Loveman 2011

Seveda, zakaj pa ne? Dokaj enostaven odgovor, tam nekje, novembra 2010. Kaj pa zdaj, ko je treba v vodo? V redu, v redu, gremo nazaj.

Prijatelj Marko me je konec leta 2010 vprašal, če sem še kaj plavalca, pa, če bi kaj plaval. Normalno, da bi rad še kakšno razdaljo preplaval, zakaj pa ne. In je nadaljeval, da bo v jeseni 2011 neka štafetna tekma in da bi poleg tekača (kar on sam) in kolesarja (še en Janez), potreboval še plavalca. Ni, problema. Kakšna je razdalja? Kratka? 1900m. Hitro sem preračunal in ugotovil, da bom v dobrih desetih mesecih uspel toliko natrenirati, da bom zdržal teh nekaj metrov.

November, december, januar in končno sem konec januarja 2011 po osemnajstih letih skočil v vodo z namenom, da bom treniral. Noro, občutki fenomenalni, tehnika in plavalna kondicija katastrofalna. Čez štirinajst dni sem poizkusil znova in popravil rezultat za dve minuti. Odlično, dobil sem zagon in tako bolj ali manj pogosto (bolj poredko) odtreniral za 1900 metrov. Kaj kmalu sem ugotovil, da imam kar nekaj težav s kravlom, oziroma močjo, ki jo potrebuješ za tako plavanje, zato sem za letos presedlal na prsno tehniko. V bazenu se je to izkazalo za pravo odločitev in tako sem se odločil, da bom samo prvih nekaj metrov plaval kravl.

Čas je preskočil vse in tako se je zgodil september in datum tekme se je nezadržno bližal. Ugotovil sem, da se tekma imenuje Loveman 2011 in da je to slovenska ironman polovička. Pri pravem Ironman triatlonu imamo 3.8 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42 km teka. Pri polovički pa jasno 1.9 km plavanja, 90 km kolesarjenja in 21 km teka. Jaz sem v štafeti samo plaval. Še dobro..... Tekmovanje poteka na Bledu in sicer v dveh dneh, prvi dan je tekma za otroke, potem Triatlon za vse in pa Olimpik triatlon, drugi dan pa Loveman.

Zadnji teden pred tekmovanjem sem imel še neprijetno bolniško, tako, da nisem nič treniral in sosed (Klemen Triler, eden najboljših slovenskih gorskih tekačev) mi je rekel, da sem pa zato vsaj spočit. On že ve....

Pof, pride nedelja, 18. september, ura je 6:45, čez 15 minut bo štart, voda ima 21.5 stopinj Celzija, zrak pa nekaj stopinj manj. Okoli mene na štartu stoji dvesto tekmovalcev, v kopalkah smo bili trije, ostali pa v neoprenskih oblekah. Reve zmrznjene..... No ja, nekateri so imeli spodaj kolesarske drese, za nadaljevanje tekmovanja. Potipam vodo, topla, super. Štarter zakliče vsi v vodo, pa do štrika. Takoj sem se prigrebel v prvo vrsto, še dvakrat vdihnil in štart. Dvesto sardel, štiristo rok, dvesto glav in ena proga. Gužva! Skoraj lahko slišim srce sotekmovalca na levi in desni strani, tako blizu smo bili. Plaval sem kravl in se držal prednje skupine, ko me je moč zapustila sem preklopil na prsno in nato nadaljeval. Skupina se je hitro raztegnila, kmalu so me nehali prehitevati in tako sem se lahko posvetil samo tehniki. Med tisoč in tisoč štiristo metri sem opazoval lep sončni vzhod, sonce je bilo nizko nad vodo in svetilo direktno v glavo. Zdaj vem, zakaj je štart tako zgodaj:)

Plavali smo dva kroga, oziroma pravokotnika. 950 metrov ima en krog. Plavati je bilo potrebno najprej dobrih štiristo metrov do boje, potem prečno do naslednje in nato štiristo nazaj. Nato pa šov za gledalce, naprej tek iz vode ven, okrog časomerilca in nato po pomolu s skokom nazaj v vodo. Pa spet do boje, počez in nazaj. Nato pa spet tek iz vode ven, do menjalnega mesta, kjer sem predal štafeto kolesarju Janezu.

