Istrski krog do Rovinja

No, končno mi je v tem letu uspelo nekaj posebnega. Kolesariti v soncu. Ne v dežju. Ampak v soncu. Pred dvema tednoma sem na zadnje kolo namestil plašč za v dež, no, sedaj pa sem se vozil v soncu. Zakon. Res je pa malce pihalo, pa mraz je bil.....

Nekako se še nismo ustavili, pa čeprav je že oktober. Kolesarska druščina je bila hitro zbrana in navdušena in pripravljena na to, da konec oktobra opravimo še en podvig. Tokrat ne po Sloveniji, ampak bolj po Istri. Odločili smo se, da naredimo en lep Istrski krog, malce daljši kot tisti moj v marcu. Od Izole do Rovinja in nazaj. Super. Zadnji teden pred odhodom smo budno spremljali vremensko napoved. Tokrat ni bil problem dež, pravzaprav je bilo napovedano jasno vreme brez oblačka. Ampak tako enostavno pa seveda ni bilo, problematičen je bil tokrat veter. Kakšna burja in njej podobni vetrovi meni kot Gorenjcu niso preveč všeč. Pravzaprav niti ne vem kateri veter je dober in kateri ne, meni na kolesu vedno piha v glavo. Torej ni severnik ali zahodnik, ampak vglavnik, ali pa po definiciji po kateri se imenujejo vetrovi, bi vetru na kolesu rekel sprednik, ker piha od spredaj. 

Noro idejo, da bi šli z Gorenjske na Primorsko in potem naprej do Rovinja in nazaj smo malce prestavili v ozadje in se zadovoljili s tem, da gremo lepo z avti do Izole in tam prespimo, naslednji dan kolesarimo do Rovinja in nazaj, potem pa zvečer pros(t)lavimo in še enkrat prespimo in se odpravimo domov. Nekako tako je bilo, smo pa skoraj pros(t)lavili že prvi večer in ne drugi. Dugi otok in podobne pijače res koristno prispevajo k dehidraciji, še posebno kakšna pica s pršutom pozno zvečer sploh pripomore, da sem ponoči spil skoraj dva litra vode. 

Zjutraj je bila skoraj vojaška vaja. Za mrtvake. Hehe, skoraj se nam ni preveč dalo odpraviti. Zunaj je bila še tema, jasno nebo, jaz pa naj bi nase navlekel nekakšne podložene pajkice in podobno. No ja, ostali trije so bili kar zagnani, težko bi se izognil. Zelo organizirano brez nepotrebne nervoze smo bili v slabi uri pripravljeni odhod. Najprej smo opravili štartno slikanje, potem pa gas.

Prve minutke so bile hladne, iz Izole smo najprej poiskali Parenzano, potem pa sem čakal na prvi tunel. V tunelu je seveda bolj toplo. In res je bilo, pa še to, edine kaplje so padale v tunelu. Odlično. Po Parenzani se je odlično peljati, če greš z družino ali z majhnimi otroci lepo počasi. S specialkami pa je kar malce problematično, ovinki so preoglati, table premajhne. Kako je tu vozil vlakec res ne vem. Pred Strunjanom zaviješ levo in kmalu prideš do naslednjega tunela, ki te pripelje v Portorož. Po tisti slavni cesti smo se peljali skoraj kot fatamorgana. Ne vem, če je kdo res verjel, da se kar štirje peljejo v še kar mrazu s kolesi, zjutraj, v nekakšni koloni, skoraj hitro, proti nekemu cilju. Mi smo. Skozi Lucijo je kar letelo in tista razgledna pešpot do Sečovelj in mimo številnih ladjic je bila idealna za ogrevanje.

Mimo letališča do meje smo vozili preko trideset na uro. Na meji so nas hitro spustili naprej in pred vzponom na Plovanijo smo imeli krajši posvet o hitrosti na vzponu. Da ne bo kdo pregorel že takoj na začetku. Klanec poznam, ker sem ga že letos marca prevozil in pravzaprav ni nič posebnega, če te zebe, te ogreje, če ne, te pregreje. Na vrhu klanca moraš paziti, da ne zaviješ desno na avtocesto, ampak greš naprej do bencinske črpalke. Tam je sledila kratka pavza in zalivanje bližnjega grmovja.

Tu smo pričeli s krogom. Zavili smo desno in se peljali skozi vas Marija na Krasu. Cesta gre gor in dol zato se lahko pelješ nekje med petinštirideset in petindvajset na uro. Na poti smo naleteli na krožišče v delu in pavza je bila kar priročna. Nadaljevali smo proti Umagu in kar poleteli mimo kraja Đuba, ki na zemljevidu od daleč zgleda kot Dubaj. Ime, ne kraj. Cesta je tu povsem ravna in kraji se kar vrstijo, Križine, Lovrečiča, ogromen kamp Park Umag in že si v Karigadorju, kjer se končno približaš morju. Do te točke kaj dosti morja od blizu nismo videli, tu pa lahko vanj skoraj zapelješ.

V Dajli smo zavili levo in sledil je kratek šprint do trgovine, tiste velike na desni strani. Tam je sledila druga pavza, pojedel sem pa sendvič, ki je bil namenjen mojemu zajtrku. Ampak zjutraj res nisem imel pretiranega apetita, tu je bil pa odličen. 

Ta del poti imam v mislih že nekaj let. Vem, da bo sledil spust do Antenala potem pa vožnja po nasipu. Na eni strani je sladka Mirna, na drugi strani slana Jadranka. Zaliv reke Mirne. Seveda pa ima vsak tak užitek še tisto drugo stran. Če greš dol, greš tudi gor in temu sledi dvig na Tar. Ta klanec poznam še iz otroštva, tukaj se peljem vsako leto in pričakoval sem kar naporen vzpon. Pa sploh ni bil. Do odcepa za Lanterno se prav lepo pripelješ. No, potem pa znova sledi povsem ravna cesta in celo spust do odcepa za Červar in naprej proti Poreču.

V zadnjih letih so tu naredili ogromno krožišč in obvoznih cest in prav dobro se je bilo peljati mimo Poreča, mimo vseh tistih semaforjev in gneče, čeprav na zemljevidu pa to deluje malce tako 'okol rit v varžet.' Na velikem novem krožišču smo skoraj zavili nazaj v Poreč, ampak smo hitro uredili kompase in nadaljevali mimo Zelene Lagune in Bijele Uvale proti Vrsarju. Pred Vrsarjem je seveda še Funtana in kmalu zatem še Orsera. Ne vem, meni je to ime lepše kot Vrsar, ki deluje kot Srfar. 

Vrsar je bil po našem planu označen kot točka, kjer bi se ob morebitnih težavah lahko obrnili. Klanec, ki pelje iz kraja ven je napovedal kakšna pot nas sedaj čaka. Tu nas je premagala narava in prav je, da tu še niso naredili mostu čez Limski kanal. Kolikor se spomnim so včasih temu pravili tudi Fjord. Norvežani pa v jok. Skozi kraje Flengi, Gradina in Kloštar sem peljal bolj avtomatsko, ker je tu kar opazno pihalo in nekajkrat me je malce prestavilo. Mogoče tudi zato, ker je prav na vsakem ovinku smerokaz za vinsko pot.

Pot okoli Limskega kanala je zelo zabavna. Že vnaprej veš, da bo klanec tudi gor, ampak se vseeno veseliš tega, ki gre dol. Letelo je kot strela, avtomobilisti me niso prehitevali, odlično. Na neki razgledni točki sem ustavil in slikal kanal in na hitro spregovoril nekaj besed s popotnikom na zelo otovorjenem kolesu iz Francije. Ali pa mogoče iz Kanade. Neka francoščina je vrela iz njega. Pride poba še kasneje na vrsto. Na spodnji točki je sledil zbor, nato pa smo družno napadli klanec in se zapodili proti vrhu. Po treh kilometrih smo dosegli prastaro bencinsko črpalko in glavni del je bil opravljen. Ja, seveda....

Od tu do Rovinja je dobrih deset kilometrov spusta. Zelo lepa ravna nova cesta je kar klicala po brzini. Nekje na sredi je neki ata tipa: "Matr je dober, poglej tokle star pa še vedno vozi," nenadoma zavil levo in skoraj smo ga preskočili. Ja, verjetno je tudi sam nekje globoko v svoji podzavesti čutil izredno negativno energijo, ki smo mu jo oddali. Na lep način povedano. Pred Rovinjem urejajo cesto ,zato smo ga napadli z juga in skozi manjše predmestje pripeljali direktno na promenado. Noro, po petih urah vključno s pavzami in stotih kilometrih smo si čestitali. Bravo banda, tole je bilo odlično.

Rovinj je lepo mesto in tudi v poznem oktobru je bilo mesto zelo obiskano, temperatura pa skoraj poletna. Malce smo izbirali in našli prijetno gostilnico, kjer nas je natakar kar povabil, da naj pristavimo kolesa in se usedemo. To je turizem in odnos. Kljub čudni kolesarski opravi smo bili vabljeni. Kosilo v obliki zelo dobrih špagetov in njokov je v popolni tišini kar padlo v želodce. Poraba hrane in tekočine je na takih podvigih kar velika in počasi se dobesedno nažreš tudi energijskih čokoladk in podobnih umetnij.

