Tretji spust do morja

Ja, ta pot mi je pa res všeč. Ne vem zakaj, mogoče zaradi tega ker prideš do morja, ali pa zaradi številnih dvigov in spustov.

Delovna avgustovska sobota (selili smo pralni stroj iz Primorske na Gorenjsko) je bila idealna za vožnjo do Kopra. Ker je bilo to že tretjič, je vse skupaj postalo že malce rutinsko. Posebnih priprav s kolesom ni bilo, tudi v nahrbtnik sem dal samo vodo in malce hrane in dve majici. Zjutraj zgodaj sem štartal, bilo je temno, pa še sončna očala sem imel tako, da nisem takoj opazil, da mi sploh ne deluje števec. Kot kaže je zadeva povsem odpovedala. V redu, potem pa grem kar na pamet. Ura na števcu je delovala in potem se povprečno hitrost nekako da izračunati, če gledaš na uro in na oznake ob cesti, ki kažejo razdaljo. Takega računanja poti sem se hitro naveličal in nadaljeval tako kot je pač šlo.

Neverjetno v Trbojah so izbrisali moje preko trideset let stare spomine in to tako, da so cesto od vasi do konca kranjske občine izkopali ven. Prepoved vožnje, stop, ni obvoza. Ja, seveda. Rinil sem s kolesom kar naprej, malce me je pretreslo in kmalu sem bil že v naslednji občini. No, tu pa ceste kot kaže še ne bodo popravljali. Vseeno pa, bravo končno bo tu nova cesta.

Mimo golfišča, Šmarne Gore in Tacna sem hitro prišel v Šentvid, tokrat na tem počivališču brez pavze. Oddrvel sem naprej skozi Koseze, mimo bajerja in po Tržaški do Viča. Tu se vedno odklopim, ker je cesta res v redu in kraji se hitro vrstijo. Drenov Grič, potem pa že kar Vrhnika in strašni klanec. Tokrat tudi tu brez pavze oddrvim po klancu navzgor. V jutranjih urah tu mimo pekarne tako diši, da še kolo kar zavija nekam v desno. Vseeno premagam vonjave in se peljem naprej, na zadnjem počivališču pred vrhom klanca pa sem vseeno sestopil in naredil dva počepa. Iz nahrbtnika sem pretočil vodo v bidon in nadaljeval pot.

Na klancu pred Logatcem, sem na nekem počivališču srečal kolesarja, ki je spal klopci, kolo pa je ležalo ob njem. Ko sem dobro pogledal kolo, sem ugotovil, da je bilo to tako, povsem navadno kolo in da je bil kolesar kot kaže še od včeraj. Hehe, kako preprosto je, če ga imaš preveč pod kapo in ti telo deluje na avtopilotu. Jaz avtomatike nisem imel, zato sem moral kar pošteno pritisniti, ko sem se peljal mimo Planinskega polja, v daljavi pa sem že slišal dirkače na serpentinah pred Postojno.

V Ljubljani je bilo srečanje vesparjev in tako sem vsekozi srečeval dva ali tri voznike vesp, v različnih opravah, ki so se iz Italije vozili na to srečanje. Hecno.

No, pa sem prišel do serpentin. Tu imam vedno pavzo, ker je tu ravno polovica poti. Na počivališču pa so bili tudi policaji, ki so 'spremljali' mimo vozeče motoriste. Motoristi so bili obveščeni, ker so se vozili tako počasi, da so v ovinkih skoraj padali. Policaji tako niso imeli nič dela.

Po serpentinah sledi super spust skozi Postojno in vožnja naprej proti Nanosu. Tu se bliža moja stotka, ki jo prevozim brez pavze in težav in po kratkem vzponu priletim v Senožeče. Nisem spremljal hitrosti, tudi ne ure, pač pa želodec. Nekako mi je rekel, da moram nekaj pojesti. Naredil sem malce daljšo nepričakovano pavzo. Pogovarjal sem se z dvema kolesarjema, ki sta šla v drugo smer. Rekla sta, da delata večdnevno pot po Sloveniji in danes ju čaka vožnja od Kopra do Ljubljane. Super. Mogoče bom tudi jaz nekega dne odpeljal v drugo smer?

Do Kozine sem se peljal res nekako na avtopilotu, saj sem razmišljal kako bi bilo, če bi se res peljal v drugo smer. Mimo Kozine pride na vrsto klanec navzdol, nato pa dvig nad avtocesto in pred menoj je že bila tabla, ki označuje Koprsko občino. Torej, Črni kal. Tokrat brez pavze oddrvim navzdol, števec tako ali tako ne deluje, torej ni ovir. Khm. No ja, saj hitreje tako ali tako ne gre, polagam ovinke in klanec je za mano, pred menoj pa Dekani. Tokrat ne smem zgrešiti in se kar vozim naprej, dokler ne vidim oznake, ki kaže, da je Parenzana na levi strani.

Sledi uživaška vožnja do Kopra, saj na avtocesti vidim, da vsi stojijo in da je kolona zelo dolga. Še dobro, da niso vsi na kolesih, drugače bi jaz stal v koloni.

Po obveznem počitku ob morju je sledilo odlično kosilo v sestrini režiji, nato pa za posladek selitev pralnega stroja iz četrtega nadstropja v avto, vožnja domov in nato selitev pralnega stroja v drugo stanovanje, zopet v nekam pod streho bloka, pa še selitev starega stroja dol.

Super 150 kilometrov in še nekaj višinskih metrov s pralnimi stroji. Odlična sobota in že tretjič priporočam to pot vsem kolesarskim navdušencem.

Tokrat brez slik

Po Poti spominov in tovarištva

Takemu povabilu pa se ni moč upreti. Aja, od začetka gre malce drugače....

"Ej, fantje kaj če bi šli mi s kolesom okoli Ljubljane?", je rekel sodelavec. Drugi je bil takoj zato, tretji pa tudi. Jaz, Gorenjec sem hitro seštel dva in tri. Sam verjetno ne bom šel okrog Ljubljane, saj se vsak dan vozim tja in nazaj. Najbolje je izkoristiti priložnost in gas. Prav, pa pojdimo. Aktiviral sem še Tino in Lauro, pa smo bili nared. Pa si pojdimo pogledat Pot spominov in tovarištva, na kratko PST.

Neverjetno, zjutraj ob devetih zbor pri koseškem bajerju. Vsi točni, vsi prisebni, le Tine je bil še malce zaspan. Čeprav je bila Tinetova Tina budna in spočita.... Poslovili smo se od Marka, Žaka, Miha in Tatjane in pričeli z vožnjo okrog Ljubljane v smeri urinega kazalca. To je bila kar konkretna odločitev, saj smo se o tem prejšnji dan vsaj deset minut odločali. No, razdalja je pa enaka, ja, razen za kakšne geodete mogoče ne.

Po prvih prevoženih metrih smo opravili dva servisa koles, Urijev števec smo 'umerili', Cerotovo zračnico pa napihnili. Tako poservisirani smo napadli Cerotovo Šiško in kar tako med bloki prišli do Celovške ceste, natanko pred Celovške dvore. Pot je bila do sem kar lepo označena s tablami in talnimi oznakami, nekakšnimi železnimi krogi. Mimo Celovških dvorov smo se nato peljali proti Litostroju. Tako, s kolesa je vse drugačno. Sploh nisem vedel, da tam prodajajo tudi burek in kebap, pa, da je točno tam Srednja frizerska šola, itd... Pot je počasi prehajala med kolesarsko in pa tisto pravo peščeno potjo. Po nekaj semaforjih hitro prideš do Verovškove ulice, ki pa nam je bila tako všeč, da smo jo kar prevozili do konca in skoraj nazaj. Ja, zgrešili smo, ni kaj.

Tudi Vodovodna ulica nam je bila všeč, še bolj pa ozka potka ob železniški progi, pa smo naredili en krog, nato pa naprej proti Dunajski cesti. Sploh še nikoli nisem opazil AMZS-jeve reklame, no danes pa smo se peljali prav mimo stavbe. Zanimivo. Malce naprej smo skoraj doživeli napad upokojencev, še danes ne vem kaj je tam bilo, ampak bilo jih je okrog sto. Mimo njih smo nadaljevali pot po lepem drevoredu, ki pa je po odpadlem listju že malce spominjal na jesenski drevored. Tudi šelestelo je tako. BS (kaj točno to pomeni?) smo pustili na levi in prišli do Stožic. Ni kaj, moram omeniti, da sicer del spomenika je narejenega, okrog pa manjka še precej precej objektov. Upam, da bo ime ostalo kakršno je.

