Če verjameš!
Pa so! Pa še zelo zahrbtni.
Kot vedno se začne že zjutraj doma. Pravzaprav, gremo še malce nazaj. Tokrat se je začelo že en dan pred odhodom. Končno mi je uspelo pripraviti vse za na pot že dan prej. Nekaj hrane, vode, obleke, čelado, vse sem pripravil že pred večerom. Tudi kolo sem postavil pred vrata tako, da zjutraj lahko samo zajaham konje in gas do cilja. Na kolesu sem imel nekaj blata in sem se odločil, da to očistim, da bo manj upora :). Preveril sem še tlak v zračnicah in se odločil, da bom malce bolj napihnil 'kolesa', da bo šlo lažje. Napihnem prvo, nato se lotim zadnjega in kar naenkrat naredi: ššššššššššššššššššššššššššš. Šššššš? Kašen šššš? Ob desetih zvečer se kolo odloči, da je čas za ššššššš? Kre.enski italijanski ventilček se je odtrgal stran od zračnice. Kaj mu je? Pa še na zadnjem kolesu. Super. Mala šola menjave zračnice v enem stavku se glasi takole: "Obrni kolo na sedež, snemi verigo, odvij vijake, sprosti zavore, snemi kolo, snemi plašč, zamenjaj zračnico, nazaj namesti plašč, rahlo napihni, obračaj kolo in ga obenem tolci ob tla, namesti kolo na okvir, privij vijake, namesti verigo, pripni zavore, obrni kolo nazaj in do konca napihni zračnico." Preprosto. Khm, meni je to vzelo skoraj tri, ja tri, ure. Šmirast do komolcev, sem se ob polnoči vozil po vasi gor in dol in ugotavljal ali je uspelo ali ne. Ali naj grem od doma zjuraj ali ne? Grem!
Ok, torej, kot vedno se začne zjutraj doma. Prvi klanec do glavne ceste in nato lahka ravnina za ogrevanje do Kranja. Sonca ni bilo, oblačnost pa je bila tako gosta, da tudi kaplja dežja ni uspela priti skozi to gosto zaveso oblakov. Skozi Kranj in mimo kukulandije gre kot vedno zelo hitro in skozi Hrastje in Prebačevo priletim do Trboj. Tokrat se je jezero kopalo v oblakih in zdelo se je, da bodo oblaki vodo nazaj posrkali. Nadaljujem mimo Moš do Smlednika, kjer pa se namesto naravnost mimo Šmarne gore, tokrat odpravim levo proti Vodicam.
Jutranja vožnja s kolesom med šesto in sedmo uro in to med tednom je zelo adrenalinsko početje. Večina voznikov še spi in niti ne opazi, da se po cesti vozi še kaj ožjega od avtomobila. Kolesarjenje od Vodic do Most, mimo poslovne cone v Komendi te prebudi bolj kot kava z redbulom. Šele zdaj sem ugotovil, kaj pomeni, da te tovornjak naprej vleče. Noro in nevarno hkrati! Skratka, kolikor vem je župan Komende zelo radodaren, pa naj kolesarsko pot naredi med tema dvema krajema. To bi bila poteza!!
Na koncu pa prečkaš glavno cesto in od Most proti Kamniku nadaljuješ po spodobni kolesarski stezi. Odlično. V daljavi sem že videl, da se nebo odpira in da lahko pričakujem tudi sonce. Vasice Križ, Otok in podobno hitro minejo, peljal sem se tudi mimo hiš, ki so kot reklame za barve in v Kamniku sem že nared za prvo pavzo. Pavza niti ni bila potrebna, je pa dobro malce pretegniti noge.
No, nato pa sem nadaljeval pot proti Tuhinjski dolini. Vem, da je na koncu klanec, vem pa, da tudi ni pretiran. Vrhpolje, skozi Sotesko, mimo Srednje vasi, Šmartnega in Laz, sem se kmalu peljal mimo Tuhinja. Ja, Jure pridem k tebi na obisk. Lokalna:). No, pa sem le prišel do klanca. Samo 11% piše na znaku, pa še klanec je videti kratek, zato kar na moč odpeljem do vrha. Sledi kar fantastičen spust, počivam na kolesu in se peljem mimo Vranskega. Cesta prečka avtocesto in kar na smeh mi gre, ko vidim ljudi, ki se vozijo v službo. Ali pa se vozijo za službo. Ali pa služba vozi njih. Kakorkoli že. Pred mnogimi leti mi je oče rekel, da se je tu peljal s kolesom. Ejga, stari, sedaj sem se tudi jaz!
Pot se je še vedno rahlo spuščala in kmalu sem prišel do polovice poti. 75 kilometrov srečam v Šempetru. Počakal sem blizu Štormana, kjer je bila včasih kar zelo znana gostilna. Sedaj pa ni videti nič posebno. Ne vem, notri nisem bil, pomalical sem eno energijsko ploščico (bolj ploščo) in zamenjal obleke. Spet je kar teklo od mene.