Na kratko smo uživali na soncu, počasi pa smo se morali odpraviti. Sledilo je še obvezno slikanje in tu je priskočil na pomoč tisti otovorjeni kolesar, ki sem ga srečal. Pa ravno jedel je. Bon appétit kolega mi gremo nazaj.

Če smo uživali ob spustu v Rovinj smo sedaj uživali ob vzponu iz Rovinja. Res je dolg ni pa pretirano strm in z nekim zmernim tempom sem pribrcal do vrha. Počakal sem ostale, potem pa smo se spustili nazaj dol do Fjorda. Samo še nazaj pridemo in smo rešeni. Žal pa se tukaj malce zakomplicira. Odločili smo se, da se ne peljemo nazaj po isti poti, ampak kar bolj po notranjosti Istre nazaj do meje. To pomeni vzpon na Frnjoliće (170m), Baderno (216m), dooooolg vzpon (320m) pred Vižinado (263m) in potem spust nazaj dol do Mirne (0m). Potem pa znova nazaj gor mimo Grožnjana (168m) in super dvig (235m) do Buj (200m). Skoraj štirideset kilometrov vzponov, spusti pa samo po neki požagani cesti, po kateri se sploh ne uspeš hitro peljati. Torej ni nagradnih spustov, so samo vzponi. Naslednjič gremo v drugo smer.

V Bujah smo bili končno prepričani, da se bomo vrnili v Slovenijo pred nočjo, oziroma pred šesto uro zvečer. Sledil je namreč spust skozi Kaldanijo do Plovanije, kjer sem v krožišču od veselja naredil en krog in se potem spustil proti meji. Sonce je bilo že zelo nizko in med spustom me je že zelo zeblo. V prste na rokah me je tako zeblo, da sem jih kar odmislil. Na meji se je segrelo in točno po planu smo prišli v Slovenijo. No, malce prej. Sledilo je slikanje in nato kar hitra vožnja do solin. Kljub temu, da smo naredili že stosedemdeset kilometrov smo kar drveli proti Portorožu. Vzponov še ni bilo konec saj je Parenzana zelo razgibana, ampak dejstvo, da smo bili že skoraj doma je opravilo svoje. Jaz zaradi mojih izredno temnih sončnih očal nisem videl nič in sem se vozil za svetlečimi se kolesi, nekako je šlo. V Izolo na cilj smo prišli po osmih urah vožnje. Za pavze, zalivanje grmov in kosilo smo porabili pa dobri dve uri in pol.

Sledilo je seveda čestitanje, podelitev simboličnih priznanj in potrjevanje, da ni nihče utrujen in da nikogar ne zebe in da je bilo čisto enostavno in preprosto. Podatki povedo svoje: 180km, 1900m dviga, pokurjenih 4200 kalorij oziroma 28 piv, moj povprečen utrip pa manj od 140.

Družba hvala za spremstvo in vztrajnost in nočno smrčanje, plani za naslednjo dirko so pa že v pripravi.....

Povezava do slik

V Radgono na pivo

Ne, brez skrbi, tole ne bo s pivom zalito pisanje in sploh ne hvalnica prekomerni konzumaciji alkohola. Gre za bolj športno različico istega.

Torej, zgodaj spomladi, če ne kar pozno pozimi smo v zaključeni družbi prijateljev in sodelavcev okušali, vsaj za moje pojme, vrhunsko slovensko pivo, ki pa se žal proizvaja v Avstriji. Po nekaj kozarcih se je počasi izbistrila vrhunska ideja. Kaj pa, če bi šli kar s kolesom v pivovarno na pivo? Počasi, kot pivo, je ideja vrela in vrela in bolj, ko se je bližalo poletje bolj je vrelo. Prvi datum obiska je bil že nastavljen v juniju, ko naj bi se pripravljala prva obletnica delovanja pivovarne. K sreči, predvsem za našo kondicijo, je bilo praznovanje obletnice prestavljeno na september in tako smo pridobili kar nekaj mesecev za pripravo na podvig. Skupina kandidatov se je tudi večala, na koncu je bilo v skupini šest kolesarjev in en avtomobilist. To je dobro, podpora in pomoč na cesti sta vedno dobrodošli.

V zadnjem tednu pred odhodom smo vsi nestrpno čakali kaj bo pokazala vremenska napoved. Nekateri bi se oddahnili, če bi bil dež, drugi, če bi sijalo sonce. Še zadnja dva dneva pred odhodom ni bilo jasno ali gremo ali ne. Pregledovali smo vsak svojo najljubšo stran z vremenskimi podatki in čakali. V petek je, kot bi rekel Cezar, padla kocka. Jutri zjutraj gremo. Dva iz Kranja, ostali štirje iz Ljubljane, dobimo se v Žalcu in gremo potem skozi Celje in Ptuj, nato pa pridemo v Gornjo Radgono, gremo čez Muro v Radgono, spijemo pivo in zaključimo. No, tako nekako bi zapisal za šolski spis, drugače pa takole.

Dan pred odhodom sva s kolegom preverila pritisk v zračnicah in ugotovila, da je malce preslab. Kompresor je z veliko težavo pritisnil tistih osem barov in malce čez, zato je bil seveda potreben preizkus ročne tlačilke. Kaj se zgodi, če ta konstrukcijsko povsem zgrešen ventilček obremeniš z ročno tlačilko? Pametnejši odneha, torej se strga, ali kar odtrga. Kolega je to preizkusil in močna roka je bila seveda premočna. Ventilček se je vdal. Sledil je torej kratek praktični prikaz menjave zračnice na prednjem kolesu cestnega kolesa - specialke. V bistvu je dokaj preprosto. Snameš plašč, zamenjaš zračnico, natakneš plašč in natlačiš zrak. Seveda te je v drugo spet strah, kaj se bo zgodilo. Boš znova odtrgal ventilček ali ne. No, v drugo je uspelo tako, da je bilo kolo pripravljeno za pot.

Jaz sem še razmišljal koliko nahrbtnikov in torbic naj vzamem s seboj. No, na koncu nisem vzel nič posebnega le majčkeno torbico za telefon, fotoaparat in nekaj denarja. Nekaj čokoladk in magnezija sem dal kar v žepe.

Zjutraj sem vstal ob isti uri kot za službo. Fino, telo je navajeno takega tempa in tako se mi ni zdelo nič posebnega ob šestih sedeti v kuhinji za mizo. Med razmišljanjem o poti in prežvekovanjem zajtrka sem pogledal skozi okno. Znan slovenski komentator bi rekel: "Dež. Dež! Uuuu, dež...", jaz pa sem sem takoj preveril vremensko napoved. Kazalo je, da bo suho. Preveril sem ekipo v Ljubljani in glavni je rekel, da kje pa, pri nas je sonce, gremo! Prav. Med tem, ko sem se oblekel je res nehalo deževati in točno ob sedmih sem štartal od doma. Tokrat sem ignoriral semafor, ker ni bilo nikjer nikogar in nadaljeval proti Kranju. Mimo visoke koruze sem se vozil proti oblačnemu obzorju, proti vzhodni Sloveniji. V Kranju sem se tokrat odločil drugače in se peljal po drugi cesti, tokrat mimo vodovodnega stolpa. Prevozil sem tri semaforje in eden je bil celo zelen, ostala dva sem gladko ignoriral. Upam, da za nazaj ne dobiš kazni, ampak, če ni nikjer nikogar je pa res malce hecno stati pri črti.

Na Primskovem sem pobral kolega, bil je v popolni bojni pripravljenosti, žena in otroci so naju prišli pozdraviti. Sonce je posijalo, pokazala se je celo senca in takrat sva si oddahnila. Super, vreme bo lepo, samo, da se sonce dvigne. Odpeljala sva se skozi Britof in Milje, do Visokega. V Sloveniji bodo letos žrebanja za lokalne šerife in aktualni šerifi so se odločili prekopati vse ceste, kar jih je. To pomeni, da moraš v vsakem križišču spremljati znake za obvoze in jih celo upoštevati. Nekaj dni nazaj sem namreč menil, da za kolo pa že bo dovolj prostora. Pa ni bilo in sem se nekje kar nekaj kilometrov vozil po gradbišču. V obe smeri. Ja, ja, glej znake! Tokrat je to pomenilo, da v Visokem zaviješ desno malce prej in se nato pelješ nazaj skoraj v Šenčur in nato nazaj gor proti Češnjevku in Cerkljam. No ja, tukaj se še nisem vozil in je kar prav, da spoznam malce več poti.

Padec

Med vožnjo sva debatirala o poti, kako daleč je še, kam sploh greva, kako kaže s kondicijo. Počutje je bilo fantastično, v zraku je bilo malce preveč vlage, temperatura pa je bila ravno prava. Hitro sva šla skozi Cerklje in Pšenično Polico do Komende. V Komendi so seveda tudi vse prekopali zato sva naredila obvoz, pred nama pa se je peljala stara gospa s še starejšim avtom. Tako počasi, da sem skoraj s kolesa stopil. No, ko se je končno le odpeljala po svoje, sva želela normalno nadaljevati. Ravno sem pripravljal fotoaparat, ko je kolega pred menoj nenadoma spodneslo. Brez opozorila je na desnem ovinku naletel na blato na cesti in že je zaropotalo. Komaj sem ga obvil, obrnil in stopil s kolesa. Videl sem, da sploh ni dojel kaj se je zgodilo. Brez brzine, brez klanca, blato in desni ovinek je bilo dovolj. Pridelal si je dve odrgnini, ki pa sta ga kasneje ob stalnem deževju in potenju kar močno pekli. Kaj sedaj? Greva naprej? Domov? Nič, kar te ne ubije te umije (krepi), greva dalje.