Pot se lepo nadaljuje mimo lepih krožišč kar v Žale. Žale so zelo lepo urejene in kar malce mi je bilo nerodno, ker smo se s kolesom peljali skozi.

Nato pa smo prišli v slovenski New Jersey - Nove Jarše. Uri je tu kar zacvetel, videli smo njegovo osnovno šolo in njegov blok. Kar slišal sem: "Uroše nehi se kolesat pa prit gor!" Hehe... BTC je švignil mimo in kmalu smo prišli v Polje. Tu nas je po poti svojega mladeništva peljal Tine, zato smo verjetno malce skrenili s poti in malce krožili. Super. Peljali smo tudi pod 'harfo', to je tisti 'most', po katerem se pelješ, če greš po avtocesti na Dolenjsko.

Končno smo našli prave table in nadaljevali proti bližajočemu se podvigu - Golovcu. Pot je široka in lahko se ogreješ, zajameš sapo in gas. Po desetih metrih se klanec postavi pokonci in sestopiš. Kolesa smo potem kar porivali do vrha. Nekje na sredini sva z Lauro ubrala drugo, asfaltirano pot, kmalu pa ugotovila, da gre dol in sva obrnila in lepo pripešačila do 'vrha' Golovca. Pot je za pešačenje lepo speljana, v gozdu, v senci, z veliko informativnimi tablami in spomeniki. S kolesom pa je malce bolj naporno. Pa nič zato, premagali smo klanec in na vrhu naredili kratko pavzo.

Sledil je spust, po makadamu malce bolj previden in že smo bili blizu Rudnika. Ker je bila pavza brez piva, smo si tu privoščili enega.

Dobro spočiti in podprti smo kar odrveli skozi Murgle, nobenih palčkov nismo videli, pač pa smo srečali tri ponije. Zanimivo, kar tako so se pasli skoraj na poti. Lauro so še posebno zabavale vrbe, ki so se nagibale krepko na pot tako, da smo se kar sklanjali. Videli smo tudi kolesarja s kolesom brez prednjih vilic, to je kar malce strašljivo, vendar se je vseeno kar udobno peljal.

Kilometri so se nabrali in prišli smo na Dolgi most, kjer je sodeč po oznakah pravi začetek poti. Kmalu po tem 'začetku' pa smo prišli na najlepši del poti. Nenadoma nismo bili več v mestu, ampak sredi polja, ob gozdu, kot, da nismo v Ljubljani. Kako hitro se umakneš ven iz mesta. V tej idilični pokrajini smo našli še stopnice in nato v lahnem drncu prišli nazaj do Kosez.

Po treh urah in skoraj štiridesetih kilometrih smo se zopet ustavili v bližnji gostilni ob mrzlem pivu. Debata pa je bila na temo pravilnosti prikaza na števcih. Štirje števci, dva GPS-a in kar šest rezultatov. No, to bomo pa še raziskali, enkrat drugič, tretjič.....

PST je super speljana, srednje dobro označena in kar obiskana. Je pa res, da je bolj za pešačenje kot pa kolesarjenje.

Povezava do slik

Belopeška jezera drugič

No, pa je spet prišla ena lepa avgustovska sobota. Vremenska napoved je kazala na ne preveč vroč dan, še celo nekaj dežja oziroma plohe so bile napovedane. To pa seveda ni tak problem, da bi kolo pustil doma počivati. Obljuba dela dolg, no pa s kolesom se je tudi fino voziti, pa smo se zmenili, da gremo skupaj do Belopeških jezer. Dva začneva od doma, tretji se nama priključi v Mojstrani, četrta pa potem nazaj grede, ko bomo šli domov.

Točno ob sedmih sva začela. Zjutraj je bilo kar malce hladno, kar pa zelo koristi, da nisi takoj premočen do konca. Uvodni klanci v Podbrezjah niso bili nič strašnega tako, da je bil dvokilometrski spust do konca Občine Naklo zelo zabaven. Dvig nazaj na Dobro Polje se vleče, še posebej, če te prehiti kolesar na specialki in to tako lahkotno kot, da se vozimo po ravnem. No potem sem videl, da je malce naprej tudi on upočasnil, kar mi je dalo krila v pedala. Pot se nadaljuje skozi Črnivec mimo Brezij, nato pa spet kratek klanec do Podvina. Tu sva zavila desno proti Begunjam. Dve turistki sta želeli nekaj vprašati, ampak žal, na kolesu zelo težko odgovarjam, še teže pa se je ustaviti.

Proti Begunjam naju je ujel drug kolesar in vprašal kam greva. Odgovoril sem, da do Belopeških jezer, on pa, da gre v Goriška Brda in šel naprej. Malce sumljivo mi je to bilo, ker je bila smer za Brda zelo nenavadna, ko pa sem ga isti dan še dvakrat srečal, sem ugotovil, da je to kot kaže neka uboga zguba, ki se pač vozi gor in dol in se postavlja pred kolesarji. Eh....

Hitro se vrstijo Begunje, pa občina Žirovnica, ki je res najlepša, in kmalu priletiva do table, ki označuje, da je pred nama mesto cvetja in jekla. Khm, kje pa je cvetje? Tokrat na Jesenicah ni dišalo po bureku, mogoče sva bila prezgodaj tam. Cero je bil še vidno spočit zato pavza ni bila potrebna in sva nadaljevala. Klical pa je že Luka, da je že v Mojstrani. Ja, desetminutna zamuda pri prihodu v Mojstrano. Skoraj tako, kot SŽ.

Luko sva poslala kar na pot, da bo že ogret, ko ga bova ujela. Iz Jesenic se proti Mojstrani pelješ po glavni cesti. Je kar smešno videti, ko te prehitevajo avtomobili s kolesi na strehi. Ja, gospoda, zakaj pa ne bi šli kar od doma, tako kot midva, ekološko, po gorenjsko? No ja, vsak po svoje.

V Mojstrani se priključiva na kolesarsko pot in nadaljujeva proti Kranjski Gori. Luko sva ujela po nekaj kilometrih. Nekaj časa smo se vozili skupaj, nakar mi je v nogah nekaj preklopilo. Po nekajdnevni turistični vožnji ob Donavi, se mi je zahotelo malce divjati po tej ravnini. Ostala dva kolesarja sem pustil zadaj (kar sicer ni lepo, če gremo takole skupaj na pot) in oddirkal proti cilju.

Pot gre sice malce navkreber, ampak zelo neopazno zato lahko kar močno pritisneš. Tokrat nisem zgrešil in se nisem peljal proti Trbižu, ampak levo do jezer. Pred prvim jezerom sledi nagradni klanec navzgor, pred drugim pa še drugi še bolj nagradni klanec navzgor, nato pa kratek spust do drugega jezera.

Pozdrav družini, nato pa marš nazaj po druga dva kolesarja. Ujel sem ju tik pred spustom do prvega nagradnega klanca. Skupaj smo nato premagali zadnje vzpone do jezera.

Nazaj grede se je pridružila še Tina, saj sem ji obljubil, da gre pot ves čas navzdol. Pa ni povsem tako. Najprej gre gor. Potem pa zelo dol. Pa malce gor in že smo bili pri meji v Ratečah. Do Jesenic oziroma do Hrušice pa gre pot res vseskozi navzdol in navdušeno smo prehitevali kolesarje in pozdravljali nasproti vozeče. Hehe.....

Prehitel nas je kolesar na specialki in v dresu slovenske olimpijske reprezentance. Pognal sem za njim in ga lovil in držal njegov tempo, potem pa sem raje upočasnil, da mu ne bi slučajno naredil kakšne slabe volje. Če verjameš.

V Mojstrani se je Luka poslovil, mi ostali trije pa gas naprej proti Jesenicam. Skozi mesto je šlo hitro, seveda pa smo morali na bencinski črpalki spiti kavo. Ženske...

