v enem dnevu, z nekaj pavzami. Še dobro, da ni bilo klancev. Kmalu zatem so se pokazale Fužine, avto je bil še tam in zaključek popotovanja je bil tu.

Sledilo je pivo pri Jurmanu, analiza poti in malce planov za naprej. Vožnje smo imeli za sedem ur in pol, naredili smo dobrih dvesto šest kilometrov in malce tudi počivali. Zame znova zabaven podatek je bil, da sem porabil sedemindvajset piv, kar je deset manj kot zadnjič do Kopra. Torej sem se kljub hitrejši vožnji in daljši razdalji manj utrudil.

Fanta hvala za družbo in gremo dalje!

Slike s poti

16. Maraton treh občin

Ne, brez skrbi ni bil moj šestnajsti maraton. Bil je moj prvi. No prva. Tekma. Spet sem na sredini začel.

Zadnje čase se nas drži kolesarska evforija (malce smo dali na stran pivsko) in tako je zelo po sredi padel predlog, da se udeležimo grosupeljskega maratona. Zakaj pa ne? Če že poznamo organizatorja, oziroma njegovega sina, pa pojdimo. Da je zadeva bolj zabavna je dolžin več tako, da je obstajal tudi družinski maraton.

V nedeljo zjutraj sem vstal tako kot za v službo. Tokrat lažje, ker je bil plan povsem drug. Hitro nekaj pojest, nato pa vsa štiri kolesa na streho! Dela ogromno, vendar sem se že navadil in kar gre. Točno ob dogovorjenem času, torej ob 7:08 smo se odpravili proti Grosuplju. Mah, ne vem kako se to napiše, v glavnem proti 'vratom'. Na avtocesti ni bilo nikogar, razen malce dežja.

Zbrali smo se na standardni lokaciji ekipa dreh družinskih kolesarjev in še ena treh specialcev. Poleg nas je bila pa vsaj še ena ekipa specialcev nekaj poznanih, nekaj ne. Kakorkoli, na štartu je bil lep tisočak kolesarjev in vsi smo bili pripravljeni in čakali na štart. Nisem imel nobene predstave kako se sploh v taki množici karkoli zgodi, kako se pelješ kako štartaš. V nekem trenutku je napovedovalec rekel, da se je maraton začel. Aja? Ok. Začel. Nič odštevanja? Poka s pištolo? Brez besedice zdaj? Mogoče pa vsega tega nisem slišal.

Najprej je šlo počasi, v blaznem zavetrju. Spusti so kar leteli. Potem pa se je kar kmalu začelo redčiti. Eni so bežali naprej, drugi ne. Okoli mene je bil cel spekter koles: gorska, treking, specialke, fitnesi, celo starega 'maratonca' sem videl. S kolegom sva lepo vozila v zavetrju, drugi pa je pobegnil. Po nekaj kilometrih sem začel taktizirati. Khm, kaj pa, če bi se vozil v skupini? Malce sva potegnila in lepo 'na šverc' nadaljevala. Prišli so prvi klanci, taki malce bolj strmi. Prehitel sem kolesarja pred mano. Pa še enega. Pa še eno skupino. Pa še dva. Pa tri. Noro, v klanec gor me je kar vleklo. Kolega sem izgubil, žal se opravičujem, drugega pred seboj pa ujel. In letel naprej. Noro, do prve okrepčevalnice je šlo kar samo in zelo hitro.

Počakal sem ostala dva in potem smo šli skupaj naprej. Ja, dokler me ni spet odneslo:). Med vožnjo sem užival tudi v prelepi pokrajini. Grosuplje, Čušperk, Hočevje sami lepi razgledi med klanci. Zelo lepo. Med Hočevjem in Temenico je kar močno deževalo in nas premočilo do kosti. Cesta se je na nekaterih delih spremenila v drsalnico, vendar so nas redarji ob poti ves čas opozarjali in usmerjali tako, da je šlo vse v redu naprej.

V neki vasi ob poti sem videl ogromno stajo s konji. Bili so res izredno lepi in dva sta se odločila in tekla z nami. Konja sta sicer tekla v lahnem drncu, jaz pa brcal v deževno mokro prešvicanem galopu. Zakon.

Kmalu se je pojavila nova okrepčevalnica, ogromno smeha, vode, sokov, pomaranč, banan, rozin. Neverjetno kako lačen postaneš ob takih naporih. Moj najboljši kilometer na poti sem vozil kar petinštirideset kilometrov na uro, verjetno je bilo malce klanca vmes.

Aha, med zadnjim in tem zapisom sem svojega trekaškega Scotta spremenil v specialno Cube-tino. Polovico teže manj, polovico gume manj in tako sem lahko res brzel. Trideset na uro gre kar samo.

Nekje ob vračanju nazaj proti Grosuplju je sledil v dežju res nevaren ovinkast spust. Upam, da je s kolesarji vse v redu, ampak na vsakem ovinku je bil eden ali kar dva ob cesti. Bilo je res nevarno, tam sem šel kar počasi.

V Višnji Gori smo imeli 'ketna defekt'. Ja, vse sorte se zgodi, pa smo le uredili. Sem se pa ob tem čudovito ohladil in takoj po nadaljevanju je sledil strupen klanec. No, tam sem pa res začutil noge, oziroma mišice. Peklo je kar močno, pa še nekje pod vrhom klanca na tleh piše GRIZI. Še ni bilo konec. Na vrhu sem se oddahnil in lepo nadaljeval, dež me je hladil, noge pa sem imel iz betona. Nekaj sto metrov je trajalo, nato pa so težave izpuhtele. Zanimivo.

Na koncu smo se lepo ujeli in vsi trije prišli v cilj.

Družinski maraton je bil za našo družinsko ekipo prelahek, spotoma so si ogledali tudi Boštanjski grad. Otroci so bili kar zadovoljni.

Sem že kar malce pozabil kako je na tekmah, ampak vidim, da se še da lepo sodelovati. Doživetje je bilo vrhunsko, organizacija tudi, dežja ogromno, no na koncu pa so prižgali sonce tako, da je bil zaključek tudi fantastičen. Verjetno se bom kaj takega še kdaj udeležil, osemdeset kilometrov je ravno prava razdalja.

Sledilo je kosilo pri Lucy, mmmm.....

Povezava do slik