V rahlem transu in skrajni previdnosti na vedno bolj mokri cesti sva nadaljevala proti Kamniku. Po teh stranskih poteh sva se lepo izognila glavni cesti in prišla do vasi Križ. Peljala sva se kar skozi center Kamnika, kjer se je že lepo videlo kaj naju čaka v Tuhinjski dolini. Sonce ne. Tu se cesta ves čas bolj ali manj opazno vzpenja, na nekaterih ovinkih je kar lep klanec, ko misliš, da je ravno pa je v resnici ves čas navkreber.

Jutranji kaskader

V Tuhinjski dolini je precej vasi, ki si sledijo skoraj tako kot ovinki. Večje vasi so Nevlje, Soteska, Podhruška, Srednja vas, Loke, Potok, Šmartno, Stebljevk, Laze, odcep za Tuhinj in še bi lahko naštevali. Cesta je kar dobra, paziti moraš le na vse kar mrgoli in leze ob cesti. Tokrat se je še posebej izkazal jutranji kaskader, ki se je na gorskem kolesu peljal po desni strani ob cesti, po mleko. Nenadoma je brez vsakršnega signala, mahanja z roko ali pogleda ostro zavil in pravokotno prečkal cesto. Če bi jaz sedel za volanom, bi ga sploščil v hladilnik avtomobila. K sreči sem ga opazoval in ocenil, da se zna zgoditi, da bo zavil kar tako nenadoma. V zadnjem hipu sem zavpil tako, da sem zapeljal pred njim, kolega pa za njim. Glede na vse kletvice, ki sva jih natresla imam občutek, da je poba prišel čez cesto s polnimi hlačami. Ali pa naju sploh ni opazil.....

Dež

Počasi se je sonce začelo skrivati in prve resne kaplje so se že približale. Nič resnega, cesta je bila že tako ali tako mokra, tako, da sva nadaljevala. Do naslednjega ovinka, ko je že bolj deževalo. In do naslednjega, kjer je še bolj deževalo. No, in potem se je ulilo. Dež je padal vse bolj in bolj zato sva v Zgornjem Tuhinju pri neki gostilni pod napuščem počakala. Poklical sem drugo ekipo, da se dogovorimo kako in kaj naprej. Naredila sva že sedeminštirideset kilometrov in če greva nazaj jih bova skoraj sto kar niti ni tako malo. Fantje, ki so štartali iz Ljubljane so imeli drugačne želje. Ob vsem soncu, ki so ga imeli v Ljubljani, so si želeli še malce uživati in so tako prevedrili v Trojanah. Tam so čakali več kot uro. Odločeni so bili, da gremo naprej in zato sva tudi midva nadaljevala pot. Čez nekaj metrov sva prišla do zadnje bencinske črpalke pred klancem, ki gre mimo Črnega vrha v Tuhinju. Prav veliko vode nisem dolil, čakal sem na klanec.

Pravzaprav ni tale Tuhinjski klanec nič posebnega, osemsto metrov zdržiš in že si na vrhu, na šeststo šestdesetih metrih. V lepem sončnem vremenu bi tukaj naredil pavzo, se oblekel in odrvel navzdol. V takem močno deževnem pa tega veselja ni bilo. Brez pavze sva se predvidno in zavirajoče odpeljala navzdol. Do Špitaliča in Motnika je bila vožnja podobna testiranju 'aquaplaninga' na kolesu. Z veliko previdnostjo sva vseeno nekaj hitrosti odnesla s seboj.

Nora mama

Ja, res je, deževalo je kot iz škafa. Še dobro, da ni bilo vroče. Oba sva bila kar zadovoljna, dež naju ni pretirano motil, pa sem rekel, da slabše ne bo. No, pa je bilo. Še bolj se je ulilo. Vodo sem imel nenadoma v čevljih, to je pa nekaj, kar je pa res izredno zoprno. Malce pred Vranskim v križišču s cesto iz Trojan pa sva doživela nov adrenalinski dogodek. Počakala sva na svojem voznem pasu in čakala, da bo voznica, ki je prihajala iz desne, lepo zavila levo proti Motniku. Nekako ji ni uspelo, pravzaprav ni pokazala nobenega posebnega interesa, da bi šla po svojem voznem pasu, ampak se je peljala pač kar direktno v naju. Mislim, da ni videla ničesar, ne dva kolesarja, ne napačen vozni pas, ne križišča, ničesar. Noro.

No tudi ta, četrti dogodek naju ni ustavil in Celje se je nezadržno bližalo. Pred tem sva šla mimo Vranskega, prečkala avtocesto in nadljevala proti Šempetru v Savinjski dolini. Tuhinjsko pa sva pustila zadaj. Še vedno je prijetno deževalo in tudi naprej proti Celju ni bilo videti nič bolje. Skoraj točno ob deseti uri sva pripeljala v Žalec. Kot smo bili dogovorjeni. Druge ekipe seveda še ni bilo, srečali pa smo se edino s pomočjo na cesti. Kolega, ki nas je spremljal z avtom je prišel v Žalec na kontrolo oziroma štetje, če smo vsi prisotni. Njegova boljša polovica je na kolegu opravila kratko predstavitev sproščanja ramenske mišice. Khm, preživel je že kar nekaj dogodkov na poti, ampak tole je bilo videti kar boleče. Malce naju je že treslo od mraza in zato sva se odločila, da greva kar naprej in da ne bova čakala ostalih. Fantom se še enkrat opravičujem, ampak zeblo naju je preveč.

Napera je, napere ni, je pa Avstralec 

Od Žalca do Celja je kar letelo in v Celju sva zaradi še vedno premalo znanega terena morala zapeljati na levo stran, na kolesarsko stezo. Tisto tam ni kolesarska steza, niti ni steza pač pa urbani asfaltirani makedam. Katastrofa. Žal tudi material ni zdržal in kolegu je na sprednjem kolesu služnost odpovedala napera. Ja, v redu no. Špica. Pa še ploščata. Malce sva bila izgubljena, kaj sedaj, domov? Po vsem doživetem? Brez skrbi, čudežno ali pa mogoče namenoma je na koncu te 'kolesarske' steze kolesarska trgovina s servisom. Fantje že vedo. Boks, boks, boks! Kolo je bilo v trenutku na stojalu, jaz pa sem malce brkljal naokoli. V trgovino se je v tem trenutku na kolesu pripeljal možakar. Opremljen dvakrat bolj kot jaz na Donavi, z veliko avstralsko zastavo in nič kaj manjšo slovensko. Povedal mi je, da je s pomočjo organizacije Warm Showers prišel iz Avstralije, preko Indije in Afrike v Evropo in sedaj v Slovenijo. Cycling Sandy je njegovo ime in da sem vabljen, ko bom kaj v Avstraliji oziroma Tasmaniji, da naj kar pridem, da tudi on nudi prenočišče kolesarjem. Ni problema, ta vikend še ne, naslednjega pa pridem. Ah.... Med tem je serviser popravil kolo in vsa premražena sva nadaljevala pot. Druga ekipa naju še ni ujela, zato sva kar odšla.

Iz Celja hitro pobegneš mimo Bukovžlaka in Proseniškega. Ceste so tu kar lepe, tudi kolesarska pot je kar velikokrat na voljo. V dežju oziroma nalivih je bilo na njih veliko peska, zato sva se vozila bolj po glavni cesti. V lepem vremenu sem se tu že peljal in vem, da je zelo lepo. Veliko jezerc in podobno. To pot je bilo vse skupaj nekakšno jezero in zato sem komaj čakal na hribe. Še posebno na enega. Ponikva. Tokrat vlaka ni bilo in sva se lahko zagnala v šestnajst odstotni klanec. Ni dolg, je pa kratek. Na vrhu sem se oddahnil, lažje je bilo kot sem mislil. Seveda je sledil spust, potem pa še enkrat isto. A se voziva v krogu? Znova železniška proga, znova klanec. Aha, tokrat Dobovc. Potem pa se klanci še nekajkrat ponovijo, vendar brez proge.

Še vedno je deževalo tako, da so tudi Mlače kar odbrzele mimo, za Lušečko vasjo pa sva znova prečkala progo, tokrat so bile zapornice špuščene in pavza je bila obvezna. Nadaljevala sva še skozi Čadramsko vas in v Poljčanah opravila prvo malico na bencinski črpalki. Prvič sem videl kako lahko nekdo poje nekakšen šoferski sendvič in še malega zraven. Približno pol metra in še dva decimetra sendviča. Dež, veter, mraz in kolesarjenje te zgleda res zlakotnijo. Topla kava iz avtomata je bila pa vrhunska poživitev in tako okrepčana sva brez, da bi počakala drugi del ekipe, nadaljevala pot proti Ptujski gori.

Najprej sva se skoraj odpeljala proti Slovenski Bistrici nato pa obrnila in le našla pot skozi Novake in Makole. Tu se trasa rahlo spušča, edini malce opaznejši klanec je vzpon na Ptujsko Goro. Nisva šla prav do cerkve, ampak sva v krožišču obrnila in končno vsaj malce uživala v spustu na Dravsko polje do Lovrenca. Potem pa je sledila skoraj povsem ravna cesta do Ptuja. Na desni lahko opazuješ in seveda vohaš farmo kjer vzgajajo hrenovke in salame.