Verjetno je bil moški del ekipe že izmučen, kajti Tina je pri Acroniju eksplodirala in jo je odneslo naprej kot Armstronga. Noro. Komaj sva jo ujela, ona pa nama nič. Zanimivo. Kmalu za Žirovnico nas je ujel dež zato smo počivali in se skrivali pod drevesi. Hitro je minilo in smo lahko nadaljevali.

No, takrat pa so se izkazale za izredno koristne moje strehe na kolesu. Tina in Cero sta bila ošpricana in mokra do kosti, jaz pa sem bil samo malce moker po nogah. Pa naj še kdo reče, da imam smešno opremljeno kolo.

Po mastni cesti se po klancu mimo Posavca nismo spustili na vso moč, nazaj gor pa smo šli seveda na vso moč. In prišli do vrha. Polni izkušenj in navdušenja smo skoraj neopazno prevozili še cesto mimo Bistrice in se hitro peljali mimo novih krožišč v Naklem. Hja, raje bi videl lepo novo cesto kot pa nališpana krožišča. Tisti spomeniki in neka hortikultura samo manjšajo preglednost, ljudje že tako ali tako ne znajo voziti skozi krožišča, čeprav je krožišče super ideja.

Doma smo kolesa hitro pospravili in sledila je nepozabna zabava na napihljivem gradu v Kranju, pod mostom obvoznice.

Pa je uspelo. Dva, nato trije in celo štirje kolesarji smo se skupinsko peljali del poti skupaj. Midva s Tino še pod vtisom Donave, Cero navdušen nad Belopeškimi jezeri, Luka pa nad čudovito naravo in krasno kolesarsko stezo. Odlično, gremo še kdaj, priporočam pa vsem.

Na lepi modri Donavi

Najprej na hitro nekaj dejstev: ne ni bila stava, ne ni bil medeni teden (vsaj tak uraden ne), Avstrijci znajo angleško (tudi mojo spakedrano nemščino razumejo), kampiranje je zakon (zato nisva spala v penzionih), ko pišem, da sva kolesarila po Donavi seveda mislim, da sva kolesarila ob Donavi. Ok, zdaj, ko je to jasno lahko nadaljujemo.......

Všeč mi je film Inception (po slovensko Izvor), kjer nekemu človeku nevede v sanjah zasejejo idejo o neki določeni zadevi. S časoma ta človek v sanjah in kasneje tudi povsem buden, podzavestno idejo razvije do te mere, da se potem tudi odloči to izpeljati. Tako nekako mi je sodelavec pred leti razlagal kako so šli z družino s kolesi se voziti po Donavi. Od Dunaja proti Madžarski, če se dobro spomnim. Bilo je zanimivo, zabavno in nekako sem pozabil na to. Lani mi je podobno zgodbo že spomladi razlagal drugi sodelavec in tudi to se je zdelo zelo zanimivo. Nato sem končno le pogledal kako je s tem in ugotovil, da je bilo lansko poletje žal prekratko in da bo potrebno podvig izpeljati letos.

Vcepljena ideja se mi je torej v podcastu (kot pravi Tina) razvijala in razvijala in tako sva določila datum odhoda. Do takrat pa seveda veliko trenirala. Ja seveda. Tina je naredila skoraj sto kilometrov, jaz nekaj več tako, da tistih nekaj več ob Donavi ne bo problem. Pregledal sem zemljevide, pot predebatiral s prijatelji, pobral vsa navodila in nasvete kam naj grem na štrudl in pivo in nestrpno spremljal vreme. Na dan odhoda je padal dež. Super. Ni problema, sva pač prestavila za en dan. Hec je le v tem, da so se etape iz petkrat sedemdeset kilometrov podaljšale na štirikrat osemdeset in še malo.

Če greš s kolesom kampirat, moraš seveda s seboj vzeti: šotor, dve spalki, dve blazini, dva povštra, pa še recimo kladivo za kline. Aha, potem pa še kolesarske majice in hlače, pa še običajne majice in hlače, kozmetiko (moški en kos, ženske triindevedeset), pa še recimo pobijač muh in komarjev, eno plahto kar tako, eno deko za na tla, rezervne zračnice, pa še nekaj energetskih izdelkov, vode, aja, pa še žlice, vilice, en nož, eno plastično posodo, pa še in še stvari.... Super, to v nahrbtnik ne gre, zato sem si, seveda po gorenjsko, sposodil prikolico za otroke. Hvala Bočo! Ja, toliko kot je prostora v prikolici, toliko stvari sva vzela s seboj. Še dobro, da več kot to ne gre. Skratka s seboj sva vzela vse. Uffff....

1. dan
Zadnja noč je bila prekratka, da bi sploh zaspal, v mislih sem prevozil celotno pot že dvakrat. Kar naenkrat je bila tri zjutraj. Še v spanju sva vstala, pojedla zajtrk, pripela kolesa na streho in nekaj čez četrto uro zjutraj odšla proti Nemčiji. Super, tema, nikjer nikogar. Štiri ure in pol vožnje je bilo kar hitro mimo, karavanški tunel, pa tuneli v Avstriji, Salzburg z leve, Mondsee z desne, pred Linzom levo, čez nemško mejo in prispeš v Passau:). Aha, pred Linzom te prime, da bi šel kar desno do Dunaja, kdo pa se bo vozil s kolesom. Hehe, v slogi je moč, pa sva šla vseeno levo.

Na parkirišču sva pripravila prikolico in nekako v drugem oz. tretjem poskusu spravila opremo vanjo. Zaklenem avto in ahhh, sedaj pa zares. Malce pred enajsto uro (dve uri po planu prepozno) sva nekako po občutku našla pot do Donave in pri železniški postaji v Passauu našla prvo tablo z napisom Donauradweg. Donavska kolesarska pot. Noro, za ovinkom se prikaže Donava. Pogledava v katero smer teče in ker greva ob reki navzdol, ji seveda slediva. Passau je lepo mesto in že kar takoj iščeva in najdeva WC. Heh, če bo šlo tako, ne bova do novega leta do Dunaja prišla. Počasi, počasi sva zapustila center mesta Passau in to po levi strani Donave, torej po zgornji oziroma severni strani. Ob hišicah, ki spominjajo na tiste iz igrice Return to the Castle Wolfenstein, sva peljala mimo sotočja treh rek. Inn in Ilz se obe pridružita Donavi. Tu sva opazila, da svetlorjava (ne modra) Donava ob pritoku Inna svojo barvo dokončno spremeni v pravo rjavo. Nič ne bo z lepo modro Donavo. Razen, če je rjava nova modra:). Počasi sem se privajal na vožno s prikolico, po ravnem gre kar lepo, klanca pa še ni bilo. Po idilični pokrajini, zaenkrat še nemški, sva počasi dojela kaj naju čaka. Vožnja ob reki je prijetno hladna, pihalo niti ni, na reki pa se ves čas nekaj dogaja. Doooolgi trajekti se ves čas vozijo gor in dol, vmes pa kakšen manjši čolniček reže valove večje reke. Ja, Donava valovi, kar je res nenavadno za reko. Verjetno zaradi trajektov. Pred nama se prikaže prva elektrarna v Jochensteinu, mogoče temu pravijo Haus am Strom. No, elektrarna je Kraftwerk, Strom pa je verjetno mišljen tok reke, ne pa tisti naš štrom, oziroma elektrika. Naredila sva prvo pavzo in opazovala kako napolnijo kanal z vodo tako, da ladje lahko plujejo mimo elektrarne. Dobra, enostavna rešitev. Ob elektrarni je stala seveda gostilna, pa manjše otroško zabavišče, zanimivo, pri nas je zraven elektrarne smrtno nevarno območje, obdano z žico. Kmalu za elektrarno sva prišla do nemško - avstrijske meje. Ena stara, od sonca obledela tabla je povedala, da sva sedaj v Avstriji, oznake za kolesarsko pot pa so postale novejše in lepše, super.