Mojih petnajst minut zaostanka za prvim (tudi za mano jih je bilo še veliko), je kolesarju Janezu prišlo zelo prav. Ker kolesarji niso smeli tekmovati v zavetrju, je bilo dovoljeno zgolj prehitevanje. Janez je za to kot narejen. Nihče ga ni prehitel, on pa je prehitel skoraj vse in za prvim, po času, zaostal samo sedem minut, kar je na taki razdalji izredno malo in to je bil odličen rezultat. 90 km je bilo strmih, dolgih a vseeno premagljivih.

Med tem se je na svoj nastop pripravljal še Marko, ki se je kar malce dolgočasil, saj se je zelo načakal. Ob vzpodbudi domačih in prijateljev, ter odličnem rezultatu kolesarja Janeza, je pričel s tekom takrat, kot ostali najboljši. Čakalo ga je 21 km, torej trije krogi okrog jezera, pa še ena polovica. Pol ure na krog je odličen rezultat in verjamem, da je tudi Marko užival ob teku okrog jezera, še bolj, ko je videl, da je veliko tekačev še krepko za njim.

Po petih urah in petnajstih minutah smo vsi trije zadnjih petdeset metrov pretekli skupaj in osvojili odlično šesto mesto v moški štafeti.

Vsem individualnim tekmovalcem čestitam, Marku in Janezu pa se zahvaljujem za odlično štafeto, dobro družbo in veliko zabave.

Slike pa so na tej povezavi.
Več o dogodku pa mogoče tu.

Na grad s kolesom

Pred mnogimi leti bi se s kočijo lahko udobno in brezskrbno odpeljal z Gorenjske na Dolenjsko. Ustavil bi se v Ljubljani, prečkal Grosuplje, v Ivančni Gorici pojedel kakšno dobro malico, nato pa bi se odpeljal do Žužemberka, kjer bi pojedel kosilo in se lepo ob reki Krki odpeljal do Dolenjskih Toplic. Kočije nimam, torej si lahko izberem le letalo, ladjo, avto, motor ali kolo. Letala, ladje in motorja nimam, z avtom ni tako zanimivo, ostane le še kolo:)

Sploh ne zgodaj zjutraj, bolj pozno dopoldan, zbudim svoje kolo. Ejga, greva! Proti Dolenjski. Klasičen začetek me vodi od Police do Kranja. Kranjsko polje je drugačno, kot nazadnje, ko sem šel do morja. Zrasla je koruza, pšenica, pa še ostale 'povrtnine'. Mesto Kranj je po zaključku Kranfesta v nedeljo dopoldan očiščeno in prazno, srečal sem le nekaj turistov. Na koncu mosta čez Kokro je že dišalo po čevapčičih, kar mi je že vzelo nekaj zaleta. Mimo Planine, Hrastij in Prebačevega sem se hitro pripeljal do Trboj kjer je dišalo po pravkar pečenih ribicah. Khm, je nedelja sploh pravi dan za kolesarjenje?

Pri prehodu meje med kranjsko in ljubljansko jurisdikcijo ni bilo težav, kolon tudi ne, zato sem nadaljeval pot do Šmarne Gore. Ob vznožju sem opazil, da na običajnem mestu ni več parkiranih avtomobilov, ker so baje uredili parkirišče. No ja, v resnici se je vse skupaj premaknilo naprej za dvesto metrov tako, da se je pokazalo, da s tem, da postaviš novo plačljivo parkirišče ne rešiš problema. Ne vem kdaj se bodo vrli možje iz občinskih uprav in županskih pisarn to naučili. Še ena sprememba, bolj pozitivna, pa je nova cesta skozi Tacen. Odlično.