Na Ptuju je bilo vreme spet malce bolj kislo, vendar pavze na mostu čez Dravo to ni vzelo. Stopetdeset kilometrov od doma mi je pravzaprav vseeno, če med pavzo malce rosi. Tudi tu v teh krajih bodo lokalna žrebanja, kar pomeni, da so vsi gradbeni stroji na cesti in da povsod nekaj delajo. Ptuj ima na neki steni tablo kjer piše, da je to najbolj urejeno mesto. Khm, bilo. Sedaj bi temu kaosu težko rekel urejenost in če slediš oznakam za kolesarsko pot si kmalu pred zidom. V te kraje bom še prišel in preveril situacijo takrat, ko bodo ta lokalna žrebanja mimo in gradnje končane.

43km in mularija
Sreča je bila na naši strani tudi na odcepu, kjer stoji tabla desno 43km G. Radgona. Mulci so testirali avto s skoraj vsemi olimpijskimi krogi na maski in kar tako zavili desno. Tudi jaz sem zavil desno, če bi šel naravnost, bi pa ta opis še malce počakal na objavo. Ni bilo tako hudo, zato sva mirno nadaljevala pot po dokaj ravninski trasi skozi Podvince do Trnovske vasi. Večji kraj na tej pot je Lenart v Slovenskih goricah, ki pa je deloval kot mrtvo mesto. Sobota, štiri popoldan pa nikjer nikogar.

Za Lenartom sledi Benedikt, kjer je krajši vzpon. Vse skupaj mi je pobralo vso zalogo in na prvi bencinski sem obvezno počakal in si privoščil sendvič. Pojedel sem ga kar med vožnjo in potem je letelo kar samo od sebe. Zadnjih deset kilometrov sem prevozil kot, da bi ravnokar začel. Gornja Radgona se je kar prehitro pokazala in v trenutku sem bil sredi kraja. V zadnjem hipu sem opazil, znak za Avstrijo desno in pa kolega, ki je z avtom v križišču počakal, da ne bi zgrešil. Na bližnjem parkirišču sem zaključil pot.

Kmalu se mi je pridružil še kolega, ki si je nehote želel še pogledati Radence, pa je pravočasno obrnil. Preoblečena v suhe majice in hlače sva nadaljevala čez mejo proti pivovarni. Na drugi strani Mure sem preveril še kje je drugi del ekipe in izkazalo se je, da so že čisto blizu. No. Končno.

Skupaj......ja, skupaj, smo nato odpeljali zadnja dva kilometra do pivovarne, kjer smo sicer pričakovali malce aplavza in šampanjec, dobili pa samo precej začudenih pogledov.

Kakorkoli, dvesto kilometrov je bilo za menoj, deževalo je skoraj ves čas, sonca pa tudi sedaj še nisem videl. Ob vrhunskem pivu in obisku šefa pivovarne smo predebatirali vtise s poti, ugotovili, da je dež tudi vreme in da moramo tak podvig še kdaj ponoviti.

Ja, ne ni konec......
Potem smo odšli nazaj do Fride, pa večerjat, pa peš nazaj na pivo in potem peš domov. Torej smo prepešačili še deset kilometrov. Naslednji dan pa smo se po obilnem zajtrku nekateri odpravili še s kolesom do Šentilja, z vlakom do Ljubljane in potem še s kolesom domov. Tako se je nabralo še petinsedemdeset kilometrov. 

Hvala vsem za družbo in predvsem brez zamere, naslednjič gremo pa res skupaj.

Povezava do slik

Poletno ogrevanje do Krka

Morje ima nek poseben čar in privlačnost in tako je vsak obisk samo obljuba, da pridemo spet. Podobno kot valovi, vedno novi, vedno lepši in nikoli zadnji. Malce pesniški je tale uvod, pa je že prav tako. Morje! Gremo na morje! Vedno mi gre na smeh, ko mi nekdo reče, da je pa s kolesom do morja res povsem enostavno. Saj gre samo navzdol. Hehe, daleč od tega. Tokrat je bilo to morje, merjeno po doseženih višinskih metrih tam nekje na Storžiču. Ali pa celo na Kredarici. Noro.

Plan je bil prvotno drugačen. Mogoče bolj primeren za naslednje leto. Ali pa tudi ne. Kaj ko bi šel s kolesom na morje. Ne do morja, do Kopra, ampak na morje na dopust, kamorkoli že. Recimo na hrvaške otoke. Ampak, kaj, potem bom pa na dopustu vsak dan kolo gonil? To pa ne! Kaj, pa? Ga bom gledal na avtu, na strehi? Tudi ne! Iz planiranja in razmišljanja me je potegnil kolega, ki je predlagal salomonsko rešitev. Pojdiva na Krk, do Punata, kjer ima najin prijatelj prikolico. V petek se odpeljeva dol (?!? dol ?!?), popijemo kakšno šilce, v soboto pa naju prideta iskat najboljše polovice in gremo domov lepo z avtom. Ideja je bila v hipu potrjena in obisk na norveški vremenski strani se je za desetkrat povečal. Štirinajst dni sem preverjal ali bo dež, ali ne bo? Še v ponedeljek je bilo videti bolj žalostno, v četrtek pa se je napoved izredno popravila. Petek je bil torej potrjen in misli so se počasi preklopile na kolesarjenje.

Tokrat sem se odločil, da grem na pot brez nahbrtnika. Nič posebnega, je pa potrebno malce drugače pripraviti vse potrebno. Pri specialki je tlačilka manjša in se drži nosilca za bidon, zračnica in orodje je tudi miniaturno in vse to gre v majčkeno torbico pod sedežem. Namestil sem še en nosilec za bidon, torej imam sedaj lahko skoraj liter in pol tekočine na kolesu, kar pa že zadostuje. Bencinskih črpalk in trgovin je dovolj, da lahko napolniš zaloge. S seboj sem vzel eno torbico za okrog pasu, no tja noter pa sem spravil vse ostalo. Kreme, hrano, še eno majico, anorak, denar, telefon, še celo banana je šla noter. Zdaj vem zakaj so banane krive. Zato, da jih lahko v tako torbico nabašeš. Še zadnji pregled opreme in poti, potem pa spat.

Zbudil sem se okrog štirih zjutraj. Zunaj je deževalo. Pa kako? Neverjetno. Ob šestih je bilo videti, da še ni konec, vendar padalo pa ni več. Poklical sem kolega in preveril, če je vse nared. Potrdil je odhod in odpravil sem se od doma. V dolgih rokavih, malce je bilo hladno.

Kot vedno moram najprej premagati domači klanec, potem pa desno proti Kranju. Kako sem užival ob pogledu na ljudi, ki morajo v službo (no, še dobro, da jo imajo), jaz pa lahko povsem svobodno brzim naprej. Ker je bil petek, sem že takoj ob sedmih zjutraj srečal tekačice na jutranjem teku do Kranja. Zanimivo je kako so sedaj vse oštevilčene. Kjerkoli v Sloveniji lahko naletiš na kakšno oštevilčeno čečo, ki teče. No, vem zakaj so oštevilčene, morebitni bralec pa naj to kar sam ugotovi.

Skozi Kranj sem poletel, tokrat sem užival v razgledu proti Planini. Podrli so staro stavbo in nekaj časa bo ta pogled še na voljo, potem pa bodo že pozidali tisti del. Mimo Planine in Čirč sem se hitro znašel na Prebačevskem polju. Povsod že raste pšenica in koruza, na nebu pa so se zbirali kar temni oblaki. Nikakor se ozračje ni želelo ogreti. Iz Trboj ven proti Smledniku sem užival na novi cesti, tja do meje z ljubljansko jurisdikcijo (khm, je to sploh beseda) je prav lepo. Potem pa priletiš na razdrapano staro cesto do klanca proti Valburgi. Pa se spomnim, ko so naredili novo, še v tisti prejšnji državi.

Tako kot vsako jutri po avtocesti, sem tudi danes po lokalnih cestah odbrzel mimo Šmarne Gore in skozi Tacen v Šentvid. Sedaj poznam novo pot skozi Šentvid, tako, da se lahko izognem gneči in semaforjem. Naredim še dva tri ovinke in že sem v Kosezah pri Koseškem bajerju, kjer me že čaka kolesarski soborec.

Vreme se je še vedno držalo, zato sva se brez skrbi odpeljala proti Rožni dolini. Sledila je debata o tem kakšni klanci naju čakajo in po kateri poti bova šla. Prvi klanec naju je že presenetil ob živalskem vrtu in s komentarjem o strašnem klancu sva nasmejala tam čakajoče kolesarje.

No, Tržaško sva samo prečkala in se po Jurčkovi cesti odpeljala do trgovske meke na Rudniku. Ja res, že zjutraj ob devetih je bila skoraj gneča. Ne vem ali je tam toliko zaposlenih, ali pa toliko ljudi nekaj kupuje. Nadaljevala sva pot naprej po Dolenjki skozi Lavrico do Škofljice. Tam, kjer stoji spomenik Jožetu Privšku (Vozim kolo v daljave), sva zavila desno proti Kočevju. Pri Gumnišču se pa začne klanec, lepa cesta, celo tro-pasovna, ampak nagnjena. No mimo Pijave Gorice je še šlo (pozdravljen Edo!), naprej pa je postalo bolj resno. Ampak, drugače ne gre. Cesta se je dvigala in spuščala in kmalu sva bila na Turjaku. Rozamunde ni bilo doma, ne vem pravzaprav, kako je Prešeren prišel na idejo o Turjaški Rozamundi. Ne vem, če se je z biciklom vozil po teh klancih okoli Turjaka, ampak, če bi se bi verjetno še kaj bolj dramatičnega napisal. Ja, Ostrovrhar jo je popihal v Bosno k Lejli, midva pa naprej mimo Trubarjeve domačije proti Velikim Laščam in naprej proti Kočevju.