Oba še vedno malce v jutranjem deliriju, v resnici pa ob dveh popoldan opaziva v daljavi nekakšen splav za prevoz potnikov na drugo stran reke. Pa poizkusiva. Splav je nekakšen čarter, seveda je to čoln na katerega nabašejo deset kolesarjev in zelo poceni prideš na drugo stran reke. Tako sva prišla v kraj Schloegen. Tu je tudi manjši kamp, za tiste, ki prvi dan ne mislijo nadaljevati. Kamp je lep, celo en Slovenec je imel parkiran avtodom. Gostilna v kampu se je ravno odprla, trgovina še ne, zato sva skočila na kavo, postrežba pa je tu žal malce pešala. Pa nič zato. Pot sva nadaljevala po zelo ovinkasti poti, to je področje kjer Donava dela doolge zavoje - šlinge. V vasici Inzel sva v gostišču presenetila krčmarja, ki nama je ponudil samo kavo in piškote za kosilo, zato sva odšla naprej do naslednjega. To gostišče je bilo na zunaj zelo lepo, mama je sicer rekla, da pripravljene hrane ob tej uri žal nima, lahko pa nama naredi pico. Super, zakon, pica, pivo, za posladek pa štrudl. Aja, pa ne iz gostilne, pač pa od tašče še od doma. Ga ni, čez perfekten domači štrudl, čeprav prodajajo baje odličnega, je ta domač precej precej boljši.

Ob kratki pavzi sem prebral, da smo na geološki prelomnici, kjer je Donava naredila ponekod tudi dvesto metrov globoko sotestko in celo zavoj nazaj za stoosemdeset stopinj. Kako je to reki uspelo je za geologe še vedno uganka, nama pa je prav, da je tako, saj se lahko naprej peljeva po senci v gozdu naslednjih dvajset kilometrov do mesteca Aschach.

Sledila je kratka osvežitev v trgovini in počitek na klopci ob Donavi. V popoldanskem prijetnem soncu sva nadaljevala pot do naslednje elektrarne pri Ottensheimu. Na poti do le-te se je Tini dokončno odprlo, ugotovila je, da je vse skupaj zelo enostavno in pritisnila na gas. Do elektrarne sem jo moral kar loviti. Nekje v podcastu sem štromar, pa me te elektrarne še vedno navdušujejo tako, da jih pač ves čas omenjam. Ta elektrarna je taka, da jo s kolesom lahko prečiš in tako sva nadaljevala pot znova po levi strani reke. Tu so si naredili širok dva kilometra dolg kanal za trening veslačev in celo nekaj jih je veselo treniralo.

Malce pred prihodom v Linz pa sva imela manjšo slovesnost. Tininih prvih sto kilometrov naenkrat! Bravo, še enkrat čestitam. Brez težav s problemi, sva se tako ob idiličnih starih hišah pripeljala v Linz. Linz je kot kaže univerzitetno mesto, ker se je povsod podilo polno mladine. Eni so kolesarili, drugi tekli, rolali, igrali košarko, nogomet, odbojko, tenis, skoraj nobeden ni sedel. Super kraj za študij, kot kaže. Na desni strani reki sva videla Muzej moderne umetnosti, na levi pa sva se peljala mimo centra Ars elektronika.

Za prvi dan bo dovolj, zato sva se odločila, da poiščeva kamp ob jezeru Pleschinger See. Kamp je odlično skrit (Vojc hvala za nasvet) in sva ga komajda našla. Težko najdem pravo besedo, ampak to je bil bolj kampek, ali pa kampiček, ali pa dvoriščno šotorišče. Vsega skupaj deset šotorov in kamp je bil poln. Topla voda na pol evra, drugače pa zelo poceni. Zanimivo ob kampu, na drug strani ograje pa trinajst hektarov velik park ob jezeru. Sem bi pospravili na tisoče šotorov. Tudi tako je prav. Sledilo je prvo postavljanje šotora, kratka večerja - štrudl in najboljše spanje. Ko si utrujen in veš, da ti zjutraj ni treba zgodaj vstati, spiš kot ubit.



2. dan
Poglej ga novi jutro, jaz pa še vedno spim. Počasi, kot na dopustu vstanem okrog osmih. Opazil sem, da en šotor manjka, kot kaže jo je sosed kolesar že potegnil. Sledi kratek sprehod po parku in zajtrk, nekaj okrepčilnega in pa še zadnji štrudl. D' best!

Malce me je skrbelo kako se bova vsedla na kolo. Tina se vsede in odpelje. Ufff, na tla, skoraj na nogo, mi pade gromozanska skala od srca, oddahnil sem si in gas. Nadaljujeva pot skozi Linz. Pokrajina ob Donavi je izredno industrijska, povsod polno kupov peska, pa še verjetno premoga, ali nekaj podobnega.

Pri naslednji elektrarni pri mestu Abwinden se pot na obeh straneh Donave odmakne od reke in se pomakne bolj proti mestom in vasem. Odločiva se za levo stran, ker skozi St. Georgen enostavneje prideš do mesta Mauthausen. Žal se s tem oddaljiva od mesta Enns, ki je v vodiču označeno kot najstarejše avstrijsko mesto, saj je bilo kot mesto deklarirano leta 1212. Ravno pred 800-imi leti. Na drugi strani se torej peljeva skozi rahlo valovito pokrajino in vasi. Počitek ob trgovini naju hitro izstreli proti kraju, ki se ga žal drži krut zgodovinski spomin. Zaradi prikolice in klanca do spominskega parka v okolici Mauthausna nisva šla, seveda pa so povsod posejani spomeniki in obeležja in opomniki krutih dogodkov. Samo mesto si želi seveda to zgodovino pozabiti zato, v centru mesta lokalčki z ničemer ne spominjajo na pretekle dogodke.

Pivo in kava sta bila vrhunska, počitek zadosten in lahko sva nadaljevala pot naprej proti cilju drugega dne - Melku. Pokrajina se tu že kar spreminja saj prehajava iz Zgornje Avstrije v Spodnjo Avstrijo. Ne voziva se več v soteski, pač pa po širokem polju.

Na poti vidiva veliko manjših pomolov s privezanimi čolni, kar na misel ti pride, da bi enega najel in odglisiral naprej. Hehe. Peljala sva se tudi mimo zanimivo speljanih potočkov. Delovalo je kot umetno drstišče za ribe, na tabli pa je pisalo, da gre za nekakšno čistilno napravo. Tudi smrdelo je tako. Tino znova odnese naprej in odkrije super kolesarsko počivališče. Tu je bila že kar dobra gostilna, zraven pa čista voda, ki pa je zelo kvalitetna saj se ponjo vozijo tudi iz bližnjih krajev. Prišli sta dve gospe in natočili preko trideset velikih plastenk vode. Res je bila dobra.

Po levi strani reke je pot znova zavila bolj stran od reke in naju vodila po koruznih poljih. Tu sva naletela na celih petsto metrov makadamske poti. Pred mestom Grein prečkava Donavo in nadaljujeva pot po desni strani. Grein sva opazovala z nasprotne strani, nato pa je sledila kar dolga petnajst kilometrov dolga pot do mesta Ybbs. Mesto je zanimivo, tako kot vsako ob poti zelo staro, sredi mesta stoji hiša na kateri so označili kako visoka je bila Donava skozi zgodovino. Leta 1501 je bil nivo vode zelo visok, po moji oceni skoraj pet metrov. Kot pravi Santina (hvala za razlago...), je bilo takrat konec male ledene dobe in posledica tega konca so bile seveda nepredstavljive poplave. Je pa zanimivo, da je bilo tudi leta 2002 kar precej vode in to kljub številnim nasipom, ki so jih takrat seveda že imeli. No, tokrat je bila Donava na svojem mestu in po cesti, ki je neverjetno podobna tisti zanič domači cesti skozi Naklo (betonska cesta), nadaljevala proti naslednji gostilni.

Ko sva končno izbrala neko gostišče, sva se vdala v usodo in naročila tisto, kar pač najbolj reklamirajo. Dunajski zrezek in pomfri. Torej, naročil sem takole: 'Ajn vineršnicel und ajn puten vineršnicel ajn kafe und ajn groses bir.' Je delovalo:). Spotoma sem na WC-ju še napolnil baterije telefona. Na skrivaj. Pššššt.