Celovško sem tokrat napadel iz napačne strani, zato sem pred priključkom avtoceste na Celovško doživel nenadno izginotje kolesarske steze. Brez opozorila, table ali karkoli podobnega. Konec poti, trava in ograja. Zanimivo. Čez travo prideš do neke stare ceste, ki te pelje pod avtocesto in potem skozi Šentvid nazaj na Celovško. Vožnja po kolesarski cesti ob Celovški je pa bolj podobna krosu čez njive kot pa vožnji po cesti. Odcepi in semaforji so na deset metrov, steza je tako nagubana kot pravkar zorana njiva, po njej pa hodijo sprehajalci, ker je kot kaže pločnik rezerviran za nekaj drugega. Eh.... No mimo Tivolija je precej bolje. Na novo urejenem Kongresnem Trgu bi kar ostal in poslušal zanimivo glasbeno skupino, ampak sem vseeno nadaljeval pot mimo Križank in tiste piramide do Rudnika. Po Dolenjki sem tako hitro prišel do Lavrice in se na kratko ustavil pri spomeniku v spomin Jožetu Privšku na Škofljici. Vozi me vlak v daljave bi rekel Jože.

Sledi lepa razgledna vožnja z malce vzpona na Mali vrh pri Šmarju, spust skozi Šmarje Sap, skozi Cikavo v Grosuplje. Spregledal sem odcep proti Višnji Gori in zato nadaljeval proti vasi s čudnim imenom - Veliko Mlačevo. Še predno sem se dobro zavedel se je cesta spremenila v makadamsko gozdno pot. Sicer široka utrjena cesta je bila kar malo presenečenje, ki se je vleklo kar nekaj kilometrov. Najprej navzgor, potem pa še navzdol. Ko se pelješ dol si hitro v položaju speedway-ista. Srečal sem dva Nemca na kolesu, ki sta se kot kaže izgubila. Hladnokrvno sem zagotovil, da bomo kmalu prišli do Krke in da smo na pravi poti, čeprav nisem imel pojma kje smo in kam bomo prišli:) Vendar je delovalo in kmalu sem prišel v vas Gabrovčec in skozi Marinčo vas v Zagradec. Na poti sem na nekem električnem daljnovodu videl obešen par čevljev....
V Zagradcu je sledila pavza pred osnovno šolo, na klopci ob igralih.

Sit in odžejan niti nisem opazil kdaj sem prišel do Žužemberka, oziroma gradu Žužemberk. Lep grad, kar lepo obiskan, je prijetna popestritev ob poti. Cesta se nato spusti do Krke in tako se malce gor in malce dol vije vse do Dvora. Tu sem srečal nekega Angleža, ki je s seboj vozil vso prtljago in se prav uživaško vozil s kolesom po Sloveniji. Povedal mi je, da je na poti že cel mesec in me vprašal kam se pride. Vse poti gredo v Rim:) Njegove so šle proti Hrvaški in Grčiji, moje pa proti Dolenjskim Toplicam.

Pa kje je ta odcep? V Soteski zavijem desno, zgrešim odcep levo in se skozi Meniško vas pripeljem do Dolenjskih Toplic. Cilj je dosežen, prišel sem eno uro prezgodaj, pa nič zato. Pot je bila tokrat bolj kratka, no, krajša od stotke, pa vseeno zanimiva. Tokrat ni bilo kosila, ampak doma burek iz Kranja.

Nepomembna statistika.
Sports Tracker pravi, da sem se, skupaj s pavzami vozil štiri ure in 45 minut, s povprečno hitrostjo 20.4 km/h in naredil 97 kilometrov.
Števec na kolesu pa prav tako kaže 97 kilometrov in točno štiri ure vožnje, ob povprečni hitrosti 24.2 km/h, torej brez pavz.

Povezava do slik.

Pot treh vrhov - Jezersko - Pavličevo sedlo - 902

Hehe kakšen starinski naslov. Ja, pa prav nič drugače ne morem reči tej poti. Dan je bil vroč, ura deset meni pa se ni dalo nič. Plavali smo že na morju, v ta kratke hribe smo šli, nič en gorenjski zajtrk pa gasa (za vse, ki ne veste kaj to pomeni, gorenjski zajtrk pomeni jajca na kolo in v službo).