Tu se je klanec umiril in se obrnil nazaj dol. Do Ribnice je sledil spust mimo številnih krajev, peljala sva se tudi mimo ogromnih kuhalnic. Kakšne riti so morale biti včasih tam doli, da so potrebovali tako velike kuhalnice. Malce pred Kočevjem sva se ustavila pri gostilni kjer imajo pravi mali živalski vrt. Celo medveda imajo. Baje celo dva. Kletke so videti kar močne, medo pa je skoraj mrtev od vročine in utrujenosti ležal pred brlogom. Verjetno je imel naporno noč. Lakota je naredila svoje in tako sva v Kočevju uničila vsak po en sendvič in nekaj pijače. Dekletce za šankom sem vprašal koliko je še do meje in skoraj bi se od smeha prevrnila na tla. No, odgovor sem pa vseeno dobil. Ja, z avtom pol ure. Aha, ok. Verjetno matematika ni potrebna za delo za šankom, čeprav bi rekel ravno nasprotno. Ok, torej, če se avto vozi s hitrostjo sto kilometrov na uro imava še petdeset kilometrov. Če pa se vozi recimo trideset na uro, jih imava pa samo petnajst. Izbrala sva drugo možnost.

Skozi Kočevje sva kar odpeljala, povsod se je nekaj gradilo, večkrat sva prečkala reko Rinžo in nadaljevala pot proti Livoldu. Imena krajev in vasi so zame tu malce nenavadna, saj sva šla skozi Štalcerje, Moravo, Banjo Loke in Delača do Tišenpolja. Klanec je bil tu zelo dobrodošel in tu je letelo krepko čez štirideset na uro. V zadnjem trenutku sem opazil lep slap na desni in se ustavil. Na tabli je pisalo, da je Nežka na tem mestu vole napajala pri vodi in izginila. Čez nekaj časa je voda naplavila jarem ovit z njenimi lasmi. Žalostna usoda je dala Tišenpoljskim slapovom ime Slap Nežica. En obrat in že sva bila na meji. Na Kolpi, na mejnem prehodu Petrina. Opravila sva formalnosti in na drugi strani v Brodu na Kupi pristala na pavzi v gostilni.

Sledila je analiza poti do sem in debata o tem kaj naju čaka. Baje je tu naprej klanec na Delnice. Eh, tako hudo pa že ne more biti, sem si mislil.

Po pavzi sva nadaljevala pot. Ravna cesta skozi gozd, ob Kolpi, kakšen klanec neki. No, pa se je počasi le prikazal. Malce serpentin in vzpetina. Za tem pa še en klanček in na vrhu dodaten. Pa za ovinkom še en. Nato pa en dolg in takoj en kratek še bolj strm. Potem pa še dva in še eden. Malce ravnine in takoj zatem klanec. V slabih desetih kilometrih se je nabralo za petsto metrov višine. Odlično, na takih vzponih ti pa res vse misli padejo iz glave ven in razmišljaš le še o tem kdo bo prej odpovedal. Veriga, srce ali glava. Vse je v glavi, tako, da ta ne odpove, veriga je močna, srce pa je še bilo tako, da sem pribrcal do vrha tako, da sem še ujel in prehitel še nekaj slovenskih kolesarjev. Kolega pa si je vzel malce več časa, verjetno za ogled res lepe pokrajine.

Seveda pa to ni dovolj. Skozi Delnice je šlo malce navzdol, nato pa čez avtocesto na Golubinjak. Tu sva dodala še dobrih sto metrov višine, potem pa je sledil spust do jezera Bajer. Lahko, da se imenuje tudi Bajersko jezero. Izredno lepo jezero v občini Fužine, tako lepo, da sva naredila kar kratko pavzo, znova ob sendviču in celo jogurtu. Sredi vasi je bil parkiran Ferrari. Noro.

Po obilni malici je napočil čas za še dodaten dvig in tako sva se v prijetni vročini, nažrta kot vola znašla na devetsto enajstih metrih nadmorske višine. Ja, res se gre dol na morje. Če verjameš.

Končno se je pojavila tabla občine Bakar, kar pomeni, da je pred nama kar dolg spust. Vsak gor ima tudi svoj dol in tako sva se po strmi ovinkasti cesti peljala proti kraju Križišće. Mogoče bi bilo bolje, če bi napisal odvrla. Odvrla sva proti kraju Križišće. Ma ja, odbremzala no.

Razgled je bil pa fantastičen, videl sem Reko, pa Bakarac, Cres, otok Krk s svojim impozantnim mostom in seveda ogromno morja. Fantazija.

V Križišću zaviješ desno in potem po lepi razgledni cesti nad novo avtocesto pelješ proti mostu. Sledi nekaj krožišč in hitro se znajdeš na glavni cesti za otok Krk. Pa še dovoljeno je. Ker sem se vozil med avtomobili sem tudi jaz odprl plin do konca in s petdesetimi kilometri na uro pridrvel do kolone za most. Potem pa lepo desno in nonšalatno kot pešec mimo zapornic in naprej. Tudi most je narejen v klanec, na otoku Svetega Marka sem se malce razgledal, kolega pa je na otoku Krku opravil hiter kolesarski servis.

Pred nama je bilo še zadnjih štirideset kilometrov. Cesta preko otoka se dviga in spušča, mislim, da so sledili morskim valom, prometa pa je bilo tudi kar ogromno. No, tu nekje sem opazil, da so hrvaški vozniki zelo prijazni, skoraj vsak te namreč z nežnim hupanjem opozori, da je za teboj in da te bo prehitel. Res pozorno, poleg ropotanja motorjev, slišiš še huparsko melodijo. Na desno proti trajektu za Cres nisva šla, ampak sva se peljala naprej do še ene trgovine in kratke pavze. Za tem pa sva po nekaj kilometrih odkrila fantastično kolesarsko stezo, tik ob glavni cesti. Pa še navzdol je šlo. Odlično, čestitam občini Krk za tako fantastično potezo.

Pred mestom Krk sva zavila levo proti Punatu in sledil je spust dolg kar šest kilometrov. Na desni v morju so bili že wakeboard-arji, midva pa sva čakala le na tablo Punat.

Yes! Tabla je res stala tam, sledilo je skupinsko slikanje, dva bicikla in dva osla oziroma konja. No, ja uspelo je. Tam pri tabli mi je kazalo dvesto štiri kilometre in skoraj trinajst ur vožnje z vsemi postanki in pavzami od doma.

No, kot vedno cilj ni na koncu, ampak malce naprej. Peljala sva se še skozi marino in skozi kamp do kolega, ki je tam dopustoval v prikolici.

Kratka statistika:
- razdalja: 206.75 km
- maksimalna hitrost: 62.6 km/h, povprečje pa: 22.2 km/h
- čas kolesarjenja: 9 ur in 18 minut
- število porabljenih kalorij: 30 piv
- dvig: 2015 metrov
- spust: 2417 metrov

Sledila je dolga zabava v noč in še naslednji dan.

Nikoli nisem razmišljal o tem, da bom prišel do Punata s kolesom in to celo od doma. Razdalja je bila zame rekordna, čeprav samo za nekaj metrov daljša kot tista pot do Krškega in nazaj. Utrujen nisem bil, od sonca zažgan tudi ne, sit tudi ne, žejen pa. Slovenski del poti je bil dokaj razgiban, nekaj vzponov, malce več spustov. Hrvaški del poti pa je bil bolj hribovit, Delnice in Fužine so kar visoko, res pa je, da se potem spustiš vse do morja. Nahrbtnika nisem pogrešal, trgovin in vsega je polno ob poti. Kolegu hvala za družbo in upam, da greva še kdaj.

Povezava do slik

Sava šumi

Ne, ne bom začel s tisto: "Spominjam se, stekla si stran, brez slovesa.....". No pa sem že.

Bližal se je vikend in s tem skoraj največji slovenski kolesarski praznik. Ampak, nas ni premamilo, še ne. Sto petdeset kilometrov v gužvi naokrog nazaj do Ljubljane, ali pa kam drugam. Več idej se je motalo med nogami, lažje in težje, nato je padla odločitev. Odzval sem se povabilu in se v mislih prepričal, da ni problema. Gremo v Krško! Kolega je bil povsem resen. In še nazaj! Z vlakom? Ne, s kolesom.

Vabilo je bilo res zabavno. Vabljeni na popotovanje ob strugi Save do prelepega mesta Krško. Priporočeno je bilo, da s seboj vzamemo fotoaparate in podobne pripomočke. Štart iz Fužin (iz Ljubljane), predviden kratek počitek, potem pa vmesni cilj v Krškem, kjer bi si ogledali dvoglave jagode in štiriperesne krape. Po samooskrbi s kosilom, sledi obratna pot nazaj. Na koncu pa debata in analiza ob pivu. Slišalo se je dobro, pa še brez participacije, zakaj pa ne?