Po obilnem kosilu sva nadaljevala pot proti Melku. To je bila zadnja etapa za drugi dan. Mesto Poechlarn je nekaj dni pred tem grdo obiskalo neurje, to se je tudi poznalo na drevesih in po poljih. Peljala sva se mimo rojstne hiše slikarja, pesnika in dramatika Oskarja Kokoschke. Ob izhodu iz mesta stoji ogromna tovarna hrane za živali, na obzidju, ki jo obdaja pa je naslikana pot, ki jo Donava naredi po Avstriji, skupaj z grbi, gradovi in večjimi značilnostmi posameznih krajev, ki so ob poti. Tak hiter pregled.

Tudi drugi dan sva imela krajšo slovesnost, saj je Tina znova dosegla sto kilometrov. Bravo dečva!

Takoj zatem pa sva malce naprej že videla samostan v Melku. Mimo elektrarne sva se po napornem grobem asfaltu pripeljala do kampa v Melku. No ta je bil že boljši kot tisti prejšnji dan, celo elektriko so nudili v kampu. In toplo vodo. Zastonj:). Sledilo je seveda postavljanje šotora in po dveh dneh in več kot dvesto kilometrih sva ob žabah in polni luni spet zaspala kot ubita.



3. dan
Zbudil sem se že ob sedmih. Spočit in pripravljen na nov dan. Tini privoščim zajtrk v gostišču ob kampu tako, da sva polno sita začela z novim dnem. Seveda je sledilo pospravljanje šotora in stiskanje krame v prikolico.

Po zajtrku se odpraviva mimo izredno lepega samostana naprej proti cilju tretjega dne - Tulln. Pri prečkanju Donave sva naletela na edini res strmi klanec. Most čez Donavo je bil tu najvišji.

Pokrajina se je tu spremenila v prave vinske gorice, na vseh pobočjih se je razprostirala trta, tudi pot je bila tu bolj razgibana in malce odmaknjena od Donave. To je bil najbolj vroči del poti. Pot je peljala skozi številna stara vaška in mestna središča, ki so bila vsa tlakovana s kockami, kar je meni s prikolico povzročalo številne težave. V kraju Spitz je nastopila pavza ob trgovini, nato pa kar ponavljajoča se pot naprej. Trikrat sva na enak način prečkala železniško progo in ob cesti nadaljevala kolesarjenje. Skozi Duernstein in Stein sva pribrzela v Krems.

Krems je prav tako lepo mesto, kolesarska pot pa je speljana ob rečici Krems. Čez izredno impozanten most sva prečkala Donavo in nadaljevala na desni stran. Ob prvi klopci je nastopila kratka pavza. Po desetih kilometrih sva se odločila, da greva na kosilo. V kraju Traismauer sva se odlično in kvalitetno najedla v tamkajšnem gostišču. Jaz sem jedel svinjo obdano s šunko in pečeno s sirom, krompirjem in česnom, gospa pa so jedli solato v kateri pa so bile največje lisičke kar sem jih kdaj videl. Pivo mrzlo, kava vroča.

Mimo naslednje elektrarne sva se pripeljala v Zwetendorf. Tu stoji prva od osmih in obenem edina avstrijska jedrska elektrarna. Ker pa so se prebivalci uprli, te elektrarne niso nikoli zagnali. Sedaj, v teh časih so zraven postavili fotovoltaično elektrarno in gostilno:).

Premagala sva vse predsodke in potipala kakšna je Donava. Niti ne mrzla, niti ne čista. Čeprav se nekateri kopajo, se jaz ne bom.

Tu se pot znova malce oddalji od Donave in ker sva bila premalo utrujena sem počel traparije. Hja, videla sva znak za najbolj znano restavracijo s hitro prehrano. Odločila sva se, da greva tja na kavo in ker se mi je zdelo, da po direktni cesti ne smeva, sva šla po nasipu mimo. Pa še mimo. Pa še bolj mimo. In naokrog. In nazaj. In okoli. Jah, namesto petsto metrov po glavni cesti, sva naredila skoraj tri kilometre po nasipu, med skladišči in po parkiriščih. Ja, Tina, moja kolpa. Skratka, kave niso imeli, je bil pa dober sladoled. Pot sva nadaljevala po poljih s fižolom. Na metre in metre fižola. Le kako bo, ko bodo to pojedli?

Tretji dan je bil malce krajši zato sva po devetdesetih kilometrih prišla v prekrasni Tulln. To je po moji oceni vrtnarsko mesto, povsod rože, vrtovi in neko okrasje. Tulln ima tudi veliko kipov in podobnih umetniških instalacij, na Donavi pa so imeli postavljen tudi oder za koncerte. Tudi kamp je bil tu končno podoben kampu kot jih poznamo, tudi cena je bila malce večja. Sledila je zabava v bližnji gostilni in znova postavljanje šotora in spanje. Poleg naju je kampirala španska družina z dojenčkom, bili so pa na poti s kolesi tako kot midva. Na drugi strani sta bila dva Francoza, ki sta na pot odšla že junija. Na tretji strani pa en Švicar, ki je vse prodal in odšel za dve leti peš po svetu. Dober občutek, ko veš, da so še bolj nori na svetu od naju dveh.



4. dan
Tokratna noč je bila najkrajša. No, čeprav spanca je bilo dovolj. Vstala sva povsem spočita že okrog pete ure zjutraj, nekaj malega pojedla in pospravila šotor in ostalo kramo. Okrog pol sedme ure sva se odpravila na zadnji, najkrajši del poti do Dunaja. Tokrat je bilo nebo prvič malce bolj oblačno, dežja pa ni bilo pričakovati. Ta jutranja etapa je bila prekrasna, nikjer nikogar, pa še vroče ni bilo. Načrtovani postanek v kraju Muckendorf sva izpustila in tako hitro prišla do elektrarne Greifenstein. Tu se je potrebno odločiti ali greš na levo ali desno stran Donave. Po levi prideš bolj v severni del mesta, po desni pa bolj v center, oziroma bližje železniškim postajam. Zato sva šla po desni strani, skozi Klosterneuburg. Pred tem sva se peljala mimo najlepše table na svetu na kateri je pisalo Dunaj 10km. Mala malica.

Ob poti sva videla še eno staro štalo porisano z grafiti in upodobljenimi glasbeniki kot so: Bob Marley, Mick Jagger, Elvis Presley in podobni. Potem pa je sledilo nekaj kilometrov počitniških hišic ob Donavi. Vsaka je bila drugačna in bolj zanimiva. Preko skate parka in mimo igrišč za odbojko sva se povsem nevede peljala okrog ovinka direktno pred znak Dunaj.

Obvezno slikanje in čestitanje! Bravo Tina! Odlično!



No, to pa ni cilj, sedaj je potrebno samo najti še pravo postajo.

Vožnja po Dunaju je bila zanimiva, vse hiše so stare kot recimo Gimnazija Kranj. Za kolesarje je dobro poskrbljeno saj je v nekaterih primerih kolesarska pot speljana med voznimi pasovi. Brez zemljevida ali GPS-a pa ne najdeš nič.

Potem, ko sva kupila karte za vlak je sledila manjša slovesnost ob kavi in svečana podelitev priznanj. Whiskey pa si bova privoščila kar doma.

Pot do doma je bila dolga. Takoj, ko sva se vsedla na dvonadstropni (ali je enonadstropni) vlak, se je ulilo. Neverjetno. Z vlakom potuješ precej hitreje kot s kolesom, zato sva po štirih urah in dveh prestopanjih prišla nazaj v Passau. Avtomobila na parkirišču sva se izredno razveselila in kmalu se je pričela samo še pet urna vožnja do doma.

To je to.....

Slike s poti

Aha, še stroški:
- enodnevna vozovnica za vlak za osebo in kolo stane 19€ (krat dva)
- parkiranje za štiri dni pod streho 20€
- več kot en tank goriva 80€
- avstrijska vinjeta (mislim da 8€)
- dvakrat karavanški predor (12€)
- dvakrat avstrijski predori (20€)
- kampi 13, 15 in 20€
- kosilo od 20 do 30€
- kava s pivom 10€

Skupen čas kolesarjenja blizu 19 ur, malce manj kot 350 kilometrov, s povprečno hitrostjo 18,5 km/h.

To je bil fantastičen dopust, popoln odklop, brez televizije, radia, časopisov, telefonov in interneta (in otrok). Podobno kolesarjenje bova še ponovila, mogoče po isti poti, še raje pa po drugi. V podcastu se mi mota ideja o izviru Donave. Skratka, priporočava vsem, če pa kdo potrebuje kakšen nasvet, pomoč ali pa organizacijo takega potovanja pa naj nama piše.