Kam bi šel? V Kranj? V Ljubljano? Khm, na Jezersko. Ta bo dobra ja. Prav. Vso kramo sem naložil v nahrbtnik, se poslovil od družine in se odpeljal - smer Jezersko.

Pot do Preddvora je dokaj običajna, šel sem mimo Brda, če se bom slučajno premislil, pa se nisem.V Preddvoru, pravzaprav v Tupaličah pa težka odločitev. Levo v klanec ali desno domov. Levo! Torej, pot se prične počasi dvigovati, vendar se s kolesom kar hitro peljem. Nenadoma je pred mano že najdaljša slovenska vas Kokra, katere konca pa sploh nisem videl. Neverjetno, kadarkoli se peljem na Jezersko, vedno nekaj delajo na cesti. Tudi tokrat so, kar je zelo pohvalno. Še recimo deset let flikanja ceste, pa bodo spet lahko začeli na začetku. Po poti sem srečal tabornike in hitro prišel na Jezersko. Pomanjkanje vode me je vleklo na bencinsko črpalko, ki pa je bila zaprta! V četrtek dopoldan se pa res ne splača imeti odprtega servisa?! Zato sem se zapeljal do jezera, gostilnica je bila kar lepo obiskana, birt pa mi je zaračunal 6€ za dva litra vode. Iskal sem zlate lističe v vodi pa jih ni bilo tako, da ne vem čemu taka cena.
Okrepčan nadaljujem pot proti vrhu, proti mejnemu prehodu. Presenetilo me je, da je do vrha skoraj pet kilometrov, ampak nič ne de. Znižam prestave pa gre. Ko sem presegel serpentino na tisoč metrih sem počakal in užival v tem, da sem prvič s kolesom tako visoko. Grem kar nazaj? Še dva, tri ovinke in pridem na vrh. Meja je povsem zapuščena, nekdaj kar zelo obiskana gostilna prazno zapuščena. Zanimivo, na avstrijski strani pa je vseeno malce bolje. Sledi pavza in razmislek, grem nazaj ali naprej? Na več kot 1200 metrih gredo misli bolj počasi.

Naprej! Spust z Jezerskega na avstrijsko stran je nor. Ovinke polagam kot italijanski Il Dottore, drvelo je tako, da sem skoraj zgrešil odcep za Pavličevo sedlo. Pravzaprav sem ga zgrešil, ker se nisem uspel ustaviti. Ok, obrnem in nadaljujem proti Sedlu, le osem kilometrov je do vrha. Najprej se še bolj spustim in kmalu me začne skrbeti. Ali je Pavličevo sedlo višje od Jezerskega ali ne? Čeprav sem upal, da ne, se je izkazalo, da je. In to precej. Ko se je cesta vzdignila, sem začutil prave klance. Tu se pot strmo vzpenja, prva prestava na kolesu postane izredno težka. Brcam tako, še nekaj metrov nato pa sestopim. Ja, priznam. Pet kilometrov pred vrhom sem pot nadaljeval peš. Štejem korake, pridem do sto, naredim pa samo dobrim sto metrov. Kriza. Prehiti me avto. Čisto počasi, s prvo prestavo, ker hitreje ne gre. Ja klanec je tu res pravi. Nenadoma se cesta poravna in skočim na kolo, naredim dva ovinka in spet zid! In tako se lepo ponavlja, dokler ni do vrha samo še en kilometer. Pogledam nazaj, Jezerski vrh je že pod mano, pogledam na GPS in vidim, da sem 1440 metrov visoko. Kriška, Kališče, Krvavec, pismo s kolesom. Sedla pa nikjer. Nato sem našel prijetno počivališče, z zdravo okrepčilno vodo, ker sem pričakoval spust sem se oblekel in pripravil na dirko. Res, do Pavličevega sedla je sledil spust in evo, spet sem v Sloveniji.