V nedeljo zjutraj kakor, da bi šel v službo, sem vstal in v mislih predelal kaj bi vzel s seboj. Tokrat sem šel na pot brez nahrbtnika, kar je precej lažje. Ob poti je precej možnosti, da si lahko kupiš hrano in pijačo tako, da vode z Gorenjske nisem vozil naokrog. Bicikel na streho, jutranji zajtrk in kot vsak dan med tednom gas v Ljubljano. Ahhhh. No ja, je pa vsaj prazna cesta.

Nekje za neko bencinsko črpalko na Zaloški sem parkiral avto in se pripravil za na pot. Potem pa sem odšel čez cesto poiskat soborca. Nikjer nikogar. Kličem, nič. Še enkrat, nič. Fino, mogoče pa ne gremo in grem lahko domov. Poskusim še enkrat in dobim zvezo. Prideva takoj! Ok. Fanta pridrvita okrog ovinka. Zanimivo, pred odhodom sta na enem kolesu zamenjala še plašč. Tako na hitro. Preizkusili smo še mojo malo tlačilko in kot kaže zadeva resnično deluje in lahko natlačiš zrak v zračnico. Ali je bilo res osem barov ali pa sedem pa ne vemo. Delovalo pa je. Sedaj pa gremo!

Iz Fužin smo se lepo počasi odpeljali proti Polju, oziroma mimo Psihiatrične klinike. Khm, ja, mimo. Skozi Zalog kar leti in kmalu prideš do ceste, ki ves čas pelje ob železniški progi do Laz pri Dolskem in nato do prvega ovinka v Jevnici. Tam stoji lesen most čez Savo, ki pa je po moji oceni v bolj slabem stanju in moraš biti kar previden. Po severnem bregu smo tako nadaljevali pot skozi Ribče, mimo Kresnic vse do Litije. Cesta je sicer prometna, pokrajina pa lepa ves čas ob Savi, ogromno je tudi obdelanih polj in urejenih hiš. Na nekem plakatu ob cesti je bilo celo napisano, da lokalna čeča praznuje osemnajst let. Larisa čestitamo tudi mi! Upamo, da si za darilo dobila kolo:).

V Litiji smo prečkali Savo in zavili levo naprej proti Zasavju. Litija se hitro zaključi, nato pa sledi kar nekaj kilometrov dolga vožnja, lahko bi se reklo, da kar po soteski. Na nasprotnem bregu Save se vije železniška proga in tudi nekaj postaj smo videli, na naši strani mimo Spodnjega Loga in kraja Renke pa smo počasi prišli do Zagorja ob Savi. Pravzaprav smo prišli do Šklendrovca, čez Savo v Zagorje pa se nismo odpeljali. Dobro, da smo se tako odpeljali s kolesom, da sem končno videl kako si sledijo ti kraji. Torej najprej Zagorje ob Savi, za naslednjim ovinkom pa je že križišče za Trbovlje. V tem križišču se lepo vidi kaj naredi pohlep iz lepe pokrajine. To ni Lafarž, ampak La Farsa. Groza, svinjarija, ki pa v teh krajih ni edina. Že v naslednjem ovinku se predstavi dimnik do neba. Tristo šestedest metrov visok dimnik je bil potreben, da se je onesnaženost iz doline bolj enakomerno porazdelila po vsej okolici. Ko takole pišem tale svoj blog niti ne pomislim na to, da nekje v Zasavju zame delajo elektriko in posledično uničujejo okolje. No, v bistvu ga sam. Prav je, da se takih stvari zavedamo in taka kolesarska tura lahko pripomore k temu, da vsaj ta dan z avtom ne zasvinjam okolice in ne preživim celega dneva pred raznimi škatlami, ki porabljajo elektriko. Aja, pa na dimniku je napis: Čista energija. Pesek v oči in dim v glavo.

Dva ovinka naprej, ko se dimnika ne vidi več, smo naredili prvo pavzo. Dolili smo si vodo, nekaj celo odlili in nadaljevali pot naprej proti Podkraju. Tam smo šli čez most in prišli v Hrastnik. Pot se je precej zožila in ob železnici smo se peljali naprej proti Zidanemu Mostu. Prišli v Občino Laško, prijalo bi kaj podobno zvenečega, še bolj pa je prijal klanec do Zidanega Mosta. Tu je res lep kamniti most, spodaj pa sotočje Savinje in Save. Od izvira v Logarski dolini se po stotih kilometrih Savinja tu izlije v Savo. Bilo je tudi osvežilno hladno.

Nismo šli proti Celju, ampak kar naprej proti Radečam. No, tu pa so imeli ribiški praznik in v tem duhu lahko napišem, da je ob reki bivakiralo in lovilo ribe prek milijon ribičev. Vsi so imeli prekratke roke, da bi pokazali kako velike ribe so ujeli. Hehe, no mi smo kar bežali naprej. Mimo Šmarčne do Sevnice se pelješ po lepi razgledni trasi, na nasprotni strani Save se vije železnica in lepe postaje. Tu mi je prišla na misel Donava in tisti kraji tam, ker je zelo podobno. Arhitekura je malce podobna, tudi reka je široka, cesta pa lepo položna. Uživaško.

V Sevnici seveda izstopa Grad Sevnica, ki je res na lepem kraju, s svojim vinogradom in lepo okolico. Zelo impozantno. Na Savi smo opazili kar nekaj hidroelektraren, ki so vse lepo urejene in vključene v okolje.

Vročine še ni bilo, bili smo še dokaj sveži in tako brez pavze nadaljevali mimo Blance. Tu pa se na levi strani pokaže še en grad. V Brestanici stoji Grad Rajhenburg. Tudi ta je lep, mogoče malce manj kot tisti v Sevnici, pa vseeno izstopa. Včasih so si zgradili gradove res na lepih lokacijah.

Za tem gradom sledi rahel spust in ovinek v desno in nenadoma si v Krškem. Tabla se je kar nenadoma pojavila in res smo po stotih kilometrih prišli do Krškega. Hitro smo našli trgovino in si nakupili malce okrepčila in vse potrebno za odlično kosilo. Po stari navadi cilj ni na cilju, ampak smo se peljali še nekaj kilometrov naprej, do hiše, kjer pa je bil res zamišljen cilj. Sledilo je pivo, kratka analiza in kuhanje kosila. Makaroni so bili odlični, uživali smo ob kosilu in poslušali po kakšnih nizkih cenah prodajajo stanovanja na lokalnem radiju.

Super, spočiti, pospravili smo posodo, hvala za vožnjo in adijo.

Ja seveda. Pol pa pride tisti svizec.

Gremo nazaj.

Ok, za spodbudo smo se ustavili pri sosedu, spili enega takratkega, za moč in pogum, rekli eno gospodarsko politično, ignorirali referendum in se odpeljali naprej nazaj proti Ljubljani.

Prva ura vožnje do Radeč je bila mučna. Preko trideset stopinj, poln želodec in malce vetra v prsa. Malce smo garali, bolje bi bilo, če bi po kosilu odležali kakšne pol ure. Vemo za naslednjič. No tiste pol ure smo potem odležali kar na bencinski črpalki.

Po kar dolgem nepričakovanem počitku, smo nadaljevali z naslednjo enourno etapo. Vročina ni popuščala, moč pa malce je. Končno smo prišli do tistega dela poti, kjer se pelješ bolj v senci, mimo Hrastnika, Trbovelj in Zagorja. Potem pa se pot do Litije kar vleče in postanek v Litiji smo težko pričakovali. Tu smo ugotovili, da res velja: "Če si lačen, si ful drugačen."

Po okrepčilu in dovoljenih poživilih, pa smo kot pošasti na krilih leteli naprej. Skozi Zgornji Log in mimo vasi Konj smo prišli do krožišča, ki nas je vrnilo na pot proti Jevnici. Brzina je bila res prevelika tako, da se nismo uspeli ustaviti in si ogledati kako dve ženski mladinski, ali pa celo članski ekipi igrata nogomet. Mudilo se nam je v Ljubljano. Tudi Zalog se kar ni prikazal, vendar smo vedeli, da bo počasi konec. Na števcih se je prikazal napis 200. Dvesto kilometrov v enem dnevu, z nekaj pavzami. Še dobro, da ni bilo klancev. Kmalu zatem so se pokazale Fužine, avto je bil še tam in zaključek popotovanja je bil tu.

Sledilo je pivo pri Jurmanu, analiza poti in malce planov za naprej. Vožnje smo imeli za sedem ur in pol, naredili smo dobrih dvesto šest kilometrov in malce tudi počivali. Zame znova zabaven podatek je bil, da sem porabil sedemindvajset piv, kar je deset manj kot zadnjič do Kopra. Torej sem se kljub hitrejši vožnji in daljši razdalji manj utrudil.

Fanta hvala za družbo in gremo dalje!

Slike s poti

16. Maraton treh občin

Ne, brez skrbi ni bil moj šestnajsti maraton. Bil je moj prvi. No prva. Tekma. Spet sem na sredini začel.

Zadnje čase se nas drži kolesarska evforija (malce smo dali na stran pivsko) in tako je zelo po sredi padel predlog, da se udeležimo grosupeljskega maratona. Zakaj pa ne? Če že poznamo organizatorja, oziroma njegovega sina, pa pojdimo. Da je zadeva bolj zabavna je dolžin več tako, da je obstajal tudi družinski maraton.