Belopeška jezera

Bliža se čas dopusta, čas, ko se igramo zanimive igre. Najboljša je igranje tetrisa s prepotrebno kramo, ki gre z nami na morje. Igralno polje pa je seveda prtljažnik avtomobila. Pred tem izredno zabavnim početjem, pa se prav prileže kratko kolesarjenje. Kam bi šel? Nekam, na krožno pot. Ideja je padla, grem v Italijo. Hehe, pa ne predaleč, zadaj za Mangart, kjer ležita dve lepi jezeri.

Ker je napovedana huda vročina, začnem zelo zgodaj zjutraj. Brez odvečnih plasti obleke se tokrat odpeljem v drugo smer kot ponavadi. Proti Gorenjski. V jutranjem deliriju se peljem skozi Naklo, mimo naših prekrasnih krožišč s kozolcem in mlinskimi kamni, do klanca v Bistrico. Klanec nazaj gor me zbudi, spotoma opazujem recimo, da sončni vzhod, oziroma bolj dvig sonca izza Storžiča. Prečudovito, enkrat bom vstal samo zato, da bom to slikal. Še bolje pa bi bilo slikati Gorenjsko iz Storžiča dol, v jutranjih urah seveda.

Sobota zjutraj je najboljši čas za mirno kolesarjenje. Ni težkih tovornjakov, ki ne vem kam vedno vozijo na tone in tone peska, ni zaspano nervoznih šoferjev, ki se jim mudi v službo, ni kombijev, avtobusov. Super. Srečal sem samo poštarja in nenavadno veliko pešcev. Bi rekel, da so bili romarji, ki so romali na Brezje.
Na koncu Podbrezij pride na vrsto fantastičen spust, med katerim zapustiš naklansko občino in priletiš v radovljiško. Brez skrbi, po spustu vedno pride klanec in ta je kar konkreten. Brcaš, ko konj, nakar prideš do vasi z imenom Malo Dobro Polje. Dobro, dobro, ko si enkrat na vrhu. Kmalu zatem pa še Dobro Polje. Na levi se vidi tisti grdi kamnolom, ki kazi pogled proti Vodiški planini, na desni za avtocesto, pa sonce tokrat vstaja izza Dobrče. Skozi Črnivec, mimo Brezij, se pripeljem do Podvina.
Kakšen dren je bil včasih tu čez to skakalnico. Zdaj pa nikjer nikogar. Obrnem se desno proti Begunjam, skozi Otok, Zapuže in Zgošo, pridem mimo Elana v vas glasbe in gora. Ja, Avsenik in Begunje, harmonika in polka, to je Gorenjska in goveja juha. Tako misli marsikateri Slovenec. Meni do juhe ni bilo, mi je pa skozi Zabreznico, mimo Doslovč in Vrbe, vse tja do Žirovnice, v glavi donela predelana Avsenikova pesem. "Prelepa Gorenjska, v klanc si mi ti!" Sploh ne opaziš, ampak pot gre vseskozi navzgor.

Ta del Gorenjske je res rodil ogromno pesnikov in pisateljev. Skoraj na vsakem razpotju je smerokaz, ki kaže pot do rojstne hiše nekega znanega poeta. Skozi Mežkovo Žirovnico pridemo do prvega počitka in to nekje v Slovenskem Javorniku. Pred menoj je krasen razgled na Savo Dolinko in Jesenice.
Ok, zdaj pa naprej. Kot kaže je stereotip tako močan, da sem zjutraj okrog osme ure vohal sirov burek. Noro. Še dobro, da nisem bil lačen. No, mimo bolnice je sledil spust, nato pa sem se že peljal mimo Hrušice. Po izredno slabi glavni cesti sem kolovratil do odcepa za Mojstrano, ko sem nenadoma zagledal nekaj neverjetnega. Znak. D-2. Slovenska kolesarska pot, oziroma Kranjskogorska kolesarska pot. Če je že na uradnih straneh ni, je pa vsaj v živo označena. To je zelo kvalitetno skrit biser slovenskega turizma. Izredno lepa pot te pelje iz Mojstrane, do Kranjske Gore in naprej do Rateč. Skoraj nič po glavni cesti, veliko v senci dreves, mimo številnih počivališč. Pa še to, kolesar ima prednost pred vozili, ki morebiti prečkajo to pot. Odlično.

Pot je hitra in mimo smučišč si kot bi mignil. Rateče so hitro dosegljive in že sem v Italiji. Vidim znak, ki kaže, da je do cilja samo še pet kilometrov. Naravnost gre navadna steza, desno pa lepa nova kolesarska pot, pa še navzdol. Gas! En kilometer, klanec dol, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, še vedno klanec dol, osem. Stop! Nekaj je narobe, pisalo je štiri ne pa osem. Kje sem? Nek možakar na kolesu mi je razložil, da sem že skoraj v Trbižu. A? Kako? Ufff, nazaj! Brcam in brcam in brcam in po štirih kilometrih zavijem kar na glavno cesto. Vem, da me čaka strm klanec, zadnjih petsto metrov je peklenskih. Vseeno, zmaga, cilj, prvo jezero, pavza, voda, malica, počepi. Čez 80 kilometrov je bilo dovolj.

Zdaj pa nazaj. Po pravi poti je šlo kot bi mignil. Na tistem križišču sem videl, da ne smeš zaviti na lepo novo kolesarsko stezo. Iz Rateč se do Jesenic v resnici pelješ samo navzdol, v najtežji prestavi, pa še počivaš spotoma. Še to. Po Mojstrani te kolesarska pot vodi po gozdu do Jesenic. Ne verjemi, prideš v gozd, makedam, številna neoznačena razpotja, piknikarji. Ne! Lepo zavij nazaj na glavno cesto in mimo Hrušice nazaj do Jesenic.

Pot do doma je bila lahka in sproščujoča.

Po 153 kilometrih in šestih urah in pol vožnje, sem zadovoljen pospravil kolo. Videl sem lep del Gorenjske, malce Italije in veliko kolesarjev. Zapomnil pa si bom tudi ogromno nevidnih klancev, premalo vidnih oznak, vetra v glavo in ubijalskih 32 stopinj Celzija in to doma, v senci.

Priporočam!
30.6.2012

Povezava do slik

Naravnost na Ptuj

Po zadnjem podvigu, ki nas je preko številnih klancev, pripeljal do Kopra, sem se odločil, da je čas za kakšno bolj ravninsko turo. Sine se je s šolo odpravil na Ptuj, pa sem si rekel, da ga grem obiskat. Do Ptuja je sicer daleč, ampak klancev pa ni.

Če verjameš!

Pa so! Pa še zelo zahrbtni.

Kot vedno se začne že zjutraj doma. Pravzaprav, gremo še malce nazaj. Tokrat se je začelo že en dan pred odhodom. Končno mi je uspelo pripraviti vse za na pot že dan prej. Nekaj hrane, vode, obleke, čelado, vse sem pripravil že pred večerom. Tudi kolo sem postavil pred vrata tako, da zjutraj lahko samo zajaham konje in gas do cilja. Na kolesu sem imel nekaj blata in sem se odločil, da to očistim, da bo manj upora :). Preveril sem še tlak v zračnicah in se odločil, da bom malce bolj napihnil 'kolesa', da bo šlo lažje. Napihnem prvo, nato se lotim zadnjega in kar naenkrat naredi: ššššššššššššššššššššššššššš. Šššššš? Kašen šššš? Ob desetih zvečer se kolo odloči, da je čas za ššššššš? Kre.enski italijanski ventilček se je odtrgal stran od zračnice. Kaj mu je? Pa še na zadnjem kolesu. Super. Mala šola menjave zračnice v enem stavku se glasi takole: "Obrni kolo na sedež, snemi verigo, odvij vijake, sprosti zavore, snemi kolo, snemi plašč, zamenjaj zračnico, nazaj namesti plašč, rahlo napihni, obračaj kolo in ga obenem tolci ob tla, namesti kolo na okvir, privij vijake, namesti verigo, pripni zavore, obrni kolo nazaj in do konca napihni zračnico." Preprosto. Khm, meni je to vzelo skoraj tri, ja tri, ure. Šmirast do komolcev, sem se ob polnoči vozil po vasi gor in dol in ugotavljal ali je uspelo ali ne. Ali naj grem od doma zjuraj ali ne? Grem!