Po vseh fizikalnih zakonih mora sedaj slediti dolg spust. In res je, skoraj trideset kilometrov sem drvel po cesti navzdol. Najprej po super ovinkih s Sedla, nato mimo vhoda v Logarsko dolino, nekje je Solčava, pa Luče, Ljubno pri Savinji in kar naenkrat pridrvim v Radmirje. Kljub brzini sem nekje vmes počakal in pomalical, nato pa gas naprej. V Radmirju pa spet odločitev, grem desno ali naravnost? Naredim manjši vzpon, ali večji. Eh, kaj pa je 902 napram 1200 ali 1400... Torej desno.

Gornji grad se izkaže bolj za doljnega ker klanca ni. Ob gasilskem domu se v bazenu kopajo vaški otroci, najraje bi kar s kolesom v bazen zapeljal. Ker vem, da Črnivec na 902 metrih ni na ravnini pričakujem dvig. Končno se cesta zopet postavi pokonci in klancem se znova odpre. Brcam in si govorim, da ne bom sestopil. Bliža pa se magična meja - 100 kilometrov. Ja prav pod vrhom, se po stotih kilometrih ustavim. Neka kita v nekem levem kolenu narekuje pavzo. Prav, pa pavza. Malce se okrepčam in napadem vrh, kar naenkrat pridem do vrha in si pogledam kje smo nekoč imeli ohcet prijatelja, ki bi danes tu lahko brcal z menoj (a ne Jure?). Pogledam naokrog, poslikam in spet premislim s fizikalnega vidika. Seveda dol bo letelo.

Res, deset kilometrov spusta dobro dene in kar naenkrat sem v Kamniku. Ne vem zakaj ampak grapefruit radler se mi je začel prikazovati v možganih, kaj pa vem zakaj. Skok na bencinsko je problem rešil.

Sledil je prijeten iztek, torej Kamnik, Križ, Moste, nato najbolj nevaren odsek do Vodic, Zapoge, Valburga, Smlednik, Trboje, Prebačevo, Hrastje in Kranj. Skozi Kranj sem kar švignil in prišel do Police.

Malce sem bil res izmučen, vendar mi ni žal. Pot je bila super zabavna, premagal sem višine, bil sem v Avstriji, pa še z avtom se nisem peljal. D'best!

Še malce statistike.
Števec na kolesu kaže 152 km, povprečna hitrost 18,4 km/h, celoten čas 8 ur in 15 minut. Seveda ta ne šteje pavz.
GPS kaže 153 km, povprečna hitrost 15,23 km/h in celoten čas 10 ur in štiri minute. Ta pa seveda upošteva pavze.

Povezava do slik.

Z Gorenjske na Primorsko, s kolesom!

Petkovo popoldne mi je nakazalo dokaj prosto sobotno dopoldne. Naj si najdem delo in delam? Kaj pa, če bi ubral kaj športnega? Hribe? Vodo? Khm, kaj pa oboje? Kaj, če bi šel s kolesom na morje, do Kopra, na kavo? Odločitev je dozorela v sekundi, pot se je zarisala v minuti, kolo je bilo pripravljeno v dveh minutah. Zjutraj ob pol šestih štart, najprej s Police do Kranja. V Kranju na glavni ulici, sem po nesreči sesul ptička, ki se mi je zaletel v roko med tem, ko sem slikal. Na poti do Trbojskega jezera sem opazoval sončni vzhod. Sonce se je dvigovalo izza Krvavca, pogled na polja je bil enkraten. Trboje so bile hitro za menoj in že sem se bližal Valburgi in Staremu gradu in seveda prvemu klancu. Premagal sem klanec v Smledniku, ki se mi je včasih zdel zelo strm in prišel do dežele šalabajskov. Hehe, na desni je ogromno lepo urejeno golfišče. Hitro sem prišel do vznožja Šmarne gore in v Tacen. Nato je sledil še manjši dvig in že sem bil na Celovški v Ljubljani. Po prvih 25-ih kilometrih je sledila kratka pavza.