V nedeljo zjutraj sem vstal tako kot za v službo. Tokrat lažje, ker je bil plan povsem drug. Hitro nekaj pojest, nato pa vsa štiri kolesa na streho! Dela ogromno, vendar sem se že navadil in kar gre. Točno ob dogovorjenem času, torej ob 7:08 smo se odpravili proti Grosuplju. Mah, ne vem kako se to napiše, v glavnem proti 'vratom'. Na avtocesti ni bilo nikogar, razen malce dežja.

Zbrali smo se na standardni lokaciji ekipa dreh družinskih kolesarjev in še ena treh specialcev. Poleg nas je bila pa vsaj še ena ekipa specialcev nekaj poznanih, nekaj ne. Kakorkoli, na štartu je bil lep tisočak kolesarjev in vsi smo bili pripravljeni in čakali na štart. Nisem imel nobene predstave kako se sploh v taki množici karkoli zgodi, kako se pelješ kako štartaš. V nekem trenutku je napovedovalec rekel, da se je maraton začel. Aja? Ok. Začel. Nič odštevanja? Poka s pištolo? Brez besedice zdaj? Mogoče pa vsega tega nisem slišal.

Najprej je šlo počasi, v blaznem zavetrju. Spusti so kar leteli. Potem pa se je kar kmalu začelo redčiti. Eni so bežali naprej, drugi ne. Okoli mene je bil cel spekter koles: gorska, treking, specialke, fitnesi, celo starega 'maratonca' sem videl. S kolegom sva lepo vozila v zavetrju, drugi pa je pobegnil. Po nekaj kilometrih sem začel taktizirati. Khm, kaj pa, če bi se vozil v skupini? Malce sva potegnila in lepo 'na šverc' nadaljevala. Prišli so prvi klanci, taki malce bolj strmi. Prehitel sem kolesarja pred mano. Pa še enega. Pa še eno skupino. Pa še dva. Pa tri. Noro, v klanec gor me je kar vleklo. Kolega sem izgubil, žal se opravičujem, drugega pred seboj pa ujel. In letel naprej. Noro, do prve okrepčevalnice je šlo kar samo in zelo hitro.

Počakal sem ostala dva in potem smo šli skupaj naprej. Ja, dokler me ni spet odneslo:). Med vožnjo sem užival tudi v prelepi pokrajini. Grosuplje, Čušperk, Hočevje sami lepi razgledi med klanci. Zelo lepo. Med Hočevjem in Temenico je kar močno deževalo in nas premočilo do kosti. Cesta se je na nekaterih delih spremenila v drsalnico, vendar so nas redarji ob poti ves čas opozarjali in usmerjali tako, da je šlo vse v redu naprej.

V neki vasi ob poti sem videl ogromno stajo s konji. Bili so res izredno lepi in dva sta se odločila in tekla z nami. Konja sta sicer tekla v lahnem drncu, jaz pa brcal v deževno mokro prešvicanem galopu. Zakon.

Kmalu se je pojavila nova okrepčevalnica, ogromno smeha, vode, sokov, pomaranč, banan, rozin. Neverjetno kako lačen postaneš ob takih naporih. Moj najboljši kilometer na poti sem vozil kar petinštirideset kilometrov na uro, verjetno je bilo malce klanca vmes.

Aha, med zadnjim in tem zapisom sem svojega trekaškega Scotta spremenil v specialno Cube-tino. Polovico teže manj, polovico gume manj in tako sem lahko res brzel. Trideset na uro gre kar samo.

Nekje ob vračanju nazaj proti Grosuplju je sledil v dežju res nevaren ovinkast spust. Upam, da je s kolesarji vse v redu, ampak na vsakem ovinku je bil eden ali kar dva ob cesti. Bilo je res nevarno, tam sem šel kar počasi.

V Višnji Gori smo imeli 'ketna defekt'. Ja, vse sorte se zgodi, pa smo le uredili. Sem se pa ob tem čudovito ohladil in takoj po nadaljevanju je sledil strupen klanec. No, tam sem pa res začutil noge, oziroma mišice. Peklo je kar močno, pa še nekje pod vrhom klanca na tleh piše GRIZI. Še ni bilo konec. Na vrhu sem se oddahnil in lepo nadaljeval, dež me je hladil, noge pa sem imel iz betona. Nekaj sto metrov je trajalo, nato pa so težave izpuhtele. Zanimivo.

Na koncu smo se lepo ujeli in vsi trije prišli v cilj.

Družinski maraton je bil za našo družinsko ekipo prelahek, spotoma so si ogledali tudi Boštanjski grad. Otroci so bili kar zadovoljni.

Sem že kar malce pozabil kako je na tekmah, ampak vidim, da se še da lepo sodelovati. Doživetje je bilo vrhunsko, organizacija tudi, dežja ogromno, no na koncu pa so prižgali sonce tako, da je bil zaključek tudi fantastičen. Verjetno se bom kaj takega še kdaj udeležil, osemdeset kilometrov je ravno prava razdalja.

Sledilo je kosilo pri Lucy, mmmm.....

Povezava do slik

5. spust do morja

Predolga zima in preveč dežja sta v naših glavah pripravila odličen teren za pripravo novih podvigov. Plani so enkratni, treniramo ne, pa vseeno nekam pridemo. Mesec maj je enkraten, da se zapelješ do Kopra (in naprej) lahko samo na pivo, lahko pa še na kaj več. Kar nekaj bralcev teh mojih zapisov se je že večkrat ponujalo, da bi šli kam z menoj in tokrat je to res uspelo. Kar 7edem, torej še šest odličnih kolesarjev je šlo to pot zraven. Vsi so prišli prej kot jaz, torej je jasno, da je bilo kar naporno.

Še v mrzlih zimskih dneh smo na koledarju označili dan odhoda, sobota, 17. maj. Vreme se nas je usmililo in k sreči je v soboto deževalo in pihalo tako, da smo imeli še nekaj dni na voljo za trening in priprave. No ja, jaz ne. V nedeljo sem nabral vso dobro voljo kar jo je bilo in na avto namestil nosilce za kolesa. To opravilo mi je vedno naporno. Ko jih dajem gor je težko, ko jih dajem dol pa spet, ker to skoraj pomeni, da se bliža zima. Kolo sem pogledal šele v ponedeljek zvečer, obrisal prah, natlačil še preostanek zraka v zračnice, poiskal čelado, čevlje, nahrbtnik, pumpo, zračnico in wc papir. Nekako naj bi po nekaterih smernicah sledil tehnologiji, zato sem se z veliko zaostanka za drugimi tokrat tudi jaz odpravil na pot z merilcem srčnega utripa. Leta? Previdnost? Kaj pa vem, je pa vseeno zanimivo, ko narediš analizo. Tistega piskanja med vožnjo še vedno ne upoštevam.

Torej, kot je že nekdo nekje napisal: Včasih sem šel ven, da sem se odklopil, sedaj se priklopim, da grem lahko ven. V ponedeljek zvečer sem si nastavil kolo in ker je bilo zjutraj še vedno tam, sem nase navlekel še uro, ki mi meri čas in kilometre ter srčni utrip, za kar sem potreboval še tisti pas in pa posebno aplikacijo, ki šteje koliko steklenic piva sem na poti porabil. Tehnika je lahko tudi zabavna.

Tokrat sem odrinil pozno, šele malce pred sedmo uro, torej kasneje kot grem v službo. Vedno znova uživam, ko se zjutraj s kolesom vozim mimo kolon vozil, v katerih sedijo živčni vozniki, ki se peljejo v službo. V takem trenutku si mislim, haha, no naslednji dan sem pa na istem. Do Kranja sem užival v jutranji vožnji po polju, skozi mesto je bilo kar zabavno, še posebej mimo srednjih šol, na križišču proti Delavskemu mostu pa sem počakal prvega soborca. Skupaj sva kar hitro napredovala skozi Hrastje, Prebačevo, mimo Trboj in jezera, vse do Smlednika oziroma Valburge. Jagod tokrat niso prodajali. Vožnja se je nadaljevala mimo dežele Telebajskov, nekateri uradno pravijo temu golf igrišče. Klanca nisva opazila tako, da sva bila nenadoma v Tacnu. Po cesti, ki pelje v strm klanec do križišča proti Šentvidu sem zaradi kolone kolesarjev ostal za blondinko, ki se je peljala v službo na kolesu, v stoje. Jaz se mučim, ona pa kar tako, spotoma, v službo, s torbico, v kavbojkah in salonarjih?!? Na prvem pravem semaforju čez Celovško sva čakala kot dva pozabljenca, nato pa nadaljevala pot proti Kosezam. Dve križišči pred odcepom za Koseze, oziroma še pred tem Dramlje, pa spet pred nama nenadoma ista blondinka?!? Kako? Serpentinšek bi rekel: Baba neki ve! Khm, kot kaže obstaja neka krajša pot, ali pa je kondicija res tako slaba. Malce potrto sva nadaljevala pot proti Kosezam in mimo bajerja nadaljevala proti živalskemu vrtu. Na kolesarski poti skozi gozd pa sem skoraj doživel šok. Od daleč je bilo videti, da se pred nama vozi ista blondinka. Pismo, če bi res bila, bi vrgel kolo v gozd in odšel domov. No, k sreči, ali pa tudi ne, ni bila. Tako sva dokaj neobremenjeno nadaljevala proti Viču. Na bencinski postaji sva morebiti doživela zasedo, kolega je nekako uspel ohraniti mirno kri in počakal pri kolesih in ruzakih. Naj kar sam pove. Prišla sva do dogovorjenega mesta, parkirišče Dolgi most. Nikjer nikogar. Itak. No ja, oba sva iz Gorenjske in ne poznava Ljubljane, tako, da sva kmalu ugotovila, da to ni pravo parkirišče. Tisto je sto metrov naprej. No, tam pa so bili. Trije specialci, nabiti z energijo in ultra dobro voljo, eden je bil skoraj privezan, drugače bi ga že odneslo.