Ok, torej, kot vedno se začne zjutraj doma. Prvi klanec do glavne ceste in nato lahka ravnina za ogrevanje do Kranja. Sonca ni bilo, oblačnost pa je bila tako gosta, da tudi kaplja dežja ni uspela priti skozi to gosto zaveso oblakov. Skozi Kranj in mimo kukulandije gre kot vedno zelo hitro in skozi Hrastje in Prebačevo priletim do Trboj. Tokrat se je jezero kopalo v oblakih in zdelo se je, da bodo oblaki vodo nazaj posrkali. Nadaljujem mimo Moš do Smlednika, kjer pa se namesto naravnost mimo Šmarne gore, tokrat odpravim levo proti Vodicam.

Jutranja vožnja s kolesom med šesto in sedmo uro in to med tednom je zelo adrenalinsko početje. Večina voznikov še spi in niti ne opazi, da se po cesti vozi še kaj ožjega od avtomobila. Kolesarjenje od Vodic do Most, mimo poslovne cone v Komendi te prebudi bolj kot kava z redbulom. Šele zdaj sem ugotovil, kaj pomeni, da te tovornjak naprej vleče. Noro in nevarno hkrati! Skratka, kolikor vem je župan Komende zelo radodaren, pa naj kolesarsko pot naredi med tema dvema krajema. To bi bila poteza!!

Na koncu pa prečkaš glavno cesto in od Most proti Kamniku nadaljuješ po spodobni kolesarski stezi. Odlično. V daljavi sem že videl, da se nebo odpira in da lahko pričakujem tudi sonce. Vasice Križ, Otok in podobno hitro minejo, peljal sem se tudi mimo hiš, ki so kot reklame za barve in v Kamniku sem že nared za prvo pavzo. Pavza niti ni bila potrebna, je pa dobro malce pretegniti noge.

No, nato pa sem nadaljeval pot proti Tuhinjski dolini. Vem, da je na koncu klanec, vem pa, da tudi ni pretiran. Vrhpolje, skozi Sotesko, mimo Srednje vasi, Šmartnega in Laz, sem se kmalu peljal mimo Tuhinja. Ja, Jure pridem k tebi na obisk. Lokalna:). No, pa sem le prišel do klanca. Samo 11% piše na znaku, pa še klanec je videti kratek, zato kar na moč odpeljem do vrha. Sledi kar fantastičen spust, počivam na kolesu in se peljem mimo Vranskega. Cesta prečka avtocesto in kar na smeh mi gre, ko vidim ljudi, ki se vozijo v službo. Ali pa se vozijo za službo. Ali pa služba vozi njih. Kakorkoli že. Pred mnogimi leti mi je oče rekel, da se je tu peljal s kolesom. Ejga, stari, sedaj sem se tudi jaz!

Pot se je še vedno rahlo spuščala in kmalu sem prišel do polovice poti. 75 kilometrov srečam v Šempetru. Počakal sem blizu Štormana, kjer je bila včasih kar zelo znana gostilna. Sedaj pa ni videti nič posebno. Ne vem, notri nisem bil, pomalical sem eno energijsko ploščico (bolj ploščo) in zamenjal obleke. Spet je kar teklo od mene.

Pot sem nadaljeval mimo Žalca in Petrovč in prišel do Celja. Tu pa se je začela zabava. Cesta gre desno, kolesarska pa še ne. Grem naravnost, pa zmanjka kolesarske in se pojavi znak, ki prepoveduje vožnjo s kolesom. Zamižim na eno oko in nadajujem po glavni cesti. Na desni se kar nenadoma pojavi še ena cesta, opuščena, a do nje ne moreš. Vmes je nekakšen kanal. Čakam in gledam, kako bi prišel tja čez, nasproti pa se pelje marica. Khm. Saj me verjetno ne vidijo, če jaz njih ne gledam. Torej se obnašam kot iz Štoparskega vodnika po galaksiji in mi uspe. Policaji me res niso videli. Takoj zatem pa sem našel prehod in lepo mirno nadaljeval pot proti Celju:).

Figo! Po dvestotih metrih je te idile konec in zgodba se skoraj ponovi, tokrat na drugi strani ceste. Končno sem prišel tudi na drugo stran in nato skozi predmestje Celja prišel skoraj do centra mesta. Tu sem počakal in pogledal na zemljevid, da sem našel pot proti Ptuju. Trbovlje in Maribor me nista mikala. Desno mimo še enega nakupovalnega centra sem se odpeljal proti Ptuju. Pot me je peljala mimo Dinosa (krasen smrad), pa mimo nekega ogromnega smetišča in celo mimo kompostarne (še bolj krasen smrad). Tu na tem koncu pa res ni dobro živeti. Na kolesu te smrad spodbudi in hitreje nadaljuješ naprej. Skozi Proseniško se pelješ mimo Ribnika in tu se nekako začnejo klanci. Najprej počasi gor, nato pa hitro dol. Pa počasi gor, pa spet hitro dol. Nekje v Hotunjah dohitim 100tko. Po stotih kilometrih, je seveda potrebna rahla pavza.

Sledi vasica Primož, kmalu zatem pa sem se neverjetno uskladil z voznim redom Slovenskih železnic. Sredi, za moje pojme, rovt, se prikažejo spuščene zapornice. Počakam. Kje pa je vlak? Gledam levo, gledam desno. Zapornice spuščene. Avtomobili se nabirajo. Vlaka nikjer. Potem pa je počasi nekaj priropotalo in se odpeljalo in lahko sem nadaljeval. Ker sem nepričakovano počival me sedaj seveda čaka klanec. Tokrat za nagrado z oznako 16%. Super. A naj grem peš naprej? V upanju, da je to zadnji klanec se zaženem in prisopiham do vrha. Pa se spustim dol. Pa spet gor, pa spet dol. Klanci se sicer res nižajo in nekako vse skupaj prevozim.

Nekje na poti sem srečal pravo starinsko konjsko vprego. Vse skupaj je zgledalo tako kot se medlo spomnim iz rane mladosti. Pa ni bila turistična nakaza, ampak prava reč. Brez turistov na vozu, ampak neko orodje. Fantazija. Končno sem prišel do reke Dravinje in seveda sklepal, da, če se cesta pelje ob reki, bo pa ja ravninska. Pa je res bila. Skozi Makole priletim do prvega znaka, ki označuje smer do Ptuja. Samo še dvaindvajset kilometrov. Mala malica. No, zdaj pa res še zadnji klanec. Mimo Ptujske gore in spust nazaj dol, mimo Kidričevega in Lovrenca na Dravskem polju.

Za zadnjo nagrado sem se peljal še mimo Perutnine Ptuj (neopisljiv smrad) in pred menoj je Ptuj. Odlično. Terme in otroke sem hitro našel in presenečenje na obrazih otrok in učiteljev mi je hitro iz nog vzelo vse klance.

150 kilometrov, šest ur in pol sedenja na kolesu in več kot uro počivanja je bilo dovolj za to pot.

Tokrat ni sledilo kosilo, pač pa nagradna vožnja do Pragerskega. Po povsem ravni cesti sem se peljal na  pamet, oznak ni bilo. Pomagal sem si s 'klicem v sili', ja žena se je izkazala kot dobra navigatorka. "Kaj pa baba ve?", bi rekel Serpentinšek. Ta je vedla vse. Vožnja z vlakom do Ljubljane je bila kot odličen počitek. Peljal sem se mimo cest kjer sem se nekaj ur nazaj vozil s kolesom in tudi mimo tiste postaje, kjer sem čakal pred zapornicami sem se peljal (Ponikva).

V Ljubljani pa seveda znova na kolo in sledila je malce drugačna pot do doma. Namesto skozi Smlednik, sem se peljal skozi Medvode in po desni strani mimo Mavčič, do Kranja in naprej do Nakla.

Osemnajst kilometrov do Pragerskega in še dvaintrideset do doma je skupno razdaljo povečalo na dvesto. D'best! Priporočam!