Nato sem sledil svojemu spominu in po poteh, kjer sem se včasih vozil z Jugotom (Koral 55) na faks, nadaljeval pot do Tržaške in nenadoma prišel do Brezovice. Po lepo urejeni kolesarski poti sem kar priletel do Vrhnike, kjer sem pred stavbo, ki je bila nekoč mogočna tovarna, počival po prvih petdesetih kilometrih. Malce sem še premislil, če bi šel mogoče kar domov, hehe bolj v šali kot zares.

Pot sem nadaljeval po zloglasnem Vrhniškem klancu, ki je bil mogoče res malce naporen, vendar premagljiv. Napoleonov drevored pred Logatcem je sicer zelo lep, vendar pa je cesta izredno slaba in Logatčani se bodo morali kar zelo potruditi, da si bodo popravili slabo oceno te ceste. Kakorkoli, Logatec je bil mimo in potem še nekaj vasi, nakar priletim v Kačje ride:) K sreči je na sredini počivališče postavljeno točno 75 km od mojega štarta, kar pomeni prijetno pavzo.

Ko presežeš polovico neke aktivnosti, gre potem precej lažje. Postojna se je približala in me nagradila s klancem skozi celo mesto, tako, da kaj prav veliko v Postojni nisem videl. Priletel sem točno pred Nanos. Peljal sem se skozi vas Dilce (zanimivo ime) in premagal še tistih nekaj klancev okrog Razdrtega. Pred stotko sem v senci vseeno ujel sapo in opazoval nekaj motorističnih dirkačev. Nato pa sem prevozil nekdaj zelo velikokrat omenjene Senožeče in izven vasi počakal pri svoji prvi!! stotki. 100 km na kolesu in še vedno vse v redu. Fantazija. Med kratko pavzo sem ocenjeval, ali mimobrzeči motoristi vozijo ali letijo 200 ali še več na uro.

Nič, adijo Nanos in gremo dalje. Ker sem malce pozabil na vodo in je nisem kupil niti na zadnji bencinski črpalki (čeprav nisem vedel, da je zadnja), je bila pot do Kozine podobna odvisnikom. Razlika je bila le ta, da sem jaz nujno potreboval vodo, skoraj 20 km pa ni nobene gostilne, trgovine, črpalke, hiše,.... ničesar. Naslednjič bom na to bolj pazil. V Kozini pa nakupovalna meka tako, da sem si nakupil potrebne zaloge vode in, khm, jagode.... Torej na 125 km sem užival ob jagodah in vodi.

Primerno okrepčan in opogumljen sem nadaljeval po najboljšem delu poti. To je seveda Črni kal. Deset kilometrov nagradnega spusta, ti iz nog vzame vsaj deset kilometrov dviga. Na srečo ni bilo motoristov tako, da sem v Cepke resnično priletel. Po Cepkih sledijo Dekani, kjer pa sem že takoj zavil na Parenzano (če se dugače reče me popravi) in lepo uživaško skozi Bertoke pripeljal do železniške postaje. Tam sem se zmotil in nadaljeval v malce nepravo smer, kar sem takoj opazil in kmalu zavil nazaj v center Kopra, nekaj krožišč in nato je sledila samo še izbira mesta kjer se bom ustavil.
To je to!

Po sedmih urah in dvaindvajsetih minutah in 149 kilometrih sem prišel na cilj. Števec na kolesu je sicer kazal 6 ur in devet minut vožnje s povprečjem 24 km na uro, GPS tracker pa upošteva še pavze, kar pomeni, da sem počival uro in deset minut, kar mi je skupno povprečno hitrost zbilo na 20 km na uro. Ker ne tekmujem z nikomer je to povsem nepomembno, služi pa naj za orientacijo.
'Potovanje' je bilo fantastično, po poti si povsem sprazniš glavo in vse odvečne stvari. Odlično.
Sledilo je kosilo v Primaveri:)

Povezava na slike