Sledil je moški pozdrav, udarci pod pas in v ramo, predstavitve junakov, razdelitev imen in gas! Skozi Brezovico smo se nekako razvrstili, nato pa je sledilo prikazovanje oziroma razkazovanje moči. Kdo gre hitreje, kdo ima večji pulz, kdo je bolj fit. Na mojo veliko srečo, je bilo kar nekaj zaprtih delov ceste tako, da so nas vrli cestarji malce umirjali, drugače bi se razpočili že do Drenovega Griča. Na tem delu poti sem se, kot sem doma po analizi srčnega utripa :) ugotovil kasneje, nekako izpraznil, oziroma pretiraval in to se mi je kasneje dobro poznalo. Vseeno smo kar leteli, v skupini petih kolesarjev je enostavno voziti in do Vrhnike smo prišli tako hitro, da še slikati nisem uspel spotoma skoraj ničesar.

Na Vrhniki je sledila kratka pavza, ob tem pa smo skupino povečali še za dva specialca, oziroma specialca in specialko. Tokrat predstavitev ni bila tako divja, smo se skoraj preveč formalno pozdravili, ampak hec je pa bil. Super, za mano in kolega je bilo že tretjino poti, za ostalimi tremi petina, ta dva pa na začetku. Hehe. Pa takoj klanec. Pa brez ogrevanja.

Štart je bil kratek in takoj smo suvereno napadli vrhniški klanec, Cankar bi se ob pogledu na nas jokal, naši obrazi niso bili žalostni, ampak veseli, kot je lahko vesel dolgo ugasel kamin, ko mu končno naložiš suha polena (to sem si sposodil). V klanec smo šli brez vmesne pavze in kar naenkrat se je pred nami pokazal Logatec. Ja tista cesta je še vedno tam, lukenj je še več. V zadnjem letu še tistega križišča sredi vasi niso uspešno dokončali. Ahhhh. Ja, prva dva specialca sta zbežala, druga dva sta nas prehitela na Planinskem polju, mi trije pa smo jo počasi brzeli proti prvi pravi pavzi na serpentinah pred Postojno. Sledila je kratka malica in mazanje s kremo za sončenje. Grem stavit, da je bil motorist, ki se je neutrudno vozil gor in dol po serpentinah isti kot lansko leto. Le kaj mu je?

To počivališče ima za tiste iz Kranja in okolice posebno vlogo. Je točno na sredini poti do Kopra in če obrneš nazaj domov je enako daleč, kot, če greš naprej do morja. Ni se težko odločiti, kamor koli greš je enako. Torej, gremo dalje!

Še vedno brez težav smo premagali klanec in se skoraj v isti sapi že spuščali skozi Postojno. Na bencinski je bila pavza, nepričakovano dolga, pa nič za to. Vreme je bilo še vedno z nami, rahlo oblačno, z vetrom v glavo tako, da smo nadaljevali pot mimo podrtih dreves do Nanosa. Pogled na vetrnico pred Nanosom mi je všeč, koristi pa ne poznam, težko karkoli komentiram. Nanos je nasploh  impozantna gora in se kar ne pusti odgnati. Še skozi Razdrto in Nanos se končno umakne. Tu sledi pa klanec, ki meni res ni všeč. Klanec pred spustom v Senožeče. Se kar vleče, ni strm, ampak nekako ga nikoli ne pričakujem. Pa vem, da je tam.

V Senožečah smo testirali dehidracijo. Meni je uspelo. Na klopci bred bencinsko nas je ogovoril kolesar specialec. Vprašal nas je, če smo iz Ljubljane. Ne ne, sem se seveda pohvalil, dva sva iz Kranja, eden pa iz Ljubljane. Iz Kranja seveda, od daleč. No, pa je odvrnil, da je on prišel iz Kranjske Gore. Eh, pa je šla samohvala po gobe:).

Po tem, ko je ta specialec odšel, smo tudi mi trije nadaljevali pot. Iz Senožeč se cesta malce dvigne, ampak do Divače to že pozabiš. Na tem delu poti smo se tokrat peljali levo skozi Kačiče in Rodik. Super cesta, manj prometa, nekako bolj v senci in super se izogneš enemu klancu navzgor in enemu navzdol. V Kozino prideš z leve. Tu bi lahko naredili pavzo, pa ni bilo potrebno. Smo kar nadaljevali proti najboljšemu delu. V popolni zamaknjenosti, ki je plod pričakovanja Velikega spusta, sem nekako spregledal še dva dviga do vrha Črnega Kala.

Ahhh, vse morebitne bolečine in podobne tegobe tu pozabiš. Cesta se spusti, prestav ti v trenutku zmanjka in sledi Spust. Odlično nikjer nikogar, seveda ker sem pa zadnji. Na razgledni ploščadi je sledilo hitro skupinsko slikanje in pogled proti Kopru, khm, ne no, proti Trstu. Opravili smo zadnji posvet in se spustili proti Kopru. Ja tu pa leti. Če poganjaš lahko leti še bolj. Tist desni dolgi ovinek, Parabolica, je sploh najboljši. Žal je tam sredi ničesar kar neko križišče in stop znak. Eh. Znova pritisnem in do vasi Dilce je kar letelo. Prehiteli smo motorista, no mopedista - ponyprasca. Do Dekanov je kar letelo. Kmalu smo bili že na Parenzani.

Tu je sledila lahka vožnja do Kopra in obvezna vožnja po labirintu krožišč do morja. Po kratkem slikanju in telefonijadi, smo ugotovili, da je prva ekipa že v Izoli izpod tuša, druga pa v Kopru na pivu. Kam torej? Na pivo.

Sledila je analiza poti, koga je kaj bolelo in kaj ne, ob pivo to vse hitro pozabiš. Cilj je bil dosežen in ostalo nam je le še, da določimo nov cilj, to je bila kar Izola. Sledila je seveda zabava ob pici, razbitih letečih pivih in načrtih kam gremo naslednjič.

Bravo banda, vsem šestim sotrpinom hvala, da ste me spremljali ob mojem petem spustu, bilo je d'best.

Povezava do slik


Aaaaaaaaaaaa, še tole, moja ura pravi, da sem skuril skoraj 36 piv. Yes!

Priprave na sezono

Pravzaprav naslov sploh ne drži. Ni bilo danes prvič letos, da sem šel na kolo. Dva podviga sem letos že opravil, bolj kratka, no ja, ali pa tudi ne.
Zapis o poti do Jesenic in čez Kočno in mimo Bleda nazaj domov imam v pripravi, nekaj vejic še manjka.
Zapis o Istrskem krogu od Sečovelj mimo Kanegre, Umaga, do Novigrada in čez Buje nazaj pa je še v povojih. Ampak vse ob svojem času.
Vmes je padal dež. In to ne enkrat, vsakič, skoraj cel mesec april je šel po gobe. Kako naj vso to hrano v obliki potice, šunke in galon piva spravim ven. Težko. No, pa vseeno, ker se cela truma sodelavcev pripravlja na še večje podvige, sem potreboval malce kilometrov na kolesu.
Urico časa in malce lepega vremena sem našel in gas!
Da pa ne bo tako enostavno sem danes preizkusil malce intervalnega kolesarjenja. Teorije zadaj za tem je enormno, vse pa so si enotne v tem, da je potrebno, po takem že kar treningu, počivati. E, to pa je zakon. Počivam pa z veseljem, še posebej, če moram:).
Če prav razumem poznamo v osnovi dve vrste intervalov in začel sem s tistimi daljšimi. Torej dvajset minut ogrevanja (od doma do Prebačevega) nato pa petkrat po tri minute gas do konca in vmes dve minuti počasi do konca. Prva runda je šla po planu, med počasnim delom sem komaj čakal na hitri del. Druga runda se je fino speljala mimo Trboj in Moš do Dragočajne. Pismo, kraji so kar leteli mimo, če se voziš preko trideset kilometrov na uro, se kar dogaja. No tretja runda je bila pa nagradna, tam nekje v Zbiljski klanec. Kako naj tišim do konca, pa še v klanec? K sreči me je prehitel tovornjak in me potegnil naprej. Še bolje je bilo potem, ko sem počival v klanec!?! Kako le....
Četrta runda je bila že bolj naporna, pavza vmes do pete pa zelo kratka, čeprav je bila enako dolga. Zadnjo rundo pa sem pritisnil do konca. Pa spet je bil en klanček zraven. Sledila je dvominutna pavza na kolesu in nato vožnja domov.
Mislim, da bom tole še kdaj ponovil, seveda me sedaj čaka počitek dolg kar tri dni, težko, da bom res toliko časa počival. Naslednji teden pa pridejo na vrsto tisti drugi intervali, krajši in težji.
Potem pa spet do Kopra! Yes!

Pot