Povezava na slike

Z Gorenjske na Primorsko, drugič!

Ha, leto je naokoli in prišel je čas za drugo, tokrat tradicionalno, popotovanje od doma do morja. Tokrat je bilo kolesarjenje precej lažje, predvsem zaradi družbe in ne zaradi morebitne kondicije. Družbe? Kdo pa danes ne kolesari? No ja, vsak po svoje, ampak v moji (službeni) družbi je pa kar nekaj zelo zagnanih kolesarjev. Kako se je začelo?

"Ej, a gre kdo z mano do morja?", sem vprašal. "Ja, sem te ravno mislu prašat.", je reku Vojc. Ob kavi sva predebatirala vse ovinke in klance, nakar se je našel še Cero: "A do Kopra? Seveda grem.". Še skoraj pozimi smo razmišljali o tem, kako nabrati kondicijo, za tako pot. Pa kako bi šli nazaj? Z vlakom? S kolesom? Z avtom?

Vsak po svoje smo nekje globoko v podzavesti razmišljali o tem, nakar nas je nepričakovano zadela napoved Velike recesije. Kaj to pomeni? Jah, odslej bomo hodili, kot kaže, v službo s kolesom. Prav potem pa napadimo Koper. Čakali smo proste vikende, čakali smo na vreme. Neverjetno, ampak točno po enem letu (od prvega popotovanja do Kopra), pride na vrsto prosta sobota, z lepim vremenom. Gremo!

Najprej sem se sam odpeljal. Ob šestih zjutraj od doma. Letos je bilo bolj mraz, zato sem bil oblečen kot čebula. Prsti na nogah so mi odreveneli tako, da sem kar malce hendikepiran:). Skozi Kranj je kar letelo, mimo nakupovalnih centrov kar brzelo in že sem bil v Trbojah. Pogled na jezero, v katerem se blešči jutranje sonce, ti iz glave izbriše še zadnje vsakodnevne tegobe in skrbi.

V rahli omotici (po domače zadetosti, verjetno od svežega zraka) pridrvim do dežele Šalabajskov. Hehe, letos je golf igrišče pod Šmarno goro še lepše kot lani. Klanca iz Smlednika tja gor sploh nisem več opazil. Pa tudi tistega gor in dol mimo Šmarne gore ne. V Tacnu so končno uredili cesto tako, da sem bil v hipu na Celovški v Ljubljani. Na istem mestu, še vedno lepem počivališču, sem počakal in preveril kako je z naslednjim junakom. "Sem že kle!", pravi Cero. Šment, a zamujam?!?

Pri bajerju v Kosezah Cero že gleda na uro. Ja, kam se ti mudi? Mimo Rožnika, skozi Rožno dolino in po Tržaški do Viča in naprej do Brezovice sva preklepetala kot bi mignil. Zdaj vem, kako se je voziti v zavetrju. Sem se počutil kot prikolica od vlačilca:). Tukaj je to, tam je tisto, nenadoma se nama je prikazala tabla Vrhnika. Nemogoče. Lani je bila bolj oddaljena. Ok, kmalu bo pavza, počakava na ostale in gremo dalje. Jok!

Vojc, žena in sin, so naju neusmiljeno pričakali pred Usnjarno. Kakšna pavza neki. Gas, gremo, bejžmo! Pa kaj vam je družba, ste Cankarja brali in vas še zebe in se vam mudi na morje? Prav, pa pojdimo. Po mojih petdesetih in Cerotovih dvajsetih se pridružijo torej Veseli vrhniški kolesarji. Ugriznemo v vrhniški klanec in skoraj kot, da bi ne bi več obstajal, osvojimo vrh. Malce podebatiramo in že se peljemo skozi Logatec. Tu še vedno čakajo Napoleona, da bo uredil svoj drevored.

Mimo Planinskega polja pridemo do moje polovice in to so spet Kačje ride. Pavza, sledi preoblačenje. Majica z dolgimi rokavi je bila mokra kot bi jo vzel iz pralnega stroja. Jap, čebulni stil dela svoje. Pogledam Cerota, kako kaj kaže stanje. Nekaj je omenjal Celje in cigarete, kaj pa vem, kaj ga je medlo. Po kratki pavzi je bil kot nov (resetiran) in šla sva nazaj v lov za tremi ubežniki, ki so naju čakali na vrhu klanca. V nizkem letu smo preleteli Postojno in komaj uspeli počakati na zadnji bencinski črpalki.

Tokrat sem si obnovil zaloge vode. Nikoli več ne bom ponovil lanskoletne napake, ko mi je zmanjkalo pijače. Glavobol je še najmanj zoprna reč, ki te lahko doleti. Huje je na stranišču. Pa pustimo to za druge debate. Polni vode, izotonične pijače in ostalega cukra nadaljujemo proti Nanosu.

V zavetrju za dvema, tremi ali štirimi kolesarji, je kolesarjenje kot sprehod v naravi. Malce piha in je. V takem vzdušju smo vozili mimo Razdrtega. Stotka, kjer sem lani počakal, je bila letos lažje dosegljiva in mimo te točke sem enostavno odbrzel. Naslednji postanek je bil na bencinski črpalki v Senožečah.

Medtem, ko je Cero razmišljal o smiselnosti potovanja in računal kako hitro lahko pride ponj žena, se je pripeljal kombi. Ven so poskali kolesarji, pripravili kolesa in se nonšalantno odpeljali proti morju? Prosim? S kombijem? V čem je hec? A greste do Rima? Aja, ok..... Mislm........

"Ajde Cero, gremo!", model vstane in greva. Ponovi se prejšnja zgodba, ubežnike ujameva na vrhu klanca. Ker sem imel dovolj vode, je bilo tole letos precej lažje in Kozino sem dosegel v precej manj diliričnem stanju kot lani. Kratka pavza in spust do vrha Črnega Kala. Ja prav piše, spust do vrha. Tu se  je skrival klanec, ki pa je res ubijalski. Pripelje pa te na vrh.

Tokrat smo imeli tudi malce geografije, sedaj vem, da tam gledam Trst in ne Koper. Eh, geografija ni moja matematika. "Družba, tu doli pa po pameti!", rečem ostalim (kot, da sem neki vodič), ampak Cerota že ni. Slišim, ga samo, da vpije, da bo poskusil, če bo letelo šestdeset na uro. Khm, sem pa mislim, da je zmatran. Do Dekanov se skoraj ne vidimo.

No, v Dekanih sem zgrešil pravo pot in družbo popeljal na neverjetno visoko vzpetino, kjer so me skoraj pretepli (v mislih), nato pa je sledil spust do prave Parenzane in nato (meni vedno) dolga pot, ravna do Kopra.

Nenadoma vsi spočiti, oberemo vsa krožna križišča in parkiramo na pomolu ob morju. Tako hitro smo šli na pivo, da sem pozabil slikati kolo na morju.

Uspelo nam je. Nekaterim prvič, drugim drugič, tretjemu pa n-tič:) Ob pivu, na prijetnem soncu, smo pozabili na vse muke in težave. Občutki so nori in eden drugemu prikimavamo, da bo potrebno to ponoviti.

Odlično! Bravo vsi!

Ne ni konec:)

"Pojdimo do Izole!"

"A si nor?"

"Ma, dej no...."

V hudih mukah, naženem čredo nazaj na kolo in tako se odpravimo na počasno ohlajanje proti Izoli. V Primaveri (pismo, kaj, če bi jih vzeli za sponzorja) smo si pripravili zaključno zabavo, z malico, s podelitvijo priznanj, smehom, utrujenimi nogami, smrdečimi nogavicami, .....

Pa je bilo konec. Tako smo zaključili drugo tradicionalno popotovanje od Gorenjske do Primorske. Naslednje leto bomo mogoče pot ponovili, mogoče razširili družbo, mogoče kaj več popili.

Važna je družba, zabava in pot, vseeno pa so tu moji statistični podatki. Števec na kolesu je kazal 149 km, ki sem jih prekolesaril v šestih urah in triindvajsetih minutah. Povprečna hitrost 23.3 km/h. To je čas brez postankov.

Povezava na slike



PS
Ta zapis je nastal malce kasneje, pot je bila opravljena 19. maja 2012.