Pot sem nadaljeval mimo Žalca in Petrovč in prišel do Celja. Tu pa se je začela zabava. Cesta gre desno, kolesarska pa še ne. Grem naravnost, pa zmanjka kolesarske in se pojavi znak, ki prepoveduje vožnjo s kolesom. Zamižim na eno oko in nadajujem po glavni cesti. Na desni se kar nenadoma pojavi še ena cesta, opuščena, a do nje ne moreš. Vmes je nekakšen kanal. Čakam in gledam, kako bi prišel tja čez, nasproti pa se pelje marica. Khm. Saj me verjetno ne vidijo, če jaz njih ne gledam. Torej se obnašam kot iz Štoparskega vodnika po galaksiji in mi uspe. Policaji me res niso videli. Takoj zatem pa sem našel prehod in lepo mirno nadaljeval pot proti Celju:).
Figo! Po dvestotih metrih je te idile konec in zgodba se skoraj ponovi, tokrat na drugi strani ceste. Končno sem prišel tudi na drugo stran in nato skozi predmestje Celja prišel skoraj do centra mesta. Tu sem počakal in pogledal na zemljevid, da sem našel pot proti Ptuju. Trbovlje in Maribor me nista mikala. Desno mimo še enega nakupovalnega centra sem se odpeljal proti Ptuju. Pot me je peljala mimo Dinosa (krasen smrad), pa mimo nekega ogromnega smetišča in celo mimo kompostarne (še bolj krasen smrad). Tu na tem koncu pa res ni dobro živeti. Na kolesu te smrad spodbudi in hitreje nadaljuješ naprej. Skozi Proseniško se pelješ mimo Ribnika in tu se nekako začnejo klanci. Najprej počasi gor, nato pa hitro dol. Pa počasi gor, pa spet hitro dol. Nekje v Hotunjah dohitim 100tko. Po stotih kilometrih, je seveda potrebna rahla pavza.
Sledi vasica Primož, kmalu zatem pa sem se neverjetno uskladil z voznim redom Slovenskih železnic. Sredi, za moje pojme, rovt, se prikažejo spuščene zapornice. Počakam. Kje pa je vlak? Gledam levo, gledam desno. Zapornice spuščene. Avtomobili se nabirajo. Vlaka nikjer. Potem pa je počasi nekaj priropotalo in se odpeljalo in lahko sem nadaljeval. Ker sem nepričakovano počival me sedaj seveda čaka klanec. Tokrat za nagrado z oznako 16%. Super. A naj grem peš naprej? V upanju, da je to zadnji klanec se zaženem in prisopiham do vrha. Pa se spustim dol. Pa spet gor, pa spet dol. Klanci se sicer res nižajo in nekako vse skupaj prevozim.
Nekje na poti sem srečal pravo starinsko konjsko vprego. Vse skupaj je zgledalo tako kot se medlo spomnim iz rane mladosti. Pa ni bila turistična nakaza, ampak prava reč. Brez turistov na vozu, ampak neko orodje. Fantazija. Končno sem prišel do reke Dravinje in seveda sklepal, da, če se cesta pelje ob reki, bo pa ja ravninska. Pa je res bila. Skozi Makole priletim do prvega znaka, ki označuje smer do Ptuja. Samo še dvaindvajset kilometrov. Mala malica. No, zdaj pa res še zadnji klanec. Mimo Ptujske gore in spust nazaj dol, mimo Kidričevega in Lovrenca na Dravskem polju.
Za zadnjo nagrado sem se peljal še mimo Perutnine Ptuj (neopisljiv smrad) in pred menoj je Ptuj. Odlično. Terme in otroke sem hitro našel in presenečenje na obrazih otrok in učiteljev mi je hitro iz nog vzelo vse klance.
150 kilometrov, šest ur in pol sedenja na kolesu in več kot uro počivanja je bilo dovolj za to pot.
Tokrat ni sledilo kosilo, pač pa nagradna vožnja do Pragerskega. Po povsem ravni cesti sem se peljal na pamet, oznak ni bilo. Pomagal sem si s 'klicem v sili', ja žena se je izkazala kot dobra navigatorka. "Kaj pa baba ve?", bi rekel Serpentinšek. Ta je vedla vse. Vožnja z vlakom do Ljubljane je bila kot odličen počitek. Peljal sem se mimo cest kjer sem se nekaj ur nazaj vozil s kolesom in tudi mimo tiste postaje, kjer sem čakal pred zapornicami sem se peljal (Ponikva).
V Ljubljani pa seveda znova na kolo in sledila je malce drugačna pot do doma. Namesto skozi Smlednik, sem se peljal skozi Medvode in po desni strani mimo Mavčič, do Kranja in naprej do Nakla.
Osemnajst kilometrov do Pragerskega in še dvaintrideset do doma je skupno razdaljo povečalo na dvesto. D'best! Priporočam!
Povezava na slike
